Jedro

Prenehanje terjatve zaradi dolžnikove izpolnitve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, s katerim se izvršba nadaljuje za znesek 5.000,00 SIT (2. odst. izreka).

V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi, da se ugovor dolžnika zavrne (1. odst. izreka), potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor zoper svoj sklep o izvršbi (1. odst. izreka). Zaradi umika izvršilnega predloga je sklep o izvršbi z dne 13.5.1992 razveljavilo za znesek 15.000,00 SIT ter v tem delu izvršbo ustavilo. Nadaljevalo pa je izvršbo za znesek 5.000,00 SIT (2. odst. izreka). Glede ugovarjanega zneska 5.000,00 SIT je prvostopno sodišče ugotovilo, da iz kontne listine pri sodišču izhaja, da le ta še ni bil plačan.

Proti sklepu se pritožuje dolžnik, ki v svoji pritožbi zatrjuje, da je vse svoje obveznosti iz kazenske sodbe plačal. Plačal je 15.000,00 SIT denarne kazni in sicer dne 3.6.1992 ter stroške kazenskega postopka v znesku 6.700,00 SIT dne 27.1.1992. Za obe plačili je predložil ustrezna dokazila. Prosi, da se ponovno izvrši vpogled v plačila in ustrezno ukrepa.

Pritožba je delno utemeljena.

Dolžnik je v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da je 15.000,00 SIT nakazal na žiro račun poškodovančevega pooblaščenca odvetnika A. K., kateri pa ni razporedil denarnih sredstev v skladu z zahtevkom sodišča. Upnik je nato z vlogo 30.9.1993 skrčil izvršilni predlog za znesek 5.000,00 SIT plačane povprečnine in za znesek 10.000,00 SIT, to je delna plačana denarna kazen, vztrajal pa je pri plačilu 5.000,00 SIT za neplačani del denarne kazni. Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom pravilno zavrnilo ugovor dolžnika, saj v času odločanja prvostopnega sodišča denarna kazen dejansko še ni bila v celoti plačana in je bila ta odločitev pravilna. Iz fotokopij dolžnikovih vplačil na račun Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani pa izhaja, da je dolžnik dne 7.1.1992 nakazal za stroške kazenskega postopka znesek 6.700,00 SIT, denarno kazen v znesku 15.000,00 SIT pa je plačal na račun sodišča dne 3.6.1992. Izvršilnega naslova, to je kazenske sodbe v spisu ni, zato pritožbeno sodišče ne more ugotoviti, kakšne obveznosti so bile naložene dolžniku v plačilo s to sodbo. Iz izvršilnega predloga z dne 30.4.1992 pa izhaja, da naj bi tedaj bila obveznost dolžnika plačilo denarne kazni v znesku 15.000,00 SIT in povprečnine v znesku 5.000,00 SIT. Iz podatkov v spisu ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je dolžnik svoje obveznosti res v celoti izpolnil ali ne, kar bo potrebno preveriti v ponovljenem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v delu, s katerim je odločeno, da se izvršba nadaljuje za znesek 5.000,00 SIT (3. točka 380. čl. ZIP v zvezi s 14. čl. ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in preostali del sklepa sodišča prve stopnje potrdilo, to je odločitev, da se ugovor dolžnika zavrne, ker dolžnik sam zatrjuje, da je znesek 15.000,00 SIT plačal šele 3.6.1992, torej po 20.5.1992, ko je vložil ugovor zoper sklep o izvršbi (2. točka 380. čl. ZIP v zvezi s 14. čl. ZPP).