Jedro

Toženčeva odškodninska odgovornost tožniku kot njegovemu delodajalcu bi bila podana le v primeru, če bi bilo izkazano, da je škoda na tožnikovem tovornjaku nastala zaradi toženčevih ravnanj pri vožnji s tovornjakom, za katere bi mu bilo mogoče očitati malomarnost ali namen povzročitve škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženec iz naslova povzročene škode v posledici uničenega tovornega vozila plačati 1.800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Hkrati je vzelo na znanje umik nasprotne tožbe toženca za plačilo odškodnine iz naslova telesnih poškodb, ki jih je ob priliki prometne nezgode, v kateri je bil uničen tovornjak, utrpel toženec in tožniku naložilo, da tožencu povrne 404.000,00 SIT stroškov postopka. Zavrnilno sodbo je utemeljilo z ugotovitvijo, da do uničenja tožnikovega tovornjaka v tem primeru ni prišlo iz vzrokov, za katere bi krivdno (v smislu hude malomarnosti ali namena) odgovarjal toženec. Zoper gornjo zavrnilno sodbo in odločitev o stroških se pritožuje tožnik formalno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Pri tem sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo dokazno oceno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko sodišče izvedeniških ugotovitev, ki kažejo na krivdo toženca, sploh ni upoštevalo, zanika možnost okvare zavor, za nepreverjanje nekaterih možnih okoliščin nezgode, v kateri je bil uničen tovornjak, pa naj bi bila odgovorna policija, ki je opravila ogled kraja nezgode. Hkrati graja ravnanje sodišča, ko tožniku ni priznalo njegovih stroškov postopka, ki so mu nastali s toženčevo nasprotno tožbo, katero je toženec pred zaključkom postopka umaknil. V odgovoru na pritožbo toženec opozarja na podrejen položaj, ki ga je imel kot delavec pri tožniku. Glede na to je svojo skrbnost voznika lahko izkazal le z opozorili na iztrošenost vozila in posamezne tehnične pomanjkljivosti, o vzdrževanju vozila pa je odločal tožnik. Glede stroškov v zvezi z njegovo nasprotno tožbo pa navaja, da je bila tožba dejansko utemeljena in jo je umaknil, ko mu je tožnikova zavarovalnica v celoti izplačala odškodnino za v prometni nezgodi utrpljene telesne poškodbe. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z vsebino odločitve in bistvenimi razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je prvostopno sodišče izdalo na podlagi v bistvenih elementih pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter ob pravilni uporabi materialnega prava, pri tem pa v postopku na prvi stopnji tudi ni storilo pritožbeno očitane bistvene kršitve postopka in drugih absolutno bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno izhaja iz opredelitve možne odškodninske odgovornosti toženca, kot tožnikovega delavca, v smislu določb 70. čl. ZTPDR. Toženčeva odškodninska odgovornost za škodo na tožnikovem tovornjaku bi bila v tem primeru podana le, če bi bilo izkazano, da je do prometne nezgode prišlo neposredno v posledici toženčevih ravnanj, za katera bi mu bilo očitati hudo malomarnost ali namen povzročitve škode. Nobeno takšno ravnanje toženca pa v tem primeru ni bilo izkazano. Na podlagi izvedenih dokazov ni bilo ugotovljeno, da bi bil toženec vinjen ali da bi pred nezgodo vozil izrecno objestno. Vedno hitrejša vožnja tovornjaka po klancu navzdol je bila očitno posledica okvare tovornjaka, ne pa posledica tožnikovega zavestnega in hotenega ravnanja. Tudi prestavljanje v nižjo prestavo na vrhu klanca je v veliki meri stvar presoje voznika. Pravočasna prestavitev v nižjo prestavo je praviloma pogojena tudi s pravilnim delovanjem zavor. Ni izkazano, da bi toženec spornega dne že pred začetkom vožnje ugotavljal izrecno tehnično pomanjkljivost vozila, na katero tožnika ne bi opozoril. Le v tem primeru bi bila podana odškodninska odgovornost toženca, glede na njegovo delovno razmerje pri tožniku. Izvedenčeva opozorila na verjetno odgovornost voznika je namreč v tem primeru presojati z vidika odškodninske odgovornosti toženca v delovnem razmerju, ne pa v smislu odgovornosti voznika oziroma upravljalca vozila v prometu do tretjih oseb. Kolikor bi tožnik v tem primeru hotel uveljaviti toženčevo odškodninsko odgovornost, bi vsekakor moral v prvi vrsti izključiti vzroke za nastanek prometne nezgode, ki bi lahko izhajali iz samega tovornjaka in njegove vprašljive tehnične brezhibnosti, poleg tega pa tožencu dokazati eno od navedenih ali podobnih ravnanj, za katero bi mu lahko očital najmanj hudo malomarnost. Ker tega ni storil, tako, da je izvedenec kot najverjetnejši neposredni vzrok nezgode z uničenjem tovornjaka prepričljivo predpostavljal nenadno tehnično okvaro sicer slabo vzdrževanega tovornjaka, kar je imel sicer pod nadzorom tožnik, kot lastnik in obratovalec, je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da v tem primeru toženčeva odškodninska odgovornost za nastalo škodo na tovornjaku ni bila izkazana. Glede na toženčeva pojasnila o umiku nasprotne tožbe, ker mu je vtoževano odškodnino za utrpljene telesne poškodbe ob priliki sporne nezgode plačala tožnikova zavarovalnica, se izkaže, da prvostopno sodišče tožniku utemeljeno ni priznalo povračila njegovih stroškov, ki so mu nastali zaradi toženčeve nasprotne tožbe, saj je bila le-ta dejansko utemeljena, vse dokler tožnikove obveznosti ni izpolnila njegova zavarovalnica. Glede na povedano je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno doprinesel k pojasnitvi zadeve, stranki nista opravičeni do povrnitve vsaka svojih pritožbenih stroškov.