Jedro

Če sodišče višino odškodnine za premoženjsko škodo ugotovi ob upoštevanju razmer, ki so obstajale v nekem obdobju pred odločitvijo v sporu, prisodi vtoževane zakonske zamudne obresti od tako določene odškodnine že od dneva zamude dalje, in ne šele od dneva izdaje sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanih delih razveljavita in v tem obsegu vrača zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z vmesno pravnomočno sodbo, opr.št. III P 374/95 z dne 1.3.1996 je bilo ugotovljeno, da so toženci odškodninsko odgovorni za škodo, ki je tožniku nastala ob požaru 17.1.1990 in v katerem je tožniku pogorelo leseno poslopje z uskladiščenim lesom. Predmet nadaljnjega postopka je bila le višina nastale materialne škode. To je sodišče prve stopnje ugotovilo po razmerah na dan vložitve tožbe 9.1.1995 v višini 1,112.289 SIT in je glede na tako ugotovitev prisodilo tožniku navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.1995 dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožencev zoper odločitev o obrestih in je ta del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obrestni zahtevek za čas do 5.4.2000 (odločitve na prvi stopnji) zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da se sodbi sodišč obeh stopenj razveljavita v zavrnilnih delih. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je izvedenec sam ocenjeval dokaze in tožnikovo izpoved ter sam ugotovil, da naj bi streha objekta zamakala, da je bil tako vgrajeni les kot uskladiščeni vreden največ 35% in je na podlagi takih izhodišč ugotavljal višino materialne škode. Tak izvedenčev postopek je tožnik kritiziral tako na prvi stopnji sojenja kot v pritožbi, saj sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na višino škode.

Sodišče druge stopnje je ponovilo enako napako. Zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo, ker ni bila prisojena vsa nastala škoda, vrednost uničenih rabljenih kmetijskih strojev pa sploh ni bila priznana. Tožnik ima pravico izbire, kakšno vrsto odškodnine bo zahteval. Zato je zgrešeno stališče sodišča druge stopnje, da mu gredo obresti samo od trenutka odločanja na prvi stopnji sojenja. Toženci so bili glede vračila nastale škode v zamudi od vložitve tožbe dalje (1995) za škodo, ki je tožniku nastala že leta 1990. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencem, ki nanjo niso odgovorili (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Količine v požaru uničenega lesa niso sporne (ugotovljene so bile na podlagi izpovedi tožnika in po njem predložene dokumentacije ter mnenja izvedenca). Med postopkom pa je bila sporna višina škode. To je ocenjeval izvedenec lesne stroke prof. dr. V. M.. Na njegovo mnenje je podal pripombe tožnik, ki je lesni tehnik. Pripombe so bile predvsem strokovne narave (o stanju lesa, načinu skladiščenja, stanju skladiščnega prostora in podobno). Sodišče prve stopnje teh pripomb ni upoštevalo, ni ugotavljalo osporavanih okoliščin (v smislu drugega odstavka 252. člena ZPP), niti ni zahtevalo dodatnih pojasnil izvedenca (prvi odstavek 252. člena ZPP) ter je tožnikove pripombe odpravilo z ugotovitvijo, da ni položil zahtevanega predjema za novega izvedenca. Ta sicer točna ugotovitev pa sodišča prve stopnje ni odvezovala dolžnosti, da postopek s prvim izvedencem izvede v skladu (z zgoraj navedenimi) določili ZPP. Višina škode na lesu je zato ostala pomanjkljivo ugotovljena, navedene kršitve pa so v vzročni zvezi z napadeno odločitvijo o zavrnitvi višjega zahtevka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik postopkovne pomanjkljivosti v tej smeri uveljavljal v pritožbi in ponovil v reviziji (čeprav le opisno). Sodišče druge stopnje je omenjene očitke o kršitvi postopka zavrnilo predvsem z ugotovitvijo, da tožnik ni založil predjema za novega izvedenca in da njegove trditve niso dovolj konkretizirane. Revizijsko sodišče ocenjuje, da predstavlja navedeno ravnanje sodišč nižjih stopenj bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Navedeno postopanje predstavlja tudi kršitev 22. člena Ustave RS, iz katerega izhaja dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka, pri čemer morajo sodbe vsebovati prepričljive odgovore na vprašanja, ki so odločilnega pomena za odločitev. Kršitev enake narave je povezana tudi z zavrnitvijo zahtevka za škodo zaradi uničenega strojnega obračalnika. Tožnik je višino te škode navedel v tožbi (96.000 SIT) ter se taka škoda ne ocenjuje samo z izvedenci, kot je razumeti stališči sodišč nižjih stopenj, ampak tudi po prostem preudarku (216. člen ZPP). Tožnikova revizija je po oceni revizijskega sodišča iz povedanih razlogov utemeljena zaradi procesnih kršitev iz prvega odstavka 379. člena ZPP.

O kršitvah materialnega zakona: Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca lesne stroke ugotovilo višino tožniku nastale premoženjske škode po razmerah v času vložitve tožbe to je januarja 1995. Od na taki podlagi določene odškodnine je priznalo tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je obrestni zahtevek tožnika utemeljen šele od izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje (5.4.2000) ter je zato obrestni zahtevek za čas pred tem zavrnilo. Poleg materialnopravnih razlogov za tako odločitev (v smislu drugega odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), je med drugim navedlo: "V situaciji pa, ko je odškodnino odmerilo sodišče, čeprav po cenah iz leta 1995, ker tožeča stranka tožbenega zahtevka ni prilagodila določbi drugega odstavka 189. člena ZOR, sodišče pa je na tožbeni zahtevek vezano, je mogoče zamudne obresti prisoditi šele od odmere odškodnine dalje..." Poleg tega je še omenilo, da je sodišče vezano na tožbeni zahtevek tudi glede zamudnih obresti.

