Jedro

Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnotežje.

Tožniku gredo zakonske zamudne obresti od odškodnine za nematerialno škodo od dneva, ko je od toženke zahteval izpolnitev obveznosti .

ZPP ne daje podlage, da bi se o stroških izvedenca s pripadajočimi obrestmi odločalo po drugačnem principu kot o ostalih stroških postopka. Stroški so bili namreč odmerjeni in priznani s sodbo, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje. Obresti je zato mogoče priznati le za čas od izteka paricijskega roka, ko pride nasprotna stranka s plačilom v zamudo.

Izrek

1. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi izrek sodbe glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2007 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 515,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka“.

2. V preostalem delu se pritožbi pravdnih stran zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna v 15. dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 176,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo v plačilo 3.100,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 28.11.2007 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.234,63 EUR s pp.

Zoper zavrnilni del sodbe ter v delu pravdnih stroškov se pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.979,09 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2005 dalje ter celotne, na prvi stopnji zaznamovane stroške postopke, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obširni pritožbi povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in ugotovitve iz izvedeniškega mnenja izvedenke s področja klinične psihologije. Meni, da bi glede na ugotovitve izvedenke in upoštevaje primerljivo sodno prakso sodišče moralo tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu v višini 1.500,00 EUR ter pri tem citira odločbo Vrhovnega sodišča RS z opr. št. II Ips 845/2006. Prav tako bi glede na ugotovitve izvedenke, izpovedbo staršev mld. tožnika in upoštevaje primerljivo sodno prakso, moralo sodišče tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.000,00 EUR. Sodišče pa bi moralo, glede na določilo 1. odstavka 155. člena ZPP, tožniku, ne glede na dosežen uspeh v pravdi, priznati celotne stroške izdelave izvedeniškega mnenja Tudi toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je v postopku, ki se tiče prisoje nepremoženjske škode, odločalo z izvedencem nemedicinske stroke. Glede dejanskega stanja pa toženka izpostavlja, da je bil sedem mesečni tožnik v zadevnem trku nepoškodovan in ker je pri tej starosti še neorientiran v prostoru in času, se po dogodku tudi ni čustveno odzval. Tožnik je v zvezi s postavljenim zahtevkom predložil zgolj en medicinski izvid, pri katerem je pri zapisu diagnoze navedeno, da je deček zdrav, zato takšen izvid ne more predstavljati objektivne podlage za dosojanje kakršne koli odškodnine. Sklepi in zaključki izvedenca so bili podani na podlagi subjektivnih navedb očeta oz. staršev. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se je izvedenka jasno izrazila, da se o posledicah, v smislu trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne more kompententno izražati. Glede telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem pa toženka poudarja, da je potrebno pri neugodnostih med zdravljenjem izhajati iz tistih neugodnosti, ki se tičejo samega zdravljenja, ne pa kar na splošno vseh neugodnosti, ki sicer časovno lahko spadajo v čas zdravljenja. Toženka pa ugovarja tudi začetku teka zakonitih zamudnih obresti. Določilo 2. odstavka 943. člena OZ določa, da v primeru, ko je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice potreben določen čas, začne teči izpolnitveni rok od dneva, ko je ugotovljen obstoj njene obveznosti. Toženki tako pred izdajo dokončne in pravnomočne sodbe obseg škode ni bil znan, zato še ni prišla v zamudo. Sodišče pa bi moralo priglašene materialne stroške priznati po prostem preudarku.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede postavitve izvedenke klinično – psihološke stroke: Glede na dejstvo, da je izvedenka ocenila, da na vprašanje o telesnih posledicah in posledicah za psihično stanje (spomin, koncentracija, socialni stiki, toleranca) v smislu zmanjšanih življenjskih aktivnosti tožnika, kot izvedenka za klinično psihološka vprašanje ne more kompententno odgovoriti, saj prvo sodi v domeno zdravnika, drugo pa bi jo vodilo v špekulacijo, je pritožbeno sodišče izvedeniško mnenje izvedenke klinično psihološke stroke, kot podlago sprejelo le za prisojo odškodnine za strah. Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov, da izvedenec klinično psihološke stroke ni pristojen ocenjevati posledice nezgodnih poškodb s psihološkega vidika strahu (če seveda strah ne preraste v bolezensko stanje oz. bolezen).

