Jedro

Sodišče je nepravilno zavrnilo predlagan dokaz z zaslišanjem prič, ker ne bi mogle prepričljivo potrditi dogovora pravdnih strank o menjavi deviz, kar smiselno pomeni, da dokaza ni smiselno izvesti, ker itak ne bi uspel. Tako ravnanje pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v celoti r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, "da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 4.000 EUR v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju EUR pri Banki Slovenije na dan vložitve tožbe ter mu od takrat dalje do plačila na tolarsko protivrednost plačati še zakonske zamudne obresti ter mu povrniti pravdne stroške z obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh". Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v višini 253.976,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s predlogom, da se jo odstopi drugemu sodniku in drugemu stvarno pristojnemu sodišču. Navedel je, da je imel tekom približno 35-letnega bivanja na tem območju in ima v teku še par odprtih pravdnih zadev, vendar do danes ni nikoli uspel zaključiti na "normalen" način niti ene same zadeve. Pa tudi, toženec mu je že pred odločitvijo za vložitev predmetne tožbe zagrozil, da v pravdi ne bo uspel in mu svetoval, da tožbe zato niti ne vlaga, pri čemer je omenjal njegovega odvetnika in trdil, da s tožbo "nima šans". Navaja, da je s tem, ko je sodišče zavrnilo vse predlagane dokaze, kršilo načelo kontradiktornosti in ustavne pravice po 2. in 22.čl. Ustave RS. Zavrniti vse dokaze ene od strank in zadevo zaključiti (samo zaradi čim večjega števila rešenih spisov, kar naj bi pomenila akcija Lukenda, kot je razumel odgovor sodnice na njegovo vprašanje, zakaj se njegovi dokazov ne bo izvajalo) ne glede na to, ali je med strankama (poleg odprtega spisa) rešen tudi spor, pomeni ne le bistveno kršitev določb ZPP, ampak tudi kršitev temeljnih ustavnih pravic. Takšno postopanje sodišča ni bilo pravilno, saj ga je kot tožnika postavilo v neenakopraven položaj glede dokaznega postopka glede možnosti, da predstavi svoje dejanske in pravne argumente v sporu, kot je v ustavni odločbi Up 39/95 že pojasnilo Ustavno sodišče RS. V tem primeru možnosti takšne predstavitve ni imel, saj so bili zavrnjeni vsi njegovi dokazi, od katerih so bili nekateri ključni za hitro in pravilno rešitev te zadeve. Zato bi sodišče moralo izpeljati kontradiktorni dokazni postopek. Z vpogledom v zadevo Z. bi ugotovilo, da je v istem obdobju izročil K. znesek 7.500.000 ITL v gotovini brez potrdila in da mu je toženec ta znesek vrnil. Šlo je za enak znesek in enako valuto kot v tej tožbi, bil pa je tudi enak motiv za to. Prepričalo bi se, da je neutemeljen in za to pravdo pripravljen očitek toženca, da tožnik kot posloven človek ne bi smel dajati denarja brez potrdila, prav tako tak način med njima ni bil prvič. Prepričalo bi se, da toženec pove eno, drugo pa naredi in da svoje izjave prilagaja trenutnim potrebam. Z vpogledom v zapuščinski spis bi se ugotovilo, da v tem postopku niso mogli nastati stroški 2.000.000 ITL in da je ta znesek, znesek, ki mu ga je toženec izročil v ovojnici svoje firme M. in se ni nanašal na stroške zastopanja v zapuščinski zadevi. Ali je sploh boljši in koristnejši dokaz kot je bila v spis vložena fotokopija pisne lastnoročno napisane izjave toženca z vsemi podatki o stanju dolga in celo datumu tega stanja (ki je pravzaprav pisno priznanje dolga) in nato na vpogled dan izvirnik te izjave s predlogom, da se imenuje izvedenec zaradi ugotovitve, ali je toženec pisal to izjavo oziroma v celoti, trdil je