Jedro

Sodišče je že v več zadevah, ki jih je obravnavalo v zvezi z odmero vodnih povračil, presodilo, da uporabljene določbe Uredbe o vodnih povračilih ne uvajajo nekih novih ali drugačnih kriterijev za izračun vodnega povračila, ki ne bi imeli podlage v prvem in petem odstavku 124. člena ZV-1. Tožnica je zmanjšane proizvodnje električne energije (133.191,642 MWh namesto 145.287,00 MWh) uveljavljala izključno iz razloga svojih tehničnih zmožnosti, ki pa pri odmeri vodnega povračila niso upoštevne. Ker toženka v skladu s prvim odstavkom 139. člena ZUP dokazov o dejstvih, ki niso pomembna za izdajo odločbe, ni dolžna izvajati, drugih razlogov za zmanjšanje izkoriščanja potencialne energije pa tožnica ni zatrjevala, ne drži trditev, da toženka v postopku ni ugotovila resničnega dejanskega stanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici za leto 2010 odmerila vodno povračilo za HE ... v višini 205.632,38 EUR (2.908,66 EUR za tehnološke namene, 202.723,73 EUR pa za proizvodnjo elektrike v hidroelektrarni) in odločila, da se ji vrne razlika od zaračunanih in že plačanih akontacij. Toženka v obrazložitvi kot temelj za izdajo odločbe navaja 12. člen Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba). Vodno povračilo se odmeri na podlagi napovedi, ki jo mora zavezanec vložiti do konca januarja tekočega leta za preteklo leto (10. člen Uredbe). Na podlagi podatkov iz napovedi za plačilo vodnega povračila je bilo tožnici vodno povračilo odmerjeno v skladu z določbami 5., 6. in 9. člena Uredbe, pri čemer je toženka pri odmeri za mesece do začetka veljavnosti Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 (sklep je bil objavljen v Uradnem listu 4. 6. 2010 in je začel veljati 5. 6. 2010) upoštevala ceno iz leta 2009. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopenjski upravni organ kot osnovo za izračun vodnega povračila pravilno upošteval obseg vodne pravice, določen v vodnem dovoljenju, saj tožnica zmanjšanja potencialne energije in specifičnosti načina rabe vode ni uveljavljala.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka nepravilno uporabila določbe Ustave, Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in Uredbe v zvezi s sklepoma o določitvi cene za osnove vodnih povračil za leti 2009 in 2010. Toženki očita, da ni opravila ustavnosodne presoje Uredbe glede razčlenitve kriterijev in ugotavljanja višine vodnega povračila, zlasti glede upoštevanja načela povrnitve stroškov in določitve načina upoštevanja kriterijev socialne, gospodarske in geografske narave območja, na katerem se izvaja vodna pravica. Ker Uredba kot podlago za določitev višine upošteva le kriterij potencialne energije vode, ki je razpoložljiva za proizvodnjo elektrike v skladu s pridobljeno vodno pravico, nedopustno spreminja zakonsko ureditev, kar pomeni razvrednotenje temeljnega namena obveznosti plačila vodnega povračila, tj. povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ob upoštevanju kriterijev socialne, gospodarske in geografske narave območja. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, kako je upravni organ stroške obremenjevanja voda lahko izračunal, saj je bila Uredba o načrtu upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja uveljavljena šele 13. 8. 2011. Opozarja še, da je bil Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za leto 2010 sprejet prepozno. Z določitvijo obveznosti plačila vodnega povračila na podlagi navedenih predpisov je bilo zato nedopustno poseženo v 2., 3., 14., 22., 67., 74., 87., 120., 147. in 153. člen Ustave RS.

