Up-2962/08

23. 6. 2009

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložili A. A. A., Ž. Ž., ki jo zastopa mag. B. B., Z. Z., in C. C. C., V. V., ki jo po pooblastilu zakonite zastopnice A. A. A., Ž. Ž., zastopa mag. B. B., Z. Z., na seji 23. junija 2009

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 404/2008 z dne 19. 9. 2008 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnici sta na Upravno sodišče vložili tožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin z nezakonitim dejanjem po prvem odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1). Nezakonito dejanje, ki hkrati posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, naj bi bilo storjeno med 14. 3. 2008 in 12. 6. 2008, ko je bila mladoletna C. C. C. proti svoji volji in proti volje njene matere A. A. A. hospitalizirana na psihiatričnem oddelku Pediatrične klinike U. U. Pritožnici sta vložili tožbo na Upravno sodišče 17. 7. 2008. Upravno sodišče se je izreklo za stvarno pristojno, vendar je tožbo zavrglo kot prepozno, saj je bila vložena po preteku prekluzivnega tridesetdnevnega roka (prvi odstavek 23. člena in prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo in potrdilo zavrženje tožbe, vendar je to storilo ob uporabi drugačne pravne podlage. Zavzelo je stališče, da subsidiarna pristojnost Upravnega sodišča ni podana, saj je bilo pritožnicama primarno sodno varstvo zagotovljeno po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ). Očitana dejanja, ki naj bi posegla v njune človekove pravice, naj bi bila po presoji Vrhovnega sodišča povezana z izvršilnim postopkom na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 10. 3. 2008 o odvzemu mladoletne pritožnice materi in njeni izročitvi očetu. Zato je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da sta imeli pritožnici ves čas trajanja hospitalizacije sodno varstvo zagotovljeno na podlagi prvega odstavka 52. člena ZIZ, po katerem je mogoče v postopku izvršbe od sodišča zahtevati, naj odpravi nepravilnosti, ki jih je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe.

2.Pritožnici očitata Vrhovnemu sodišču kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave, posledično pa tudi 19., 32. in 56. člena Ustave. S tem, ko je Vrhovno sodišče spremenilo pravno podlago za zavrženje tožbe v upravnem sporu, naj bi bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, saj pritožnici zoper to novo pravno utemeljitev nimata več pritožbe. Pravica do enakega varstva pravic in pravica do sodnega varstva naj bi bili kršeni, ker naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča povsem napačno in naj bi bili pritožnici zato prikrajšani za sodno varstvo njunih človekovih pravic. Če je Vrhovno sodišče menilo, da za odločanje v tem upravnem sporu ni pristojno, tožbe ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo zadevo odstopiti v odločanje pristojnemu sodišču. Z zavrženjem tožbe pa naj bi se Vrhovno sodišče tudi izognilo dolžnosti, da se opredeli do pritožbenih navedb, da tožba v upravnem sporu ni bila prepozna. Pritožnici še navajata, da je stališče Vrhovnega sodišča, da jima je bilo sodno varstvo zagotovljeno po ZIZ, tako napačno, da ga je mogoče šteti za arbitrarno. Kajti odločitev sodišča naj ne bi bila arbitrarna samo takrat, kadar sodišče zanjo ne navede nobenih pravnih razlogov, temveč tudi takrat, kadar so ti pravni razlogi tako napačni, da jih ni mogoče šteti za razumne in stvarno povezane z zadevo. Povsem napačno naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča, da je prisilna hospitalizacija povezana z izvršilnim postopkom o odvzemu otroka materi in izročitvi očetu. Prisilna odvedba in hospitalizacija mladoletne pritožnice naj bi v sosledju dogodkov šele sledili izvršbi, potem ko je bila ta že končana, čeprav le s fiktivno izročitvijo očetu.

B.

3.Ustavno sodišče je že večkrat ponovilo stališče, da pristojnost pritožbenega sodišča za spremembo sodbe nižjega sodišča, ki je le posledica drugačnega pravnega naziranja sodišča in ne spremembe dejanskega stanja, ni v neskladju s pravico do pravnega sredstva (glej npr. odločbo št. Up-2215/08 z dne 16. 4. 2009, Uradni list RS, št. 38/09). Še toliko bolj kršitev pravice do pravnega sredstva ni podana, če Vrhovno sodišče potrdi odločitev Upravnega sodišča, pa čeprav pri tem za odločitev uporabi drugačno pravno podlago kot Upravno sodišče. Očitek pritožnic o kršitvi 25. člena Ustave, ker pritožnici zoper novo pravno utemeljitev zavrženja tožbe nimata več pritožbe, je zato neutemeljen.

