Jedro

Predsednik višjega sodišča se v primerih, ko oceni, da je to potrebno zaradi varovanja neodvisnosti sodstva, lahko v okviru izvajanja sodne uprave v medijih kritično odzove na ravnanja strank in njihovih pooblaščencev. Vendar mora pri tem upoštevati, da bolj, ko je njegov odziv usmerjen v ravnanje strank in njihovih pooblaščencev v konkretnem postopku, pa čeprav se izrecno ogradi od vsebinske presoje, bolj je lahko v javnosti vzbujen dvom o videzu nepristranskosti. Predsedniku Vrhovnega sodišča je mogoče pritrditi, da okoliščine, ki jih je v predlogu navedla toženka, ne porajajo nobenega dvoma o subjektivni nepristranskosti odločanja predsednika Višjega sodišča v Ljubljani o izločitvi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani. Vendar, kot je zapisalo Ustavno sodišče v zadevi Up-879/14, tu ne gre za vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti predsednika višjega sodišča pri odločanju o predlaganih izločitvah, temveč za ohranjanje videza nepristranskosti sodišča v objektivnem pomenu. Pomembno je namreč, ali konkreten odziv predsednika sodišča v medijih lahko v javnosti vzbudi dvom o videzu nepristranskosti sojenja, če kasneje v konkretni zadevi predsednik odloča tudi o predlaganih izločitvah. Vrhovno sodišče zaradi opisane vsebine odziva predsednika Antona Panjana, drugače kot predsednik Vrhovnega sodišča ocenjuje, da gre za objektivno okoliščino, ki v javnosti lahko vzbuja dvom o videzu nepristranskega odločanja. Zato je pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretje točke 365. člena ZPP sklep spremenilo tako, da se predsednika višjega sodišča v Ljubljani Antona Panjana izloči iz odločanja o izločitvi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predsednika višjega sodišča v Ljubljani Antona Panjana izloči iz odločanja o izločitvi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Predsednik Vrhovnega sodišča je s sklepom Su 1965/2021 z dne 23. 12. 2021 zavrnil predlog toženke za izločitev predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, višjega sodnika Antona Panjana.

2. Zoper sklep toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da iz 22. točke odločbe Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-502/14 izhaja načelo, da se v postopkih za izločitev sodnikov prepoveduje uporaba pravil dokaznega bremena za stranke pri izkazovanju nepristranskosti odločanja sodnika. Meni, da iz 8. točke izpodbijanega sklepa izhaja, da sta se predsednika okrožnega in višjega sodišča v okviru zadev sodne uprave dogovarjala glede izločitve sodeče sodnice, zato bi morali to upoštevati kot priznano dejstvo in zahtevi za izločitev ugoditi. Navaja, da je to želela preveriti s pozivom z dne 11. 1. 2021, vendar odgovora ni prejela. Predsednik višjega sodišča se je odzval s člankom z dne 20. 8. 2020 v Pravni praksi, kar po njenem mnenju kaže, da se selektivno odziva in je pristranski. Toženka meni, da je predsednik višjega sodišča v objavljenem članku javno polemiziral z zadevo in s tem v javnosti vzbudil dvom v objektivni videz nepristranskosti. Opozarja, da je tako stališče Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sklepih I Kr 49370/2020, I K 18097/2019 in I K 38279/2021. Navaja, da se predsednik Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu ni opredelil do tistega dela objavljenega članka, v katerem se je predsednik višjega sodišča vsebinsko opredelil do zadeve. Meni, da tudi ni dovolj razumljiva obrazložitev v 6. točki izpodbijanega sklepa glede razlike med razlogi za izločitev sodnika in razlogi, ki utemeljujejo delegacijo, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženka meni, da bi sodišče moralo upoštevati tudi odločitve Ustavnega sodišča v zadevah št. Up-879/14-35, Up-502/14, U-I-209/93 in Up-1540/07. Opozarja, da je neutemeljena ocena, da so bile njene navedbe o razlogih za izločitev premalo konkretizirane. Poudarja, da je bila kršena tudi njena pravica do izjave, ker ji ni bila vročena izjava predsednika Višjega sodišča, ki jo je predsednik Vrhovnega sodišča povzel v 2. točki izpodbijanega sklepa in se pri tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Cp 26/19. Opozarja tudi na pomanjkljivost pravnega pouka in na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 132/2011. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu ugodi. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne predsedniku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomeni pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja. Odločitev sodišča mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij zunaj takega postopka. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi. Pravica do nepristranskega sojenja se na zakonski ravni udejanja z institutom izločitve sodnika, ki ga ZPP ureja v 70. in naslednjih členih.

5. V obravnavani zadevi je toženka v vlogi z dne 24. 11. 2021 zahtevala "izločitev sodeče sodnice, predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani in predsednika Višjega sodišča v Ljubljani v delu odločanja o zahtevi za izločitev sodeče sodnice".1 V nadaljevanju je navedla, da poleg izločitve predsednika Višjega sodišča, iz istih razlogov predlaga še izločitev drugih višjih sodnikov, ki bi po letnem razporedu lahko odločali o zahtevi za izločitev sodeče sodnice. Predsednik Vrhovnega sodišča je tako na podlagi drugega odstavka 73. člena ZPP najprej odločal o predlogu za izločitev predsednika Višjega sodišča v Ljubljani iz odločanja o izločitvi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani.

