Jedro

Sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da je obtoženec sicer obremenjeval hčerko C. C. s svojim odnosom do B. B., ko je o slednji govoril, da so jih vrgli ven iz prejšnjega stanovanja, da tudi na tem naslovu komaj čakajo, da se bosta odselili, da so vsi avtomobili, parkirani pred hišo od moških, ki so pri njeni materi, da je njena mati najslabša na svetu, da je nihče ne mara, da je lahko žalostna, ker ima takšno mamico, da je kurba, ki se kurba okoli, da ima razmerje s prejšnjim in sedanjim lastnikom stanovanj in da je bila takoj po poroki z drugim moškim. Vendar pa je na podlagi izpovedi B. B., da se obtoženca ni bala, pravilno ocenilo, da obtoženec negativnih vrednostnih ocen o njeni materi ni dajal hčerki z namenom, da bi C. C. ustrahoval oziroma poniževal in jo spravljal v podrejen položaj, temveč je obtoženec na tak način hotel prizadeti oškodovanko B. B. Zastaranje kazenskega pregona zaradi navedenega kaznivega dejanja sicer ni nastopilo 6. 7. 2022, ko je poteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja, temveč je upoštevaje drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ zaradi zadržanja teka materialnih rokov in s tem tudi zastaranja kazenskega pregona, zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 8. 9. 2022. Glede na navedeno ugotovitev je zato pritožbeno sodišče v sodbeni izrek poseglo po uradni dolžnosti in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v točki II izreklo zavrnilno sodbo in posledično temu spremenilo tudi odločbo o stroških, saj se je prvotna nanašala na povrnitev stroškov v zvezi z obsodilno ter oprostilno sodbo.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje v točki II v odločbah o krivdi in stroških po uradni dolžnosti spremeni tako, da se na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne

obtožba zoper obtoženega A. A. (osebni podatki kot v sodbi sodišča prve stopnje), da naj bi v družinski skupnosti z drugim grdo in ponižujoče ravnal in ga z drugačnim nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravljal v skupnosti v podrejen položaj s tem, da je najmanj v času od novembra 2008 do 6. 7. 2012 na naslovu X. svojo ženo B. B., pogosto tudi v navzočnosti svoje hčerke C. C., rojene ... 2003, zlasti ob vikendih in praznikih v vinjenem stanju zmerjal, da je ničvredna in nesposobna ter bo na mesto nje prišla druga, teh pa je veliko, namenoma razbijal vaze, aparate in inventar, jo žalil, da je nesposobna, zaradi česar je B. B. močno duševno trpela, psihično nasilje pa se je stopnjevalo, saj je sočasno užival alkohol in različna zdravila, B. B. je priganjal k delu, v strahu pred njim sprva niti ni upala iskati pomoči za sina D. D. in zase, predvsem je razmere doma tajila in tiščala v sebi, zaradi nenehnega vpitja, poniževanja in očitkov, da je lena in nesposobna, se je B. B. dne 13. 7. 2012 skupaj s hčerko C. C. izselila iz skupne hiše v najemniško stanovanje, saj je bila prizadeta in ponižana zaradi takšnih ravnanj ter spravljena v podrejen položaj, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. II. Na podlagi 95. člena ZKP je obtoženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v delu, ki so nastali v zvezi z obsodilno sodbo, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP pa stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v delu, ki se nanaša na zavrnilno sodbo, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov, bremenijo proračun.

III. Sicer se pritožba državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. v točki I spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1 in mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi tretjega in prvega odstavka 191. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V točki II izreka pa je obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Odločilo je še, da mora obtoženi na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v delu, ki se nanaša na obsodilno sodbo, medtem ko na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika v delu, ki se nanaša na oprostilno sodbo in se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov, proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega obeh kaznivih dejanj po obtožbi in določi za kaznivo dejanje pod I. točko obtožbe osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II pa sedem mesecev zapora ter nato enotno kazen eno leto in dva meseca zapora ter preizkusno dobo treh let. 3. Pritožba državne tožilke ni utemeljena.

4. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko je zaključilo, da ravnanje obtoženca pri kaznivem dejanju pod točko I sodbe ni bilo uperjeno zoper hčerko C. C., temveč zgolj zoper bivšo ženo B. B. Državna tožilka v vloženi pritožbi izpostavlja, da je C. C. izpovedovala, da je zaradi očetovega početja čutila strah, čutila je očetovo jezo, ki se je kazala v tem, da je kritiziral mamo, jo žalil, kar jo je zaznamovalo v šoli, saj je bilo to zanjo psihično nasilje. Zato pritožnica meni, da je takšno vedenje obtoženca hčerko hudo prizadelo in jo spravljalo v podrejen položaj, da je bila pri tem, ko je morala k njemu na stike nemočna, ni vedela kaj naj naredi, lahko je le trpela njegovo početje, zaradi česar sodišče ni ravnalo pravilno, ko je iz izreka „izbrisalo“ dejanje, ki se očita obdolžencu v odnosu do hčerke, kar vse bi vplivalo tudi na izrečeno kazensko sankcijo, ki bi morala biti višja.