4.Prav tako je neutemeljen očitek o kršitvi 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj Vrhovno sodišče ne bi smelo zavreči tožbe zaradi nepristojnosti, temveč bi moralo odstopiti zadevo v odločanje pristojnemu sodišču. V upravnem sporu zaradi kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin pristojno sodišče odloča le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ključno vprašanje v sporih na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave in prvega odstavka 4. člena ZUS-1 je torej, ali je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo njegovih pravic. Od vsebine odgovora na to vprašanje je odvisno tudi nadaljnje postopanje sodišča, ki je primarno in kot tako izključuje sodno varstvo v upravnem sporu. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da mora sodišče, pristojno za odločanje v upravnem sporu, odgovoriti na dve vprašanji, da bi lahko to sodno varstvo zaradi subsidiarnosti izključilo: a) na vprašanje, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter b) na vprašanje, ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se sodišče iz tega razloga izreče za nepristojno. Če sodišče ugotovi, da ni pristojno za obravnavo tožbe, ker imajo tožniki zagotovljeno drugo sodno varstvo, ne sme tožbe zavreči, temveč se mora izreči za nepristojno in zadevo odstopiti v reševanje pristojnemu sodišču. Samo na ta način sta zagotovljeni učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva in tudi učinkovito varstvo človekovih pravic pred posegi vanje z nezakonitimi dejanji.[1]

5.V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče pojasnilo, zakaj tožbe ni bilo mogoče odstopiti pristojnemu sodišču. Presodilo je, da sta imeli pritožnici za varstvo človekovih pravic zagotovljeno primarno sodno varstvo po določbah ZIZ. V obdobju od 14. 3. 2008 do 12. 6. 2008 bi lahko zahtevali ugotovitev in odpravo nepravilnosti v izvršilnem postopku zaradi domnevne kršitve človekovih pravic in tudi odpravo kršitve. Vendar pa glede na to, da dejanja v zvezi s prisilno hospitalizacijo v trenutku odločanja sodišča niso več učinkovala, jih tudi v izvršilnem postopku ni bilo mogoče odpraviti. Zato je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni bilo podlage za odstop zadeve v reševanje pristojnemu izvršilnemu sodišču. Poleg tega je še sprejelo stališče, da institut subsidiarnega sodnega varstva ni namenjen ugotavljanju kršitev ustavnih pravic in odpravi posledic, ki so nastale zaradi teh kršitev, kadar stranka, ki je imela na razpolago drugo sodno varstvo, tega ni izkoristila. Vrhovno sodišče je torej v skladu z zahtevami, ki jih je oblikovalo Ustavno sodišče, presodilo, da sta pritožnici imeli na razpolago drugo sodno varstvo, da pa to primarno sodno varstvo ni bilo več učinkovito, ker so v trenutku odločanja zatrjevana nezakonita dejanja že prenehala. Zato je tožbo upravičeno zavrglo. Stališče Vrhovnega sodišča, da subsidiarno sodno varstvo ni dopustno, kadar je stranka imela na razpolago drugo sodno varstvo, ki ga ni pravočasno izkoristila, pa prav tako samo po sebi ni v neskladju z Ustavo, niti pritožnici tega ne zatrjujeta.

6.Osrednji očitek pritožnic pa je, da je sámo stališče Vrhovnega sodišča, da sta imeli pritožnici primarno sodno varstvo zagotovljeno po ZIZ, tako očitno napačno, da ga je mogoče šteti za arbitrarnega, s čimer naj bi bil kršen 22. člen Ustave. Zatrjujeta, da stališče ni razumno in sploh ni povezano s predmetom odločanja – to je s prisilno hospitalizacijo mladoletne pritožnice. Navajata, da s tožbo v upravnem sporu nista izpodbijali niti sklepa o izvršbi niti dejanj pri izvajanju izvršbe – izvršba, v kateri bi bilo treba mladoletno pritožnico izročiti očetu, sploh ni bila predmet tožbe – temveč prisilno hospitalizacijo, ki je sledila izvršbi.

7.V okviru testa arbitrarnosti Ustavno sodišče presoja, ali sodišče svoje odločitve sploh ni utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju sploh ne bi smeli priti v poštev, oziroma ali je odločitev tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (npr. sklep št. Up-464/01 z dne 15. 12. 2003[2] in sklep št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118; primerjaj tudi sklep št. Up-292/02 z dne 17. 2. 2004[3]).