6. Toženka je v predlogu kot bistveni razlog za okrnitev videza nepristranskosti predsednika višjega sodišča v Ljubljani navedla njegov odziv v časopisu Pravna praksa2 na predhodno objavljen članek njene takratne odvetnice Nevenke Šorli.3 V članku je odgovoril na očitke odvetnice, da je bil pregled poslovanja, ki je bil opravljen v obravnavani zadevi, pomanjkljiv. Pojasnil je, kakšen je namen pregleda poslovanja v zadevi po 73. členu Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Odgovoril je tudi na očitke o časovnem poteku reševanja zadeve in navedel, da je toženka z nesodelovanjem onemogočila izvedbo dokaza z izvedencem in obenem pojasnil, da bo o pravilnosti sprejetih odločitev presojalo višje sodišče v pritožbenem postopku. V odzivu je poudaril, da je nedopustno, da v postopkih, v katerih je zaradi varovanja koristi otrok javnost izključena, odvetnica toženke v medijih komentira tekoči sodni postopek in tako želi vplivati na odločanje sodišča. 7. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja na zadevo Ustavnega sodišča Up-879/14 z dne 20. 4. 2015. V 53. točki obrazložitve te odločbe je Ustavno sodišče zapisalo, "da ne gre oporekati stališču o možnosti predsednika Vrhovnega sodišča, da se kot najvišji predstavnik sodne veje oblasti in vseh sodnikov oglasi v primerih, ko meni, da je treba zaščititi sodno vejo oblasti pred napadi nanjo. Vendar če se pri tem kritično odzove na ravnanje konkretnega obsojenca, tovrstne izjave lahko vzbudijo dvom o videzu nepristranskosti, ki mu ni mogoče odreči objektivne utemeljenosti."

8. Okoliščine obravnavane zadeve so primerljive. Predsednik višjega sodišča se v primerih, ko oceni, da je to potrebno zaradi varovanja neodvisnosti sodstva, lahko v okviru izvajanja sodne uprave v medijih kritično odzove na ravnanja strank in njihovih pooblaščencev. Vendar mora pri tem upoštevati, da bolj, ko je njegov odziv usmerjen v ravnanje strank in njihovih pooblaščencev v konkretnem postopku, pa čeprav se izrecno ogradi od vsebinske presoje, bolj je lahko v javnosti vzbujen dvom o videzu nepristranskosti. Predsedniku Vrhovnega sodišča je mogoče pritrditi, da okoliščine, ki jih je v predlogu navedla toženka, ne porajajo nobenega dvoma o subjektivni nepristranskosti odločanja predsednika Višjega sodišča v Ljubljani o izločitvi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani. Vendar, kot je zapisalo Ustavno sodišče v zadevi Up-879/14, tu ne gre za vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti predsednika višjega sodišča pri odločanju o predlaganih izločitvah, temveč za ohranjanje videza nepristranskosti sodišča v objektivnem pomenu. Pomembno je namreč, ali konkreten odziv predsednika sodišča v medijih lahko v javnosti vzbudi dvom o videzu nepristranskosti sojenja, če kasneje v konkretni zadevi predsednik odloča tudi o predlaganih izločitvah. Vrhovno sodišče zaradi opisane vsebine odziva predsednika Antona Panjana, drugače kot predsednik Vrhovnega sodišča ocenjuje, da gre za objektivno okoliščino, ki v javnosti lahko vzbuja dvom o videzu nepristranskega odločanja. Zato je pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretje točke 365. člena ZPP sklep spremenilo tako, da se predsednika višjega sodišča v Ljubljani Antona Panjana izloči iz odločanja o izločitvi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani.

9. Po četrtem odstavku 73. člena ZPP mora predsednik, preden izda sklep o izločitvi, pridobiti izjavo sodnika, čigar izločitev se zahteva. Vrhovno sodišče je v zadevi Cp 26/2019 z dne 16. 5. 2019 zavzelo stališče, da je v primeru, ko predsednik sodišča zavrne zahtevo za izločitev sodnika iz enakih razlogov kot jih navaja sodnik v izjavi, podana kršitev pravice do izjave v postopku, če stranki izjava sodnika pred odločanjem ni bila vročena. Ker je Vrhovno sodišče pritožbi toženke ugodilo in odločitev spremenilo, zaradi očitane kršitve pravice do izjave ni bilo treba razveljaviti izpodbijanega sklepa. Ostali očitki toženke glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa so prav tako neutemeljeni.

1 Vrhovno sodišče je s sklepom I R 162/20 z dne 6. 11. 2020 že zavrnilo predlog toženke za delegacijo pristojnosti na podlagi 67. člena ZPP. 2 A. Panjan, Odziv Višjega sodišča v Ljubljani na članek odvetnice Nevenke Šorli, Pravna praksa, št. 31-32, 2020, str. 23-24. 3 N. Šorli, Odziv sodišča: utišajte to odvetnico!, Pravna praksa, št. 28, 2020, str. 13-15.