O odškodnini za strah: Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sodišče prisodi denarno odškodnino, če ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnotežje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mld. tožnik zaradi prometne nesreče doživel refleksno stanje strahu v obliki bojazni pred nenadnim in neznanim ter kot doživljanje neugodja, ki je bolj neprijetno kot pri odraslih in ima hujše posledice. Učinki prometne nezgode so bili za mld. tožnika travmatizirajoči, saj je prišlo do pojava hudih, refleksno sproženih občutij ogroženosti. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnik ob nezgodi utrpel šok, ki se je ob samem dogodku kazal kot izguba mišičnega tonusa, mlahavost telesa, top brezizrazen pogled, neodzivanje na zunanje dražljaje, izguba glasu, nato pa so nastopili kasnejši vedenjski znaki in sicer je začel otrok neutalažljivo jokati, kar se je nato ponavljalo vsako noč skozi obdobje štirih mesecev, vse dokler se stanje otroka do povišane nevrogevegetativne vzburjenosti, ki se ponoči kaže v znamenjih motenj spanja, podnevi pa v stanjih povečane občutljivosti in nejevolje, ne začne postopano umirjati, kar kaže, da se je pri otroku v navedenem časovnem obdobju razvila tako imenovana posttravmatska stresna motnja. Opisana intenzivnost pretrpljenega strahu, ki se je začasno razvila v posttravmatsko stresno motnjo, saj je travma porušila otrokovo ravnovesje in posegla v njegovo psihofizično občutljivo obdobje prvega leta adaptacije in zorenja, terja višjo odškodnino za strah od prisojenega zneska v višini 600,00 EUR. Upoštevajoč načelo individualizacije višine odškodnine in nujnost objektivizacije ob upoštevanju primerljive sodne prakse ter razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bo le z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti (v višini 1.500,00 EUR) dosojeno primerno zadoščenje za to obliko škode, zato je v tem obsegu pritožbi tožeče stranke ugodilo in dosojeno odškodnino za strah zvišalo za 900,00 EUR.

O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: Kot je bilo zgoraj že navedeno je tožnik utrpel posttravmatsko stresno motnjo, ki je trajala štiri mesece in katere sestavni del so bile motnje spanja, podnevi pa stanje povečane občutljivosti in nejevolje (glej stran 6 izvedeniškega mnenja). Za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je mogoče priznati zadoščenje le izjemoma, kar pomeni, da mora biti začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja ali pa morajo biti podane posebne okoliščine. Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se tudi ne sme pokrivati z drugimi oblikami nepremoženjske škode (npr. strahom). Ker je sodišče posledice začasne posttravmatske motje že upoštevalo pri odškodnini za strah, tožnik za navedene neprijetnosti ni upravičen še do posebne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Šele če strah po določenem času ne bi izvenel, bi lahko prešel v bolezen in s tem v drugo obliko škode (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Nenavadno močno potenje med spanjem tožnika bi bilo po mnenju izvedenke sicer lahko znamenje nevrogevetativne labilnosti kot posledica travme, vendar pa sodišče v tem delu izvedeniškega mnenja ni priznalo, saj je izvedenka, kot je bilo že pojasnjeno, ocenila, da kot izvedenka za klinično psihološka vprašanja ni pristojna odgovoriti na vprašanja bolezenskem stanju tožnika. Drugih dokaznih predlogov v tej smeri pa tožnik ni ponudil. S tem, ko je sodišče prve stopnje priznalo tožniku odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval odškodnino za duševno bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zavrnilo.

O odškodnini za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem: Tudi prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ni utemeljena. Sodišče je kot neugodnosti med zdravljenjem upoštevalo motnje ritma hranjenja, način sesanja, motnje spanja in intenzivno čustveno iritabilnost, ki so posledica doživetega šoka ob nesreči, ki se je razvil v začasno posttravmatsko stresno tožena stranka. Navedeno pa je sodišče upoštevajo že pri odškodnini za strah. Zgolj enkraten pregled tožnika pri zdravnici, ob tem, da je šlo zgolj za običajen klinični pregled brez postopka, ki bi pri mld. tožniku povzročil bolečino, pa ne dosega praga pravno priznane nepremoženjske škode iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem, zato je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenem, zavrnilo.