8.V upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave in po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice ali temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V postopku tega subsidiarnega sodnega varstva pristojno sodišče presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj, torej njihovo skladnost z zakonom, pri čemer je bistveno, da tak akt ali dejanje hkrati posegata tudi v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Predpostavka za pristojnost sodišča v takih primerih je, da prizadeti osebi ni na razpolago kakšno drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, npr. z ustreznim civilnopravnim zahtevkom. Za učinkovitost "drugega sodnega varstva" ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

9.Nobenega dvoma ni, da različna pravna sredstva v različnih sodnih postopkih praviloma pomenijo "drugo sodno varstvo", ki izključuje subsidiarni upravni spor za varstvo človekovih pravic. Kadar je v sodnem postopku na razpolago kakšno pravno sredstvo ter so zakonski pogoji in razlogi za uporabo tega pravnega sredstva takšni, da omogočajo izpodbijanje in odpravo nezakonitosti, ki pomenijo hkrati poseg v človekove pravice, potem mora prizadeti posameznik za varstvo svojih pravic takšno pravno sredstvo izkoristiti. Drugače rečeno, opustitev učinkovitega pravnega sredstva v sodnem postopku pomeni opustitev "drugega sodnega varstva", zato kasneje ni mogoče več uveljavljati kršitev človekovih pravic ali svoboščin v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave in po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

10.Na podlagi navedenega je jasno, da tudi zahteva za odpravo nepravilnosti v izvršbi po 52. členu ZIZ pomeni "drugo sodno varstvo" v smislu drugega odstavka 157. člena Ustave in prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Prvi odstavek 52. člena ZIZ določa, da lahko stranka ali udeleženec v postopku z vlogo zahteva od sodišča, naj odpravi nepravilnost, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe. Nedvomno je mogoče s tem pravnim sredstvom učinkovito uveljavljati tudi take nepravilnosti (kar vključuje tudi nezakonitosti), ki pomenijo poseg v človekove pravice ali temeljne svoboščine, in zahtevati njihovo odpravo. Vendar vse to v obravnavanem primeru tudi za pritožnici ni sporno, vsaj ne na načelni ravni razlage zakonskih norm.

11.V obravnavanem primeru je sporna uporaba omenjenih zakonskih določb na konkretno dejansko stanje. Sporno je namreč, ali dogajanje v zvezi s prisilno hospitalizacijo mladoletne pritožnice še sodi v okvir izvršilnega postopka, v katerem bi mladoletna pritožnica morala biti izročena očetu, ali gre za dogodke, ki so se odvijali po že končani izvršbi. Vrhovno sodišče je presodilo, da je hospitalizacija mladoletne pritožnice na psihiatričnem oddelku Pediatrične klinike U. U., ki se je začela 14. 3. 2008 in končala 12. 6. 2008, povezana s postopkom izvršbe na podlagi sodnega sklepa o izvršbi z dne 10. 3. 2008, v skladu s katerim bi mladoletna pritožnica morala biti odvzeta materi in izročena očetu, vendar pa očetu ni bila izročena, temveč je bila, domnevno z njegovim soglasjem, hospitalizirana. Ker naj bi bilo to celotno dogajanje povezano z izvršbo, je Vrhovno sodišče presodilo, da sta pritožnici imeli primarno sodno varstvo po določbah 52. člena ZIZ. Pritožnici nasprotno zatrjujeta, da se je izvršba že končala, čeprav le s fiktivno izročitvijo očetu, ker oče otroka dejansko ni mogel sprejeti, saj se je mladoletna pritožnica vsakršnim stikom z njim upirala. Hospitalizacija, ki naj bi bila izvedena z očetovim soglasjem, je po prepričanju pritožnic časovno sledila izvršbi.