nasprotno, da je del res napisal, za ostalo pa ne, ali je bilo vse to napisano istočasno. Kljub temu je sodišče z vsemi ostalimi zavrnilo tudi ta dokaz, pri čemer sodba govori le o fotokopiji pisemske ovojnice in sploh ne omenja izvirnika, ki je bil izročen na obravnavi na vpogled. Kako se lahko trdi, da "tožnik ne trdi, da bi predlagane priče potrdile konkretni menjalni dogovor", saj to enostavno ni res in je v nasprotju z njegovimi pojasnili, razlogi za izvedbo predlaganih dokazov in tudi z vsemi ostalimi dokazi in trditvami. Predlagani priči I. in A. bi vse to vedela povedati, saj sta kot toženčeva otroka o tem seznanjena od vsega začetka. Prav tako priča S.T. in tudi ostale priče, ki bi vedele povedati, da se je s tožencem o dolgu pogovarjal in da mu je obljubljal vrniti dolg. S tem bi dokazal ravno to, da mu je toženec res nekaj dolžan, saj bi bilo sicer nelogično, da mu nekaj vrača, če mu tega ne bi bil dolžan, vedele pa bi priče tudi za stanje dolga in čas, v katerem sta se pogovarjala s tožencem. Vse te okoliščine je pojasnil pri predlaganju teh dokazov in je ravno zgornja trditev izpodbijane sodbe izredno nelogična, kar pa očita njemu, čeprav izpodbijana sodba temelji ravno na tem. Če bi torej priče potrdile, da mu je toženec obljubljal, da mu bo znesek dolga vrnil, bi s tem dokazal, da mu toženec tega zneska ni vrnil in da mu ga je še dolžan. Na podlagi česa sodba trdi, da bi z zaslišanjem prič šlo za "tako splošno in pavšalno potrjevanje dejstev s strani predlaganih prič" in da to ne bi bilo prepričljivo, je zato povsem nejasno in gre za izredno nelogično trditev. Teh trditev izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti. Sodišče namreč ne ve in ne more vnaprej vedeti, kaj bi priče povedale na zaslišanju, kot dokaz je predlagal njihovo zaslišanje ravno zato, ker bi vedele veliko povedati o tem razmerju (da je tožencu izročil denar in da mu ga ni vrnil), saj je to pri predlaganju prič tudi pojasnil. Vedele bi povedati tudi, da je šlo za devize za zamenjavo, in sicer ITL v DEM, in tudi za motiv te zamenjave deviz, saj so omenjene priče bile navzoče pri teh razgovorih. Zakaj bi se sicer pogovarjal s tožencem o vseh teh okoliščinah, če tega dogodka ni bilo. Ravno zato je izpodbijana sodba nelogična, saj bi se o tem (ali bi priče pričale prepričljivo ali ne) sodišče lahko prepričalo oziroma bi to šele ugotovilo pri zaslišanju teh prič. Nejasno je, zakaj že vnaprej trdi, da pričanje teh prič ne bi bilo prepričljivo, saj izpodbijana sodba tega ne pojasni. Ne more pa tudi pojasniti, saj ne ve, kaj bi priče povedale. Na enak način bi sodišče lahko tudi v drugih primerih zavračalo vse priče po vrsti z enako obrazložitvijo, čeprav je jasno, da si sodišče pri odločanju o raznih zadevah največkrat pomaga ravno s pričami in zato takšno stališče izpodbijane sodbe ne prenese niti najblažje kritike. Sodba je tako polna nelogičnosti, neenakomerne kritičnosti do izjav posamezne stranke in na koncu tudi nekorektnosti do njega kot tožnika. Zakaj bi namreč tožencu pisal kar 50 dopisov s prošnjo, da mu vrne izročeni znesek, si povzročal stroške, nevšečnosti in na koncu vložil tožbo, če mu toženec ne bi bil dolžan tega zneska. Pred odločitvijo bi se sodišče moralo vprašati, zakaj bi svojega dolgoletnega znanca in skoraj prijatelja tožil po nepotrebnem, zakaj mu je toženec plačal 2.000.000 ITL ravno takrat, če trdi, da mu nikoli ni plačeval ničesar, takrat pa bi moral pričati v zadevi Z. in v omenjeni zadevi sodišču izročiti večkrat obljubljene dokaze o izplačilu 7.500.000,00 ITL Z. denarja, za to ni nikoli prinesel