Zadnje navedeni razlogi so procesnopravne narave. Ker je tožnik postavil višji tožbeni zahtevek od dosojenega in je bil višji njegov del zavrnjen, povzeti razlogi sodišča druge stopnje niso v skladu z dejstvi in tudi ni razumljivo njegovo navedeno pravno sklepanje (ko je samo zavrnilo višji obrestni zahtevek, tožnikovo pritožbo zoper zavrnitev višje glavnične terjatve pa zavrnilo). Namreč, če je sodišče druge stopnje menilo, da tožniku ne gredo zakonske zamudne obresti od januarja 1995 za škodo, katere višina je bila ugotovljena po razmerah v januarju 1995, bi moralo dosledno svojemu stališču upoštevati pri odločanju o tožnikovi pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi višjega odškodninskega zahtevka višino škode po razmerah na dan odločanja na prvi stopnji. Za tako presojo ni bilo nobenih procesnih ovir (v smislu prilagajanja zahtevka, saj je tožnik uveljavljal višjo odškodnino). Tu je šlo torej le za materialnopravna vprašanja. (Ker je revizijsko sodišče razveljavilo odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka, kot bo pojasnjeno spodaj, so odpravljene tudi posledice navedenega materialnopravnega stališča sodišča druge stopnje).

Kar zadeva odločanje o odškodninah, je potrebno opozoriti na temeljno pravilo odškodninskega prava, da se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred škodnim dejanjem. Če vzpostavitev stanja ni mogoča, se to doseže s plačilom denarne odškodnine. Tudi določba drugega odstavka 189. člena ZOR (po kateri se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodbe sodišča, razen če zakon ne odreja kaj drugega) je odraz varstva oškodovančevega položaja v tem smislu, da ne bi bil zaradi padca vrednosti denarja od zapadlosti odškodninske obveznosti (ki nastopi ob nastanku škode - 186. člen ZOR) pa do prisoje odškodnine pred sodiščem prve stopnje, prikrajšan. Navedeno stališče, da je ta določba poseben izraz varstva oškodovančevega položaja v odškodninskem sporu, je zastopano tudi v pravni teoriji (primerjaj dr. Strohsack - Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti 1996 na strani 172, dr. Cigoj - Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, stran 721-729 in naslednje). V tej zvezi velja opozoriti, da so se zaradi visoke inflacije v osemdesetih letih stališča sodne prakse in pravne teorije o času odmerjenja odškodnin oziroma cenah ter o teku zamudnih obresti spreminjala. Vendar pa je ob tem ostala v veljavi praksa, da se od čistih denarnih terjatev priznavajo zakonske zamudne obresti od časa nastanka take terjatve. Sodna praksa je enako stališče zastopala tudi v primerih, če je bila odškodnina določena na podlagi cenitev izvedencev ter je priznavala zamudne obresti od časa pribave cenitev. Namreč tudi v takih primerih je šlo za vrsto čistih denarnih terjatev. Po presoji revizijskega sodišča imamo opraviti s podobnim primerom tudi v tej zadevi, v kateri je škoda nastala leta 1990, ocenjena je bila na podlagi mnenja izvedenca (dejansko je bila prevzeta njegova ocenitev) po razmerah iz leta 1995, s sodbo sodišča prve stopnje leta 2000 pa je bila priznana škoda v višini te cenitve. V primerih, ko je škoda ugotovljena med postopkom na podlagi strokovnega mnenja izvedenca po razmerah na določen čas (datum), odločitev sodišča o višini škode pa temelji na takem mnenju (cenitvi), ni nobenih materialnopravnih ovir, da sodišče ne prisodi ob glavnici tudi zakonske zamudne obresti od trenutka, ko je bilo mnenje podano oziroma od veljavnosti obstoja razmer, ki so bile upoštevane pri ugotavljanju velikosti škode. Navedenih materialnopravnih izhodišč pritožbeno sodišče ni upoštevalo pri odločanju o obrestnem zahtevku tožnika. Zato sta njegovo drugačno stališče in odločitev pravno zmotna. V okviru razveljavitve zavrnilnega dela odločitve je revizijsko sodišče zato razveljavilo tudi na drugi stopnji sprejeto odločitev o zavrnitvi izpodbijanega dela obrestnega zahtevka. Odločitev revizijskega sodišča temelji na drugem odstavku 380. člena in prvem odstavku 379. člena ZPP.

V nadaljnjem postopku bo naloga sodišča prve stopnje, da v skladu s pravili postopka razišče okoliščine o višji škodi na uničenem lesu in škodo zaradi uničenja obračalnika. O višji škodi na lesu bo potrebno zaslišati izvedenca, ki je bil že postavljen, da se izjavi tudi o strokovnih pripombah tožnika o stanju lesa pred uničenjem. Pri odločanju naj upošteva, da mora sprejeta dokazna ocena upoštevati vse dokaze in da je predmet presoje tudi mnenje izvedenca.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.