5. Pritožbeno sodišče se s takšnim pritožbenim navajanjem ne more strinjati, saj ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče glede slednjega dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno, kot to zatrjuje pritožnica z vztrajanjem, da je bila zaradi obtoženčevega ravnanja tudi hči C. C. spravljena v podrejen položaj. Sodišče prve stopnje je v sodbi obširno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da so vsa inkriminirana ravnanja obtoženca - tako neposredna kot posredna, pri opisu kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1 (točka II izreka) v obravnavanem času uperjena zoper obtoženčevo tedanjo ženo B. B., ne pa tudi zoper hčerko C. C. Slednje je ugotovilo na podlagi natančne analize vseh obtožbenih očitkov in skrbne presoje izvedenih dokazov. Po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje napravilo tudi pravilen zaključek, da je obtoženec sicer obremenjeval hčerko C. C. s svojim odnosom do B. B., ko je o slednji govoril, da so jih vrgli ven iz prejšnjega stanovanja, da tudi na tem naslovu komaj čakajo, da se bosta odselili, da so vsi avtomobili, parkirani pred hišo od moških, ki so pri njeni materi, da je njena mati najslabša na svetu, da je nihče ne mara, da je lahko žalostna, ker ima takšno mamico, da je kurba, ki se kurba okoli, da ima razmerje s prejšnjim in sedanjim lastnikom stanovanj in da je bila takoj po poroki z drugim moškim. Vendar pa je na podlagi izpovedi C. C., da se obtoženca ni bala, pravilno ocenilo, da obtoženec negativnih vrednostnih ocen o njeni materi ni dajal hčerki z namenom, da bi C. C. ustrahoval oziroma poniževal in jo spravljal v podrejen položaj, temveč je obtoženec na tak način hotel prizadeti oškodovanko B. B. Tudi višje sodišče ni prezrlo izpovedi C. C. na naroku za glavno obravnavo 10. 2. 2020, ko je izpovedala, da se je obtoženec z zaničljivim govorjenjem o mami preko nje maščeval mami, na naroku za glavno obravnavo dne 26. 11. 2021 pa, da se tudi po odselitvi od doma nikoli ni počutila ponižano in prizadeto, da je oče ni ustrahoval, bila pa je prizadeta, ko se je negativno izražal o mami. Zato je potrebno še toliko bolj pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da tudi C. C. slednjega ni dojemala kot ponižujoča ravnanja oziroma spravljanje v podrejen položaj. Slednje je sodišče prve stopnje jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo v točki 11 razlogov izpodbijane sodbe, čemur se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti pridružuje in se na zapisano tudi sklicuje ter s tem pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je iz opisa dejanja pod točko I izpodbijane sodbe izpustilo očitke, ki se nanašajo na domnevno oškodovanko C. C. 6. Ker je pritožnica pritožbo vložila tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, sicer nanašajočo se na večji obtožbeni očitek, je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji, saj ga k temu glede na pritožbene razloge nenazadnje zavezuje tudi določba 386. člena ZKP. Pri tem je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izbralo ustrezno kazensko sankcijo opominjevalne narave, to je pogojno obsodbo, saj je potrebno pritrditi, da pri obtožencu obstoji pozitivna prognoza, da bo ta sankcija dosegla namen kaznovanja. Sodišče prve stopnje je v točki 26 na strani 15 razlogov izpodbijane sodbe navedlo tudi vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Upoštevaje težo dejanja, način storitve kaznivega dejanja, osebne razmere obtoženca in stopnjo kršitve zavarovane dobrine ter v pravilni prepoznavi olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih je tudi ustrezno ovrednotilo, je sodišče prve stopnje po presoji višjega sodišča obtožencu določilo vsem okoliščinam primerno in pravično kazen šest mesecev zapora in ustrezno dolgo preizkusno dobo, ki znaša dve leti.

7. Državna tožilka obširnejši del pritožbe namenja oprostilnemu delu sodbe, torej točki II izreka izpodbijane sodbe in sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je ob odločanju o pritožbi državne tožilke po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo, saj je ugotovilo, da je glede na čas obtoženega očitka (od novembra 2008 do 6. 7. 2012) po določbi 90. člena KZ-1 pregon zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen do pet let zapora, ob odločanju o pritožbi že zastaral. Za kazniva dejanja, za katera se sme izreči zapor nad eno leto, kazenski pregon po navedeni določbi KZ-1 namreč ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja. Zastaranje kazenskega pregona zaradi navedenega kaznivega dejanja sicer ni nastopilo 6. 7. 2022, ko je poteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja, temveč je upoštevaje drugi odstavek 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) zaradi zadržanja teka materialnih rokov in s tem tudi zastaranja kazenskega pregona,1 zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 8. 9. 2022. Glede na navedeno ugotovitev je zato pritožbeno sodišče v sodbeni izrek poseglo po uradni dolžnosti in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v točki II izreklo zavrnilno sodbo in posledično temu spremenilo tudi odločbo o stroških, saj se je prvotna nanašala na povrnitev stroškov v zvezi z obsodilno ter oprostilno sodbo. Odločilo je, da mora obtoženec v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v delu, ki se nanaša na obsodilno sodbo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP pa stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v delu, ki se nanaša na zavrnilno sodbo, bremenijo proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

8. Zaradi opisane odločitve višjega sodišča so pritožbene navedbe državne tožilke glede oprostilnega dela sodbe (točka II izreka prvostopenjske sodbe) postale povsem nerelevantne, v posledici tega pa se sodišče druge stopnje do njih tudi ni opredeljevalo.

9. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, ki jih uveljavlja pritožnica glede točke I izreka izpodbijane sodbe in ker razen obrazloženih ni našlo kršitev, ki jih samo ugotavlja po uradni dolžnosti na podlagi 383. člena ZKP, je po spremembi prvostopenjske sodbe pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

10. Ker je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi državne tožilke, taksna obveznost ni nastopila.

1 ta je bil zadržan za čas od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, to je 64 dni.