nobenega potrdila, čeprav je sodišče v citirani zadevi nekajkrat prelagalo obravnavo ravno zaradi tega, na koncu pa ga je isti Z. zaradi tega moral tudi tožiti. Vse to je ostalo nerazčiščeno in nepojasnjeno, odločeno je na opisan način in zmotno uporabljeno materialno pravo. Izpodbijana sodba tudi ne pojasni, za katere stroške gre in se zato sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Opozoriti je, da tudi če tožbeni zahtevek v tej pravdi ne bi bil utemeljen, ni podlage za tako visoke stroške, če se upošteva Odvetniško tarifo in DDV ter druge običajne stroške v takih sporih. Sodba je stroškovnik tožene stranke sprejela povsem nekritično, tako na primer parkirnina za avto nikakor ne more biti okroglih 1.500,00 SIT, ker zneski za parkirnino v mestu P. enostavno niso tako okrogli. Tudi se ne da preizkusiti in kaže, da tožena stranka ni predložila dokazov o plačanih stroških za parkirnino. Če bi te račune namreč predložila, bi bil znesek teh stroškov drugačen. Enako velja za kilometrino, ki tudi ne more biti okroglih 6.000,00 SIT, saj se do tako okroglega zneska ne pride z izračunom glede na ceno kilometra, ki se jo lahko upošteva pri stroškovniku. Če se je tudi pri tem odločalo v smislu programa Lukenda, je potem tudi ta pritožba zaradi pritožbe, na kar bo ustrezno reagiral in ukrenil vse, da se zadevo razčisti, prav zaradi tega je določil vrednost spora, ki ne presega 1.000.000,00 SIT, da ne bi imel pravice revizije in da bi zadevo skušal urediti pri Ustavnem sodišču. Predložil je ključni dokaz (ovojnico toženčeve firme M. z lastnoročno zapisanimi vsemi relevantnimi podatki o stanju dolga toženca do njega kot tožnika in gre pravzaprav za pisno pripoznavo dolga), ki ga je toženec lastnoročno napisal, podpisal in naslovil nanj, pri tem pa nanj vpisal tudi datum izdaje in točne zneske, na katere se glasi ta tožba. Če bi se korektno obravnavalo vsaj ta dokaz in pri zaslišanju toženca razčistilo vse okoliščine v zvezi s tem dokazom, po potrebi imenovalo tudi predlaganega izvedenca zaradi ugotovitve, ali je celoten tekst na tem dokazu zapisal toženec in ali ga je istočasno zapisal, bi stvar glede stanja dolga in njegovega obstoja bila popolnoma jasna in čista in bi bila izpodbijana sodba povsem drugačna.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal, da se jo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Podlago tožbenemu zahtevku predstavlja (usten) dogovor med tožnikom in tožencem, po katerem naj bi tožnik v septembru 1991 izročil tožencu znesek 7.500.000 ITL, zato da bi mu ga toženec zamenjal (brez provizije) v 10.000 DEM, le-tega pa nato tožniku ni vrnil v celoti, ampak 21.12.1997 le 2.000.000 ITL. Bistvo trditvene podlage toženca pa predstavljajo navedbe, da mu tožnik ni izročil zatrjevanega zneska, ničesar mu ne dolguje, znesek 2.000.000 ITL pa je tožniku izročil v plačilo odvetniških stroškov zastopanja v zapuščinski zadevi po njegovem pokojnem očetu. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati zatrjevanega dogovora o izročitvi 7.500.000 ITL, niti da bi mu toženec vrnil le 2.000.000 ITL. Sledilo je toženčevi izpovedbi, ki je vse to zanikal, listinske dokaze je ocenilo kot neprepričljive (pisemska ovojnica (priloga A9 spisa) po oceni sodišča ne potrjuje zatrjevanega dogovora, tudi ne zapis zneska (priloga A10 spisa) 2.000.000 in att. N., brez oznake valute, ne dokazuje, da je toženec izročil ta znesek tožniku v ITL iz naslova vračila 7.500.000 ITL, saj je toženec to zanikal in zatrdil, da nima nobene zveze s to zadevo). V dokaz svojih trditev je tožnik predlagal še druge dokaze, katere pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo kot nepotrebne. Tako odločitev pritožba napada in sodišču očita, da je s tem kršilo načelo kontradiktornosti (kršitev po 8.