12.V skladu z 238.e členom ZIZ se lahko izvršba glede varstva in vzgoje otrok opravi tudi z neposredno izročitvijo, in sicer tako, da se otroka odvzame osebi, pri kateri je otrok v času opravljanja izvršbe, ter ga izroči osebi, kateri je otrok zaupan v vzgojo in varstvo. Izvršbo opravi izvršitelj ob navzočnosti strokovno usposobljenega delavca, ki ga določi sodišče. Glede na okoliščine primera lahko izvršitelj zahteva pomoč policije pri opravi izvršbe. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je izvršbo v tem primeru vodil izvršitelj ob pomoči policistov, kriminalistov, zdravnice, dveh delavk centra za socialno delo in ključarja. Če bi bila mladoletna pritožnica izročena neposredno "v roke" očetu, kateremu je bila s sklepom sodišča dodeljena, ne bi bilo nobenega dvoma – izvršba bi bila z izročitvijo očetu končana in vsi dogodki, ki bi temu sledili, ne bi bili v nobeni neposredni zvezi z izvršilnim postopkom. Položaj v obravnavanem primeru je drugačen, ker mladoletna pritožnica ni bila izročena v vzgojo in varstvo očetu, temveč so jo po prisilnem odvzemu od matere takoj z rešilnim vozilom odpeljali in jo hospitalizirali. V takem primeru bi bila sicer mogoča razlaga, za katero se zavzemata pritožnici, da je bila mladoletna pritožnica fiktivno izročena očetu in nato z njegovim soglasjem hospitalizirana, kar bi pomenilo, da hospitalizacija ni bila opravljena v okviru izvršbe, temveč po njej. Vendar je prav tako popolnoma razumna presoja, da izvršba, tako kot je bila izpeljana, ni bila opravljena pravilno in da torej prisilna hospitalizacija mladoletne pritožnice, namesto njene izročitve v vzgojo in varstvo očetu, pomeni nepravilnost pri izvršbi, ki bi jo bilo mogoče odpraviti v skladu z 52. členom ZIZ.

13.Ustavno sodišče je presodilo, da stališču in presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati očitne napačnosti oziroma arbitrarnosti. Zato je očitek pritožnic o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljen.

14.Poleg tega pa je Ustavno sodišče še ugotovilo, da odločitev Vrhovnega sodišča ne bi mogla biti drugačna tudi, če bi se Vrhovno sodišče v tem delu strinjalo s pritožnicama in presodilo, da hospitalizacija mladoletne pritožnice ni bila povezana z izvršbo in se je torej opravila po končanem izvršilnem postopku. V tem primeru bi namreč pritožnici "drugo sodno varstvo" imeli zagotovljeno po Zakonu o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in nasl. – v nadaljevanju ZNP; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003, Uradni list RS, št. 131/03 in OdlUS XII, 93), ki je v členih 70 do 81 urejal postopek pridržanja oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah. Če pridrži zdravstvena organizacija osebo na zdravljenju v zaprtem oddelku brez njene privolitve ali brez odločbe sodišča, je dolžna pooblaščena oseba te organizacije brez odlašanja, najpozneje pa v oseminštiridesetih urah, o tem obvestiti pristojno sodišče (prvi odstavek 71. člena ZNP). Pristojno sodišče, ki odloča o pridržanjih oseb v tovrstnih zdravstvenih organizacijah, pa mora postopek začeti tudi po uradni dolžnosti takoj, ko prejme obvestilo o pridržanju ali ko na kakšen drug način izve za pridržanje določene osebe brez njene privolitve (drugi odstavek 73. člena ZNP). Po izvedbi zakonsko predpisanih dejanj se sodišče odloči, ali se pridržana oseba še nadalje pridrži v zdravstveni organizaciji ali se odpusti (prvi odstavek 76. člena ZNP). Pritožnici bi lahko torej kadarkoli po 14. 3. 2008, ko je bila mladoletna pritožnica pridržana na psihiatričnem oddelku Pediatrične klinike U. U., o tem na kakršenkoli način obvestili pristojno sodišče[4], kar bi za sodišče pomenilo, da mora po uradni dolžnosti začeti postopek sodnega varstva. V tem sodnem postopku bi pritožnici lahko dosegli odpravo zatrjevanih nezakonitosti in varstvo svojih človekovih pravic.

15.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

16.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter članici mag. Marta Klampfer in Jasna Pogačar. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik senata

[1]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-547/04 z dne 3. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05 in OdlUS XIV, 35), št. Up-661/04 z dne 12. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 9/06) in št. Up-1321/06 z dne 22. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 59/08 in OdlUS XVII, 36).

[2]Objavljeno na spletni strani Ustavnega sodišča www.us-rs.si.

[3]Objavljeno na spletni strani Ustavnega sodišča www.us-rs.si.

[4]V postopku o pridržanju oseb v zdravstvenih organizacijah je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je zdravstvena organizacija (prvi odstavek 73. člena ZNP).