Jedro

Če bi stranka menila, da se sama ne more ustrezno zastopati, bi lahko sodišču predlagala, da naj ji določi poooblaščenca. Sodišče bi namreč lahko v primeru, da bi bila tožnica popolnoma oproščena plačila stroškov postopka, v skladu z določbo 170. člena ZPP na njen predlog odločilo, da naj jo zastopa pooblaščenec, če bi bilo to nujno, da se varujejo njene pravice. Ker toženka predloga v tej smeri ni podala, sodišču ni mogoče očitati, da bi kršilo kakšno od določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. in 3. točki izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I I 96/94 (pravilno: I 26/94-2) z dne 25.1.1994. Toženki je naložilo, da je dolžna v 8 dneh tožeči stranki plačati 40.094,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje toženka. Pojasnjuje, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni razpolagala z nobenim dokazom, s katerim bi lahko dokazovala, da je najemnino plačevala. Od časa, ko je stanovala pri tožeči stranki je namreč minilo že precej let. Zaradi selitve po podnajemniških stanovanjih toženka dokumentov niti ni mogla hraniti. Dokumentacije tudi ni hranila, ker ji je tožeča stranka zagotovila, da v primeru, da se prostovoljno izseli, ne bo zahtevala plačila razlike v najemnini med običajno in hotelsko ceno. Toženka je povedala, da je stanovala v preurejenem gospodarskem poslopju (šupi). Najemnino je redno plačevala po prejetih položnicah. Tožeča stranka je naknadno spremenila najemnino v plačilo hotelskih storitev. Položnic ji ni več pošiljala, izstavljala ji je hotelske račune. Tudi pogodbe za stanovanje v sobi tožeča stranka ni hotela predložiti. S povišano najemnino je želela tožeča stranka toženko prisiliti, da se izselil iz sobe. V hotelu, kjer je najemnina višja, toženka ni nikoli stanovala. V sobi, kjer je stanovala, ni bilo ogrevanja in je bila zato najemnina primerna. Plačilo najemnine tudi zastara v roku 1 leta. Toženka vprašanj na glavni obravnavi ni razumela in se ne spominja, da bi rekla, da zahtevku po višini ne ugovarja. Denarja, da bi si najela odvetnika pa ni imela, zato v postopku ni mogla enakopravno sodelovati. Ne drži trditev tožeče stranke, da bi imela toženka status hotelske gostje. Toženka je šele sedaj uspela pridobiti izjavo prejšnjega lastnika o tem, kje je stanovala, zato tega dokaza ni mogla predložiti prej. Izjava v celoti izpodbija trditve tožeče stranke, da je toženka stanovala v hotelu. Ker je sodišče sledilo trditvam tožeče stranke, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zato tudi napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi navedenega toženka predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbena navedba, da toženka v postopku ni mogla enakopravno sodelovati, ker ni imela denarja, da bi si najela odvetnika, ni utemeljena. Toženki je bilo sodelovanje v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas omogočeno. Če bi menila, da se sama ne more ustrezno zastopati, pa bi lahko sodišču predlagala, da naj ji določi pooblaščenca. Sodišče prve stopnje bi namreč lahko v primeru, da bi bila tožnica popolnoma oproščena plačila stroškov postopka, v skladu z določbo 170. člena ZPP na njen predlog odločilo, da naj jo zastopa pooblaščenec, če bi bilo to nujno, da se varujejo njene pravice. Ker toženka predloga v tej smeri ni podala, sodišču ni mogoče očitati, da bi kršilo kakšno od določb pravdnega postopka. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, določba 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), po kateri lahko imetnik stvari, če je nekdo drug njegovo stvar uporabil v svojo korist, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva, naj mu tisti, ki je njegovo stvar uporabljal, nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Toženka je v obravnavani zadevi v ugovoru sicer zatrjevala, da ni najela, niti koristila hotelske sobe pri tožeči stranki; na naroku za glavno obravnavo pa je potrdila, da je stanovala v sobi v gospodarskem poslopju (t.i. šupi) hotela. Sodišče prve stopnje je takšni izpovedbi toženke utemeljeno sledilo in pravilno zaključilo, da je toženka dejansko bivala v prostorih, ki so last tožeče stranke. Takšnega zaključka toženka tudi v pritožbi ne izpodbija, ampak le zatrjuje, da ni imela statusa hotelske gostje. Trditvi tožeče stranke, da je imela tožnica status hotelske gostje, tudi sodišče prve stopnje ni sledilo, zato pritožbene trditve v zvezi s tem vprašanjem niso bistvenega pomena. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka ni ugovarjala višini tožbenega zahtevka in ni zatrjevala, da bi najemnino oz. uporabnino plačala. Pritožbena trditev, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni razpolagala z nobenim dokazom, ki bi izkazoval, da je najemnino plačala (ki ga tudi pritožbi ne priloži), ne more spremeniti dejstva, da tega toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjevala. Trditev, da je toženka najemnino plačala, torej predstavlja novo dejstvo, za katerega pritožnica niti ne pojasni, zakaj ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, tako da ga pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati. Enako velja za pritožbene trditve, da je tožeča stranka naknadno spremenila najemnino v plačilo hotelskih računov; da toženki ni pošiljala položnic, ampak hotelske račune; da tožeča stranka toženki ni hotela predložiti pogodbe za sobo; da soba ni bila ogrevana; da naj bi vtoževani znesek predstavljal razliko med običajno in hotelsko ceno sobe in da je plačilo najemnine zastaralo. Ob ugotovitvi, da je toženka sobo pri tožeči stranki uporabljala in da za uporabo v spornem obdobju ni poravnala vseh obveznosti (ki izhajajo iz računa - priloga A1 v spisu), pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v skladu z določbo 219. člena ZPP dolžna poravnati vtoževani znesek (približno 15.000,00 SIT mesečno za 19 mesecev). Pritožbeni razlogi torej niso podani, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo, to je določbo 219. člena ZOR. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena kakšna od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere višje sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo. O v pritožbi podanem predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka bo moralo odločiti sodišče prve stopnje (prvi odstavek 169. člena ZPP).