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP) in ustavno pravico do enakega varstva pravic (22.čl. Ustave RS). Res je, da je sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, pridržano sodišču (213.čl. ZPP), vendar ne gre za prosto presojo sodišča, le-ta je omejena z že citiranim ustavnim načelom. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če za to obstojijo sprejemljivi razlogi. V konkretne m primeru to velja za zavrnjena dokazna predloga z vpogledom v zadevo Z.(saj to, kar navaja pritožba, da bi se z vpogledom v ta spis ugotovilo, da je tožnik v istem obdobju izročil K. znesek 7.500.000 ITL ter da mu je to vrnil, ni bilo sporno, nove in zato neupoštevne pa so pritožbene navedbe, da je šlo tudi v zadevi Z. za menjavo deviz, ob tožbenih trditvah, da je šlo v omenjeni zadevi za posojilo) in vpogledom v zapuščinski spis (saj so neutemeljene, protispisne pritožbene navedbe, da bi se s tem dokazom ugotovilo, da v zapuščinskem postopku niso mogli nastati stroški v višini 2.000.000 ITL, saj je tožnik v postopku na prvi stopnji trdil drugače (list. št. 37 spisa), da bi ta dokaz potrdil, da je kot odvetnik zastopal toženca najmanj 20 let, kar pa niti ni bilo sporno). Nepotrebna je bila tudi grafološka ekspertiza zapisa z dne 21.12.1997, saj je toženec priznal, da je zapis njegov in sodišča tudi ni prepričal, da to ni bilo naslovljeno na tožnika. Ni se pa mogoče strinjati s prvostopenjskim stališčem, ko je zavrnilo predlagan dokaz z zaslišanjem prič, ker ne bi mogle prepričljivo potrditi dogovora pravdnih strank o menjavi deviz, kar smiselno pomeni, da dokaza ni smiselno izvesti, ker itak ne bi uspel. To namreč pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožnik je predlagal zaslišanje prič zaradi dokazovanja trditev, da sta se s tožencem pogovarjala o vračilu dolga in mu je slednji obljubljal dolg vrniti ter da je šlo za zamenjavo ITL v DEM, saj kot pravi pritožba, zakaj bi se sicer s tožencem o tem pogovarjal. Res sodišče, kot nadalje pravi pritožba, ne more vedeti, kaj bi priče (ne)prepričljivo povedale ali ne. 239.čl. ZPP ureja zaslišanje prič. Prav zaradi pravice do izjave, ki je vsebovana v pravici do kontradiktornega postopka, mora namreč vsaka stranka imeti možnost s postavljanjem vprašanj pričam sodišče prepričati v verodostojnost ali neverodostojnost določene priče in s tem posredno v obstoj ali neobstoj pravno pomembnega dejstva. To možnost pa je sodišče tožniku vzelo, ker predlaganih prič ni zaslišalo. Zato je moralo pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1.odst. 354.čl. ZPP). V ponovnem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče po izvedbi predlaganih dokazov ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, v primeru ponovne zavrnitve tožbenega zahtevka, tudi o utemeljenosti priglašenih stroškov, glede na pritožbene navedbe. Pritožbenemu predlogu za uporabo 356.čl. ZPP pa pritožbeno sodišče ni sledilo, saj ugotovljena procesna kršitev še ne zahteva odreditve glavne obravnave pred drugim sodnikom. V kolikor je imela pritožba v zvezi s podanim predlogom, da se določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, v mislih 67.čl. ZPP, pa pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da o delegaciji, seveda iz razlogov smotrnosti, odloča Vrhovno sodišče (če je očitno, da se bo lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165.čl. ZPP.