Jedro

Toženec uveljavlja kršitev po 2. odstavku 72. člena ZPP in ne po 71. členu. Sodnica na prvi stopnji naj bi jo storila s tem, ker se ni sama izločila. Toda ta določba prepušča sodniku, da oceni, ali obstajajo kakšne okoliščine za dvom o njegovi nepristranskosti. Ker pa je ta presoja lahko subjektivna, daje zakon pravico tudi stranki, da zahteva izločitev. Ker ne gre za okoliščine iz 71. člena ZPP, je ta pravica tudi časovno omejena. Po 2. odstavku 73. člena ZPP lahko stranka zahteva izločitev najpozneje do konca glavne obravnave.

Toda tudi širši pristop, ki ne upošteva zgolj formalne ureditve nepristranskosti v ZPP, pripelje do istega rezultata. Revident očita sodnici na prvi stopnji pristranskost zaradi tega, ker naj bi posumila v poštenost toženca. Toda posumila naj bi v njegovo poštenost prav v zvezi z listino, ki je odločilnega pomena v dokaznem postopku v tej pravdni zadevi. Tudi če bi sodnica ravnala tako, kot predlaga revident, bi bil v enaki zadregi oz. v enaki situaciji tudi drug sodnik, ki bi sodil v tej zadevi. Tudi on bi se moral opredeliti do dveh izvodov ene listine, ki se razlikujeta po tem, da je na enem izvodu popravljen datum in ime predsednika stanovanjske komisije. Izbira med popravljenim in nepopravljenim izvodom ni odvisna od subjektivnega odnosa do stranke. Popravek je po naravi stvari vedno poznejši, ne glede na to, kdo ga je napravil. Torej tudi drugi sodnik bi se moral odločiti, katero listino naj šteje za pravo. Dejstvo, da se sodnik izjavi o določenem dokazu ali trditvi med postopkom, zato samo po sebi ni argument za njegovo pristranskost. Sicer sodnik nikoli ne bi smeli soditi v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe, ker se je o zadevi že enkrat izrekel (primerjaj 369. in 370. člen ZPP).

Morebitno bivanje toženca v spornem stanovanju pred izdajo odločbe za odločitev ni pravnega pomena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec nezakonito zaseda dvosobno stanovanje št..., v III. nadstropju v P., P. Toženca je obsodilo, da mora to stanovanje izprazniti in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki ter ji povrniti njene pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP v zvezi z 72. členom ZPP in po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija sodbi sodišča druge in prve stopnje v celoti. Revident trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno razumelo uveljavljeno kršitev določb ZPP po 72. členu. Toženec v pritožbi niti z eno besedo, niti smiselno ni zatrjeval, da bi v tej zadevi sodnica morala predlagati lastno izločitev zato, ker naj bi že v teku postopka imela določeno stališče o zadevi. Pritožba je utemeljevala nekaj povsem drugega. Sodnici se očita, da je v teku sojenja do ene od strank, in ne do zadeve ali posamezne listine ali morda njene navedbe, zavzela tako izrazito negativno vrednostno oceno, da ne bi smela nadaljevati s sojenjem, ker s tem strankam ni bila zagotovljena nepristranskost sojenja v tej zadevi. Gre za to, da si je sodišče izoblikovalo mnenje, da je toženec predrugačil listino in je v tej zvezi tudi obvestila pristojno Okrožno državno tožilstvo v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja. Gre torej za vrednostno oceno o človeku in njegovi poštenosti in s tem o vseh dejanjih, ki jih je kot stranka storil med pravdnim postopkom. Če pa sodnik meni, da je ena od strank zagrešila kaznivo dejanje, potem ne more nepristransko soditi. Da je tako, je razvidno tudi iz navedene zadeve, saj je sodišče v svoji sodbi (str. 2, zadnji odstavek prvostopne sodbe) navedlo, da "sodišče tožencu ni verjelo", ker je svoje pravice opiral na popravljeno listino. Ker je toženec trdil, da sploh ni opazil popravka do trenutka, ko mu ga je pokazala sodnica, je jasno, da tudi tej trditvi ni bila poklonjena najmanjša vera. Pri tem gre za napačen pojem "popravka", saj bi za opredelitev istega pojma s "ponarejanjem" bila potrebna pravnomočna sodba kazenskega sodišča. Po mnenju revidenta je imela sodnica v takšnem položaju dve možnosti: zaradi interesa, da se pravdni postopek nadaljuje in o zadevi nepristrano razsodi, prekiniti z delom in predlagati lastno izločitev, ali pa, glede na to, da je obvestila Okrožno državno tožilstvo o sumu kaznivega dejanja ponareditve listine, sprejeti sklep o prekinitvi pravdnega postopka do ugotovitve kazenskega sodišča, ali je bila uporabljena listina ponarejena (2. odstavek 213. člena ZPP). Revident reviziji prilaga še eno drugo originalno odločbo, iz katere je razvidno, da je ime predsednika stanovanjske komisije prav tako popravljeno. Brezpredmetno je, po mnenju revidenta, zatrjevanje sodišča, da ne trdi, da je listino popravil prav toženec, če v isti sapi sprejme zaključek, da tožencu ni verjeti, ker je uporabil popravljeno listino. Iz priložene listine je razvidno, da so popravki očitno nastali v sami Komandi garnizona, kot posledica napak, zaradi katerih ZPP ali ZUP sploh dopuščata možnost popravkov odločb. Fotokopija te odločbe je bila priložena že pritožbi, vendar je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Revident nadalje trdi, da dejstvo, da je neka listina popravljena, še ne pomeni njene neavtentičnosti. Zakaj bi bila popravljena odločba neavtentična, bi moralo sodišče logično razložiti. Zaključek, da je povsem razumljivo, da se daje prednost nepopravljeni odločbi, nima logične utemeljitve. To velja še zlasti za sodbo sodišča druge stopnje. Popravek namreč lahko opravi le pristojni organ in popravljena odločba je veljavna odločba. Pri tem je sporno odločbo izdal in popravil pristojni organ, medtem ko je po tožeči stranki predloženo listino, ne glede na to, da je bila izdana po 25.6.1991, izdal nepristojni organ. Teh dveh listin zato sploh ni mogoče primerjati. Sodišče pa je dalo prednost listini, ki jo je izdal nepristojni organ in ki jo je po pravnem redu države Slovenije šteti za nezakonito in nično oz. celo neobstoječo. Ključno ostaja zato vprašanje, ali se je toženec vselil v stanovanje na podlagi odločbe o dodelitvi stanovanja, izdane pred 25.6.1991 ali po njem. Ob tem ne gre za vprašanje avtentičnosti listine z dne 26.5.1991, ampak za vprašanje njene veljavnosti. O tem sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenih dokazov, čeprav je to okoliščino štelo kot ključno. V tej smeri izrecno uveljavljane pritožbene razloge pa je sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrnilo. O bistvenih okoliščinah tako sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Prav tako pa tudi v sodbi sodišča druge stopnje niso razvidni razlogi o tem, zakaj v tej smeri izrecno uveljavljane absolutne kršitve niso upoštevane. Z zavrnitvijo v pritožbi izrecno uveljavljanih pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka je isto kršitev storilo tudi sodišče druge stopnje. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja pa je tudi materialno pravo o tem, ali je odločba z dne 26.5.1991 veljavna ali ne, oz. ali toženec zakonito zaseda sporno stanovanje, napačno uporabljeno oz. sploh ni bilo uporabljeno. Zato revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je sodilo pristransko.

