Jedro

Če delodajalec ne ugotovi, kdaj delavcu preneha delovno razmerje za določen čas in o tem delavca ne obvesti, delavec pa ostane na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, pride do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Volja delodajalca, da delavca ni imel namena zaposliti v obdobju po prenehanju delovnega razmerja sklenjenega za določen čas, na transformacijo nima vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 13.3.2001 ampak je trajalo do 30.6.2001, zaradi česar ji je dolžna tožena stranka izplačati vse še neizplačane plače oz. nadomestila plač z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za vsak posamezni znesek mesečnega nadomestila plače od 16. v mesecu za pretekli mesec, ob izplačilu nadomestila plače odvesti predpisane prispevke in davke in s tem poskrbeti, da ji bo čas do 30.6.2001 vštet v delovno dobo in to v obsegu, ki je veljal za delovno razmerje v letu 2000 (delovni čas 30 ur na teden) ter tožnici izplačati regres za letni dopust za leto 2001 in pri tem odvesti predpisani davek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2001 dalje, vse do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne oz. da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno sprejelo zaključek, da je tožnica ostala na delu pri toženi stranki po preteku delovnega razmerja za določen čas, saj bi moralo za ugotovitev materialne resnice zaslišati tudi priče, ki jih je predlagala tožena stranka. S tem je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnica se je pri toženi stranki zglasila šele 10.1.2001 kot članica kluba, pri čemer ni delala za toženo stranko, temveč za svoje potrebe in interese A. K.. Predlagane priče bi lahko potrdile, da tožnica po 1.1.2001 pri toženi stranki ni delala, če pa je že kaj naredila, je to naredila tako kot vsak drug član kluba. Tožnica sicer ni imela nobenih možnosti, da bi se znova zaposlila za določen čas v zvezi s sklenjeno pogodbo o izvajanju javnega dela za leto 2001, ker to ni bilo zakonsko dovoljeno in ker se na razpis po pogodbi za leto 2001 ni prijavila. Pri tem nikoli ni bilo mišljeno, da bi se po tem razpisu iskalo tajnico oz. sekretarko kluba. Do sklenitve pogodbe o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko za čas od 1.1.2001 dalje je prišlo zaradi tega, ker je A. K. zlorabil pooblastila, saj je to pogodbo nepooblaščeno podpisal. To kaže na dejstvo, da sta hotela tožnica in K. na skrivaj in z zlorabo zagotoviti tožnici delovno razmerje. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je tudi nepravilno uporabilo določbo 1. odst. 18. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče je namreč v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi za leto 2001 pravno neučinkovita, v izreku pa je odločilo tako, kot da bi bila pogodba veljavna.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V odgovoru navaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica ostala na delu pri toženi stranki po 31.12.2000, zato se po 1. odst. 18. čl. ZDR šteje, da je sklenila delovno razmerje za nedoločen čas.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica ostala na delu pri toženi stranki tudi po 31.12.2000, ko ji je poteklo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas. Glede na to se ji je na podlagi 1. odst. 18. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) delovno razmerje spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Po 1. odst. citiranega člena se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas tudi v primeru, če ostane na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Do takšnega zaključka je prvostopenjsko sodišče prišlo na podlagi izpovedbe tožnice in priče A. K., iz katerih jasno izhaja, da je pri toženi stranki tožnica delala tudi po 31.12.2000. Pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom soglaša, pri čemer dejstvo tožničinega dela v obdobju po 31.12.2000 izhaja tudi iz izpovedbe predsednika upravnega odbora tožene stranke, ki je pojasnil, da je bil razlog tožničine zaposlitve pri toženi stranki v letu 2001 v nepravilnem ravnanju dr. A. K.. Toženi stranki ni bilo znano, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena tudi po 1.1.2001. Ko so to izvedeli, so sklicali izredno skupščino tožene stranke (ta se je odvijala 13.3.2001), ki je o tem odločala. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da je tožena stranka tožnici izplačala plačo tudi za januar in februar 2001 (B 3), torej za obdobje, ko bi tožnici moralo delovno razmerje pri toženi stranki prenehati. Delodajalec je dolžan delavcu v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo (49. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) za opravljeno delo izplačati plačo v skladu s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo in zakonom. Tako tudi izplačilo plače tožnici za januar in februar 2001 potrjuje dejstvo, da je tožnica delala pri toženi stranki tudi po 31.12.2000. Z ozirom na to je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke o tem, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je tožena stranka naštela v pritožbi. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je tožena stranka zaslišanje teh prič v pripravljalni vlogi, katero je sodišče prejelo 25.9.2001, predlagala zaradi ugotovitve dejstva, da A. K. ni bilo nikoli dano ustno pooblastilo s strani predsednika tožene stranke za vodenje v neprekinjenem trajanju, navedeno dejstvo pa ni odločilnega pomena za ugotovitev, da je tožnica ostala na delu pri toženi stranki tudi po 31.12.2000. Ob upoštevanju tega je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica ostala na delu pri toženi stranki tudi po 31.12.2000, zaradi česar ji je na podlagi 1. odst. 18. čl. ZDR delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prešlo v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o zmotni uporabi 1. odst. 18. člena ZDR. Citirana določba sankcionira delodajalca, ki dopusti delavcu delo tudi po preteku časa, za katerega je bilo delovno razmerje sklenjeno. Glede na to ni pomembno ali je delodajalec tega delavca imel namen zaposliti tudi v obdobju po prenehanju delovnega razmerja za določen čas. Če delodajalec ne ugotovi, kdaj delavcu preneha delovno razmerje za določen čas in o tem delavca ne obvesti, delavec pa ostane na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, pride do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka zaradi nerazumljivega izreka sodbe, ker naj bi ta nasprotoval razlogom sodbe. V izreku izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožnici priznalo delovno razmerje za obdobje od 13.3.2001 do 30.6.2001 na podlagi 1. odst. 18. čl. ZDR in ob upoštevanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, ki ga je imela tožnica sklenjenega s toženo stranko za obdobje do 31.12.2000 in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi za leto 2001, tako da zatrjevano nasprotje, ki bi pomenilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ni podano.

Ker je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da je tožnici delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi 1. odst. 18. čl. ZDR, pritožbeno sodišče navedb pritožbe v zvezi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1.1.2001 dalje ni presojalo (1. odst. 360. čl. ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.