Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici L. K. znesek 1,000.000,00 SIT, tožnici mld. J. R. pa 1,300.000,00 SIT odškodnine, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vztraja pri tem, da v pravdi ni pasivno legitimirana. Vozilo, ki je bilo povzročitelj škode, je bilo nezavarovano, njegova registracija (MS ...) pa kaže pasivno na legitimiranost Območne enote Zavarovalnice iz M. S. Poleg tega je tožena stranka že navedla, da je tožeča stranka odškodnino že prejela na podlagi poravnave. Tožnicama tudi ne bi bilo mogoče prisoditi celotne odškodnine, ker bi bilo treba upoštevati odškodnino, ki je bila že izplačana.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (drugi odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Ugovarjanje pasivni legitimaciji kot očitek zmotne uporabe materialnega prava se v reviziji prepleta s trditvijo, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali dejstev, ki jih je tožena stranka že navedla in ki naj bi dokazovala, da je odškodnina že bila plačana (očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pri sodišču druge stopnje pa še posebej kršitve po prvem odstavku 354. člena v zvezi s prvim odstavkom 375. člena ZPP). Trditvi pa nimata podlage. Iz dejanskih ugotovitev (te ne morejo biti predmet revizijske presoje - tretji odstavek 385. člena ZPP) sledi, da je vozilo, katerega voznik je povzročil škodo, imelo mariborsko registrsko označbo in da je bilo zavarovano pri pravnem predniku tožene stranke. Tako ni dvoma, da je pasivna legitimacija tožene stranke podana (ob hkratni neprerekani ugotovitvi o krivdni odgovornosti njenega zavarovanca). Revizijska trditev, da je odškodnina že plačana, zadeva ob določbo 387. člena ZPP (prepoved navajanja novih dejstev na revizijski stopnji), ne glede na to, da je povsem nesmiselna - prvi tožnici je odškodnina bila plačana zaradi škode iz drugega dogodka.

Tožena stranka višini dosojene odškodnine naravnost ne ugovarja.

Ugovor v tej smeri je le posredne narave. Ne glede na to je ta del izpodbijane sodbe revizijsko sodišče v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi obseg škode ugotovljen v taki meri, da je dosojena odškodnina v skladu z določbo prvega odstavka 201. člena zakona o obligacijskih razmerjih in s kriteriji iz drugega odstavka njegovega 200. člena. Višina odškodnine tudi ob upoštevanju sodne prakse vrednostno ne presega odškodnin, dosojenih v podobnih primerih.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP). Izrek o stroških revizijskega postopka s tem v zvezi temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP. Tožena stranka sama trpi revizijske stroške, ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.