V nadaljevanju navaja, da je po pozivu prvostopenjskega upravnega organa posredovala vlogo, v kateri je pojasnila svoja pravna stališča v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 452/2010 z dne 13. 7. 2011 ter predlagala, naj upravni organ izvede dokazni postopek v zvezi s podatki o potrebah prebivalstva in gospodarstva po električni energiji. V tej vlogi je tudi navajala, da zaradi tehnoloških razlogov in tehničnih značilnosti opreme v hidroelektrarni ne more v celoti izkoristiti potenciala iz vodne pravice, in predlagala, naj toženka v zvezi s tem zasliši priče ter izvede listinske dokaze, ki jih prilaga. Upravni organ se do teh njenih navedb in predlogov ni opredelil ter ni izvedel predlaganih dokazov. To pa je v nasprotju z načelom materialne resnice in pravili upravnega postopka, po katerem je upravni organ dolžan ugotoviti vsa pravnorelevantna dejstva. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev, zato se sodišče z njimi strinja in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V zvezi z obširnimi tožbenimi navedbami o nezakonitosti uporabljenih določb Uredbe v zvezi s Sklepom o določitvi cene za osnove vodnih povračil za leto 2010 sodišče poudarja, da je že v več zadevah, ki jih je obravnavalo v zvezi z odmero vodnih povračil, presodilo, da uporabljene določbe Uredbe ne uvajajo nekih novih ali drugačnih kriterijev za izračun vodnega povračila, ki ne bi imeli podlage v prvem in petem odstavku 124. člena ZV-1. Enako stališče izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča, npr. X Ips 452/2010 z dne 13. 7. 2011, X Ips 383/2011 z dne 7. 3. 2012, X Ips 249/2011 z dne 11. 7. 2012, X Ips 256/2011 z dne 11. 7. 2012 in X Ips 257/2011 z dne 11. 7. 2012. Ker pa je to vprašanje sporno tudi v obravnavani zadevi, sodišče ponovno podaja svojo oceno zakonitosti uporabljenih določb. Obveznost plačila vodnega povračila je določena v prvem odstavku 124. člena ZV-1, po katerem je imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. V petem odstavku istega člena zakon pooblašča vlado, da predpiše način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev, pri čemer upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki temelji na ekonomskemu vrednotenju, vrsto rabe voda, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica.

Način določanja višine vodnega povračila ureja Uredba v 5. členu tako, da določa merila za določitev višine vodnega povračila. Po prvem odstavku 5. člena je osnovno merilo letni obseg rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jo določa vodna pravica. V naslednjih dveh odstavkih je to osnovno merilo dopolnjeno z meriloma, ki naj zagotovita, da bodo v višini vodnega povračila upoštevane geografske, socialne in gospodarske značilnosti območja, torej dejavnikov, ki so izven sfere imetnika vodne pravice. Tako je po drugem odstavku 5. člena Uredbe v primerih, če je obseg rabe vode odvisen od letne razpoložljivosti vodnega ali morskega dobra, višino vodnega povračila iz prvega odstavka treba zmanjšati sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv za rabo vode, in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Po tretjem odstavku istega člena pa se višina vodnega povračila iz prvega odstavka v primeru, če je obseg rabe vode odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom rabe in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Geografske značilnosti območja se tako odražajo v stanju letne razpoložljivosti vodnega ali morskega dobra; socialne in gospodarske značilnosti območja pa so upoštevane v tretjem odstavku, ki višino vodnega povračila določa v odvisnosti od načina rabe končnega uporabnika, torej glede na potrebe prebivalstva in gospodarstva po električni energiji na tem območju. Zmotno je zato tožničino mnenje, da Uredba spreminja zakonsko ureditev, ker naj bi upoštevala le kriterij potencialne energije vode - ta kriterij je namreč le osnova za obračunavanje vodnega povračila.