Glede zamudnih obresti od nepremoženjske škode: Stališče toženke, da je obseg škode znan šele z izdajo dokončne in pravnomočne sodbe, je napačno. Tedaj je obseg škode le sodno ugotovljen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da gredo tožniku zakonske zamudne obresti od odškodnine za nematerialno škodo od dneva, ko je od toženke zahteval izpolnitev obveznosti (2. odstavek 299. člena OZ) in je tudi pravilno navedlo, da je toženka prišla v zamudo z izpolnitvijo odškodninske obveznosti dne 28.11.2007, saj je tožnik zoper toženko vložil odškodninski zahtevek dne 12.11.2010 ter zahteval plačilo odškodnine v roku 15 dni, zato je s potekom tega roka zaradi neizpolnitve obveznosti nastopila zamuda toženke.

Pritožbeno sodišče drugih v pritožbi zatrjevanih kršitev ni ugotovilo, prav tako pa tudi ne kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je v preostalem delu pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov prvostopenjskega postopka: Tožnikov pritožbeni očitek, da stroški za delo izvedenca niso odvisni od uspeha v pravdi, je neutemeljen. Zakon o pravdnem postopku načeloma enotno obravnava vse stroške postopka in sicer se ti priznavajo strankam glede na uspeh v pravdi. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnik upravičen do plačila zamudnih obresti od stroškov za delo sodnega izvedenca od dneva, ko je plačal predujem. ZPP namreč ne daje podlage, da bi se o stroških izvedenca s pripadajočimi obrestmi odločalo po drugačnem principu kot o ostalih stroških postopka. Stroški so bili namreč odmerjeni in priznani s sodbo, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje. Obresti je zato mogoče priznati le za čas od izteka paricijskega roka, ko pride nasprotna stranka s plačilom v zamudo. Glede pravne prakse, na katero se sklicuje pritožnik v zvezi z odmero stroškov za delo izvedenca, pa pritožbeno sodišče opozarja, da novejša sodna praksa načeloma stoji na stališču, da so stroški za izvedenca pravdni stroški in delijo usodo po uspehu v pravdi.

Ker toženka ni natančno opredelila in konkretizirala višine priglašenih administrativnih stroškov, jih prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni priznalo. Sodišče je pravilno pooblaščencu tožnika za sestavo končnega poročila stranki priznalo 50 točk. Nedvomno je po zaključku postopka odvetnik dolžan stranko, ki jo je zastopal, seznaniti z uspehom postopka in pravnimi možnostmi, ki iz tega sledijo. Sodna praksa zato sestavo takšnega poročila priznava kot samostojno odvetniško opravilo. Pravna podlaga za prisojo izdatkov za stranko odvetniku pa je v 15. členu Odvetniške tarife, ki določa, da je stranka dolžna odvetniku povrniti tudi izdatke za PTT storitve, za obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje spisov ter dokumentacijo in podobne izdatke. Te izdatke lahko odvetnik obračuna v dejanski višini ali v višini 2 % od skupne cene storitve, kolikor ta znaša skupaj do 1000 točk v zadevah, v katerih nagrada presega 1000 točk pa poleg tega še 1 % od presežka nad 1000 točk. Sodišče je tudi pravilno, v skladu z 4. točko tarifne št. 39 Odvetniške tarife, tožniku za sestavo vloge z dne 20.3.2008 in za sestavo vloge z dne 1.4.2008, s katerima je sodišče obvestil o plačilu sodne takse, priznalo, saj gre za potrebne pravdne stroške.

Sprememba sodbe sodišče prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitev o stroških postopka. Uspeh tožnika v pravdi je 30 %, zato je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 626,61 EUR. Ker pa so toženi stranki nastali stroški v znesku 158,84 EUR, je tudi ona upravičena (zaradi 70 % uspeha v pravdi) do povrnitve pravdnih stroškov v višin 111,20 EUR. Po pobotanju je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 515,41 EUR pravdnih stroškov. Na pritožbeni stopnji pa je tožena stranka uspela s 47 % (za 900,00 EUR od izpodbijanih 1.900,00 EUR), tožena stranka pa z 80% ( za 2500,00 EUR od izpodbijanih 3.100,00 EUR) zaradi česar je po medsebojnem pobotanju tožena stranka upravičena do povrnitve zneska 176,70 EUR.