Jedro

Okvir pravne presoje v sporni zadevi je odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin. Ta je v svojem drugem členu določil kot enotni kriterij za prevzem izplačevanja pokojnin in drugih dajatev vojaškim zavarovancem izven kroga upravičencev po 18. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) izpolnitev predpisanega statusnega pogoja, ki ga je vezal na časovno obdobje od 18.7.1991 do 18.10.1991. Upoštevajoč naravo odloka, katerega sprejem je bil potreben za začasno ureditev izplačevanja pokojnin in drugih dajatev vojaškim zavarovancem, tako določeni kriterij ne more vzbujati dvomov v ustavnost in zakonitost takšne ureditve. Z omenjenim določilom se ne posega v ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj se je Vlada Republike Slovenije prav z določitvijo enotnega kriterija izognila kakršnemukoli zapostavljanju in arbitrarnemu razlikovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine potem, ko je ugotovilo, da V.P. ne izpolnjuje v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanega pogoja, da bi do 18.10.1991 izpolnil 40 let pokojninske dobe določene po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev za priznanje pravice do pokojnine. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo. V njej uveljavlja vse revizijske razloge ter revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi odločitev obeh nižjih sodišč in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V njej ponovno poudarja, da je dopolnil 40 let pokojninske dobe že 1.6.1991 in ne, kot zmotno ugotavlja sodišče druge stopnje - 23.10.1991. Z ugotovitvijo, da je tožnik izpolnil pogoj, predpisan v drugem odstavku 15. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ 7/85, 74/87 in 20/89), šele tega dne in ne, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, dne 20.10.1991, je pritožbeno sodišče poseglo v pravnomočnost odločitve prvostopnega sodišča. Revident očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb postopka, saj je bil pritožbeni senat sestavljen iz dveh članic senata, ki sta odločali v podobnih primerih na prvi stopnji. Zmotno uporabo materialnega prava pa revizija vidi v neuporabi določb 2. alinee 2. člena odloka Predsedstva SFRJ z dne 17.8.1991 in dogovora z dne 18.10.1991 med Vlado Republike Slovenije in delegacijo ZSLO, s katerim se je čas premestitve JLA z ozemlja Republike Slovenije podaljšal na 25.10.1991. Od tega dne dalje oziroma od 1.11.1991, ko je Vlada Republike Slovenije prevzela izplačevanje akontacij vojaških pokojnin, bi šele lahko nastopile pravne posledice za tožnika. V dopolnitvi revizije, vloženi po preteku revizijskega roka, se tožnik sklicuje tudi na določbo 202. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 7/96 z dne 7.2.1996), po kateri se v pokojninsko dobo všteva čas, dopolnjen do 31.3.1992 skladno s predpisi, ki so veljali do tega dne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 5. točko 71. člena ZPP je podana, če sodeluje v senatu, ki odloča o pravnem sredstvu sodnik, ki je sodeloval pri izdaji tiste odločbe nižjega sodišča, zoper katero je bilo vloženo omenjeno pravno sredstvo. V obravnavanem primeru pa ni tako, saj sodnici pritožbenega senata nista sodelovali pri izdaji tiste sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila predmet obravnavanja pritožbenega sodišča. Zato revizijski očitek omenjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Prav tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 333. členom ZPP. S 1. odstavkom 333. člena ZPP, po katerem postane pravnomočna sodba "kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe", je določen objektivni obseg pravnomočnosti. Ta pravnomočnost pomeni vezanost na vsebino sodbe, nanaša pa se le na izrek sodbe, ne pa njegove elemente, to je dejansko stanje in uporabo pravnih pravil. Ker dejanske ugotovitve ne postanejo pravnomočne, revizijsko sklicevanje o obstoju zgoraj omenjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljeno.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ne upošteva dejanske podlage napadene sodbe, zato ni utemeljena. Iz ugotovljenih pravnorelevantnih dejstev izhaja, da tožnik do 18.10.1991 ni izpolnil 40 let pokojninske dobe, kot jo za pridobitev pravice do starostne pokojnine pogojuje 15. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, na katerega uporabo napotuje 2. alinea 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92). Zato so neupoštevne vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, naj bi tožnik že 1.6.1991 dopolnil z zakonom predpisanih 40 let delovne dobe.

Revizijsko sodišče opravi preizkus uporabljenega materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Obe nižji sodišči sta ugotovili, da tožnik ni izpolnil 40 let pokojninske dobe do 18.10.1991, to je datuma, ki je kot pogoj za prevzem izplačevanja pokojnine vojaškim opravičencem predpisan v prej omenjeni 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka.

Revizija tudi neutemeljeno očita sodišču, da ni uporabilo določb odloka Predsedstva SFRJ z dne 17.8.1991, oziroma določb dogovora med Vlado Republike Slovenije in ZSLO, čeprav bi jih, po mnenju tožnika, moralo uporabiti. Okvir pravne presoje v sporni zadevi je, kot je pravilno poudarilo drugostopno sodišče, že omenjeni odlok. Ta je v svojem drugem členu določil kot enotni kriterij za prevzem izplačevanja pokojnin in drugih dajatev vojaškim zavarovancem izven kroga upravičencev po 18. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) izpolnitev predpisanega statusnega pogoja, ki ga je vezal na časovno obdobje od 18.7.1991 do 18.10.1991. Upoštevajoč naravo odloka, katerega sprejem je bil potreben za začasno ureditev izplačevanja pokojnin in drugih dajatev vojaškim zavarovancem, tako določeni kriterij ne more vzbujati dvomov v ustavnost in zakonitost takšne ureditve. Z omenjenim določilom se ne posega v ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj se je Vlada Republike Slovenije prav z določitvijo enotnega kriterija izognila kakršnemukoli zapostavljanju in arbitrarnemu razlikovanju.

Revizijskih navedb v vlogi (dodatku k reviziji), vloženi po preteku revizijskega roka, revizijsko sodišče ni dolžno upoštevati.

Ker revizija ni utemeljena in ker nižji sodišči nista storili bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).