Načelo nepristranskosti je kot eden od elementov poštenega sojenja temeljna človekova pravica, ki je zajamčena vsakomur že na podlagi same Ustave Republike Slovenije (23. člen). Načelo nepristranskosti ima subjektivni in objektivni vidik. Objektivni vidik zagotavlja predvsem država, in sicer z organizacijo sodstva in ustreznimi postopkovnimi predpisi. Postopkovna pravila pa omogočajo tudi odpravo subjektivne pristranskosti. To so predvsem določbe o izločitvi. Te določbe upoštevajo težo oziroma naravo morebitne pristranskosti in glede na to tudi urejajo dolžnosti posameznih udeležencev v postopkih.

Toženec uveljavlja kršitev po 2. odstavku 72. člena ZPP in ne po 71. členu. Sodnica na prvi stopnji naj bi jo storila s tem, ker se ni sama izločila. Toda ta določba prepušča sodniku, da oceni, ali obstajajo kakšne okoliščine za dvom o njegovi nepristranskosti. Ker pa je ta presoja lahko subjektivna, daje zakon pravico tudi stranki, da zahteva izločitev. Ker ne gre za okoliščine iz 71. člena ZPP, je ta pravica tudi časovno omejena. Po 2. odstavku 73. člena ZPP lahko stranka zahteva izločitev najpozneje do konca glavne obravnave. Toženec tako ni ravnal. V pritožbi tega predloga ni več smel uveljavljati (saj gre za izločitev prvostopne sodnice). Zato sodišče druge stopnje tudi ni moglo storiti uveljavljane kršitve. Izločitve prvostopne sodnice tudi v reviziji ni več mogoče predlagati.

Toda tudi širši pristop, ki ne upošteva zgolj formalne ureditve nepristranskosti v ZPP, pripelje do istega rezultata. Revident očita sodnici na prvi stopnji pristranskost zaradi tega, ker naj bi posumila v poštenost toženca. Toda posumila naj bi v njegovo poštenost prav v zvezi z listino, ki je odločilnega pomena v dokaznem postopku v tej pravdni zadevi. Tudi če bi sodnica ravnala tako, kot predlaga revident, bi bil v enaki zadregi oz. v enaki situaciji tudi drug sodnik, ki bi sodil v tej zadevi. Tudi on bi se moral opredeliti do dveh izvodov ene listine, ki se razlikujeta po tem, da je na enem izvodu popravljen datum in ime predsednika stanovanjske komisije. Izbira med popravljenim in nepopravljenim izvodom ni odvisna od subjektivnega odnosa do stranke. Popravek je po naravi stvari vedno poznejši, ne glede na to, kdo ga je napravil. Torej tudi drugi sodnik bi se moral odločiti, katero listino naj šteje za pravo. Dejstvo, da se sodnik izjavi o določenem dokazu ali trditvi med postopkom, zato samo po sebi ni argument za njegovo pristranskost. Sicer sodnik nikoli ne bi smeli soditi v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe, ker se je o zadevi že enkrat izrekel (primerjaj 369. in 370. člen ZPP).