Sodišče opozarja, da Uredba predvideva zmanjšanje višine vodnega povračila, kolikor je to utemeljeno na zgoraj navedenih objektivnih, od imetnika vodne pravice neodvisnih okoliščinah izkoriščanja vodne pravice. Navedeno je razumljivo, saj je v prvem odstavku 124. člena ZV-1 izrecno predvideno, da imetnik vodne pravice plača vodno povračilo, ki je sorazmerno obsegu vodne pravice. Zato imetnikove tehnične zmožnosti, ki jih ima na voljo za izkoriščanje potencialne vodne energije, na višino vodnega povračila ne morejo vplivati, saj za kaj takega v zakonu ni podlage. Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da je končni uporabnik vode pri proizvodnji električne energije vselej imetnik vodne pravice. Tožnica napačno meni, da posamezni uporabnik energije na njeno proizvodnjo ne more vplivati, saj je proizvodnja električne energije kot javne dobrine, katere trajno in nemoteno proizvajanje je v javnem interesu, odvisna od zadovoljevanja potreb njenih odjemalcev. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe je zato predvideno, da na plačilo obveznosti iz naslova rabe vode za proizvodnjo električne energije vplivajo tudi take spremembe (npr. zmanjšanje gospodarske dejavnosti, sprememba števila prebivalcev in povečanje gospodinjstev). Pričakovanje imetnika vodne pravice, da si bo s pridobljeno vodno pravico zavaroval pravico do izkoriščanja določenega obsega rabe vode, plačeval pa bo glede na lastne zmožnosti izrabe te vode, je tudi v nasprotju z namenom vodne pravice. Na takšen način bi namreč imetnik vodne pravice omejil možnost pridobitve vodne pravice drugim interesentom, ki bi glede na lastne zmožnosti lahko izkoriščali njen večji potencial, s tem pa bi bilo omejeno tudi izkoriščanje polnega potenciala posebne rabe vode. Navedene okoliščine na strani imetnika vodne pravice so zato lahko zgolj predmet postopka pridobitve vodne pravice, za odločitev v obravnavani zadevi pa niso relevantne.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker se toženka do tožničinih navedb in dokazov v zvezi z zmanjšano proizvodnjo električne energije ni opredelila. Toženka je tožnici v obrazložitvi izpodbijane odločbe in že v pozivu z dne 14. 11. 2011 pojasnila, katere okoliščine šteje za pomembne za odločitev v zadevi. Iz tožničinega odgovora z dne 22. 11. 2011 pa je razvidno, da je tožnica zmanjšane proizvodnje električne energije (133.191,642 MWh namesto 145.287,00 MWh) uveljavljala izključno iz razloga svojih tehničnih zmožnosti, ki pa, kot že rečeno, pri odmeri vodnega povračila niso upoštevne. Ker toženka v skladu s prvim odstavkom 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dokazov o dejstvih, ki niso pomembna za izdajo odločbe, ni dolžna izvajati, drugih razlogov za zmanjšanje izkoriščanja potencialne energije pa tožnica ni zatrjevala, ne drži trditev, da toženka v postopku ni ugotovila resničnega dejanskega stanja.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da iz Uredbe ni razvidno, kako je pri določanju višine vodnega povračila upoštevano načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, sodišče pojasnjuje, da so to elementi, ki se morajo odraziti v ceni za osnovo vodnega povračila. Ni sporno, da Vlada Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 ni sprejela v z Uredbo določenem roku, vendar je toženka vodno povračilo za leto 2010 do začetka veljavnosti tega sklepa tožnici pravilno odmerila upoštevaje ceno za leto 2009. Takšno stališče izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča X Ips 452/2010 z dne 13. 7. 2011 in X Ips 383/2011 z dne 7. 3. 2012. Sodišče dodaja, da je bila v skladu s tem stališčem tožnica do začetka veljavnosti sklepa za leto 2010 dolžna plačati nižjo ceno za rabo vode (tj. 1,2519 EUR namesto 1,5012 EUR na MWh potencialne energije vode), zato so neutemeljeni tožbeni očitki o retroaktivni uporabi navedenega sklepa. Na navedeno odločitev tudi ne vpliva tožničina trditev, da je bila Uredba o načrtu upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja uveljavljena šele 13. 8. 2011, saj sodišče ne vidi ovire, da stroški dejavnosti, povezanih z varstvom in urejanjem voda, ki so vsebina načrtov upravljanja z vodami, v času izdaje sklepov o določitvi cene za leti 2009 in 2010 ne bi bili bodisi znani bodisi predvidljivi.

Po presoji sodišča je zaradi tega izpodbijana odločitev o višini vodnega povračila, ki temelji na uporabljenih merilih Uredbe (v zvezi s Sklepom o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010), ostala znotraj kriterijev, ki jih je postavil ZV-1. Zato so neutemeljene tožbene trditve o kršitvah številnih določb Ustave, ki jih tožnica navaja v zvezi z zatrjevano neskladnostjo Uredbe z ZV-1. Neutemeljene so tudi navedbe o kršitvi pravice do sodnega varstva in izčrpanosti pravnih sredstev, do katere naj bi prišlo zaradi opustitve toženkine ustavnosodne presoje uporabljenih določb Uredbe. Toženka se je v izpodbijani odločbi opredelila do uporabe teh določb, med drugim tudi s sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča iz omenjene sodbe X Ips 452/2010 z dne 13. 7. 2011, ugovore zoper stališča upravnega organa pa je imela tožnica možnost uveljavljati v obravnavani tožbi. Dejstvo, da se tožnica ne strinja z razlogi, ki jih je navedla toženka, pa ne pomeni, da je tožnici kršena pravica do sodnega varstva in pravica do pravnega sredstva, saj je tudi te razloge lahko izpodbijala s tožbo v upravnem sporu, kar je z obravnavano tožbo storila.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.