Ugotovitev, da je ena listina, to je tista, ki ni popravljena, listina, ki ima večjo dokazno vrednost od druge listine, ki je popravljena, je zato stvar dokazne ocene, v katero se revizijsko sodišče ne sme spuščati. Po 3. odstavku 385. člena ZPP je izpodbijanje dejanskih ugotovitev na drugi in prvi stopnji prepovedan revizijski razlog. Revidentova trditev, da je do takšne presoje prišlo zaradi pristranskosti sodnice, ki je posumila v storitev kaznivega dejanja in tudi podala ovadbo na Okrožno državno tožilstvo (kar je bila njena zakonska dolžnost - 145. člen Zakona o kazenskem postopku), iz razlogov prvostopne sodbe ne izhaja.

Sodišču namreč ni mogoče očitati pristranskost zato, ker je pri presoji dokazov dalo prednost listini, ki ni bila popravljena. Uporaba izraza "avtentična listina" pri tem ni bistvenega pomena. Avtentična ali pristna je le tista listina, ki res izvira od organa, ki je v listini naveden kot izdajatelj. Tudi če je obe listini izdal isti organ, pa je dovoljeno dokazovati, da v eni listini navedena dejstva niso resnična, ali da je ena od listin nepravilno sestavljena. Prav to je storilo sodišče prve stopnje in temu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Nobene nelogičnosti ni v razlogih o tem vprašanju. Toženec sam trdi, da je bil predsednik komisije pred predsednikom, ki je naveden na odločbi z datumom 26.8. 1991, S. L. Na odločbi, ki jo je priložila tožeča stranka, pa je kot predsednik komisije naveden M. S., ki je tudi po mnenju toženca v avgustu mesecu 1991 to delo res tudi opravljal. Na odločbi, ki jo je priložil toženec, pa je s popravkom ponovno naveden tisti predsednik (S. L.), ki je bil predsednik pred M. S. Sicer pa se je sodišče z verodostojnostjo toženca ukvarjalo tudi v povezavi z ostalimi dokazi v spisu. Tako je ugotovilo, da je bil toženec kot uporabnik naveden tudi v odločbi, v kateri je dne 19.8.1991 dobil stanovanje njegov oče. Prav tako pa se je ukvarjalo z njegovo verodostojnostjo v zvezi s trditvijo, da ni bil nikoli obveščen o tem, da mu je bilo dodeljeno službeno stanovanje. Sodišče se je oprlo na njegov lastni dopis z dne 9.5.1993. Zato ni res, da je sodišče opustilo nadaljnji dokazni postopek, ker je toženca že na samem začetku pristransko ocenilo.

Z navedenimi razlogi je revizijsko sodišče deloma tudi že odgovorilo na revizijski ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 354. člena ZPP. Iz njih izhaja, da teh kršitev na prvi in drugi stopnji ni bilo. Dodati je treba le še, da sodbi tudi imata razloge o tem, ali je odločba z dne 26.5.1991 veljavna ali ne. Sodišči sta ugotovili, da ta odločba ni veljavna zato, ker sta dokazno ocenili, da je bilo tožencu dodeljeno stanovanje dne 26.8.1991, ko prejšnji organi JLA več te pristojnosti niso imeli.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje potem, ko sta v postopku ugotovili vsa pravno odločilna dejstva, tudi pravilno uporabili materialno pravo, in sicer 58. člen Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - 23/96). Morebitno bivanje toženca v spornem stanovanju pred izdajo odločbe za odločitev ni pravnega pomena (toženec je zatrjeval, da je bil prej prijavljen pri starših svoje žene v istem bloku - l. št. 31 spisa). Dokaz, ki ga je ponudila tožeča stranka o dodelitvi službenega stanovanja v letu 1993, ni dokaz, ki bi bil lahko v korist toženi stranki. Tudi dejstvo, da je toženec prenehal z delom pri prejšnji JLA in prestopil v Teritorialno obrambo Republike Slovenije, samo po sebi še ni razlog za drugačno odločitev. Ko je sodišče ugotovilo, da se je toženec vselil v stanovanje na podlagi odločbe z dne 26.8.1991 in ne odločbe z dne 26.5.1991 (revizijsko sodišče le pripominja, da je bila tega dne nedelja!), je pravilno materialnopravno odločilo, da se mora iz tega stanovanja izseliti, ker v njem prebiva nezakonito.

Glede na vse navedeno revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso bile storjene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno.