Jedro

Pri odločanju o predlogu sodišče prve stopnje utemeljeno ni prezrlo obsojenčeve obsežne predkaznovanosti za kazniva dejanja in je utemeljeno zaključilo, da glede na težo in nevarnost kaznivega dejanja, ne glede na količino prepovedane droge, ki jo je obsojenec prodal (kar je bilo sicer upoštevano pri višini odmerjene kazni), alternativna izvršitev zaporne kazni ne bi dosegla namena kaznovanja in obsojenca odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega A.G. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom IV Kr 72226/2010 z dne 13. 9. 2013 na podlagi četrtega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlog obsojenega A.G. z dne 20. 6. 2013 za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep razveljavi ter predlogu obsojenca za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje v napadenem sklepu zaključuje, da obsojeni A.G. sicer izpolnjuje formalne pogoje za izvršitev zaporne kazni na način, da opravi delo v splošno korist, ki jih določa četrti odstavek 86. člena KZ-1, saj ni bil obsojen za takšno vrsto kaznivega dejanja, za katerega alternativni način prestajanja zaporne kazni ni dovoljen. Ob tem pa pravilno ocenjuje, da niso podane objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale predlagan način izvršitve zaporne kazni. Obsojenčeva odsotnost zaradi prestajanja zaporne kazni, ki vpliva na ekonomsko-socialni položaj njegove družine, kar kot razlog za ugoditev predlogu navaja obsojenec, je pričakovana posledica storitve kaznivega dejanja in za odločitev o utemeljenosti predlaganega prestajanja zaporne kazni ne more biti odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno ni prezrlo, da je bil obsojenec že večkrat obsojen, pa je kazniva dejanja, kljub temu, da ima družino in da mora skrbeti za mladoletna otroka, ponavljal, pravilno pa je upoštevalo tudi vrsto in težo kaznivega dejanja, zaradi katerega mu je bila izrečena zaporna kazen. Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika, ki se zavzema za ugoditev obsojenčevemu predlogu, pa pravilnosti razlogov napadenega sklepa ne morejo omajati.

5. Pritožba uvodne navedbe, da uveljavlja vse pritožbene razloge, ne pojasni. V obrazložitvi navaja, da se je obsojenec v času, ki ga je že prestal v zaporu, ustrezno resocializiral, da je zaradi primernega vedenja deležen raznih ugodnosti, občasnih odhodov iz zapora, zaporna kazen pa je že dosegla svoj namen, ker je spoznal težo posledice zaporne kazni, to je ločenost od družine. Obsojenec ni večkratni povratnik, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje v svojem sklepu, saj mu je bila v obravnavanem primeru prvič izrečena zaporna kazen, sicer pa pred odločanjem ni pridobilo poročila o njegovem vedenju v zaporu. Glede predkaznovanosti sodišče prve stopnje v sklepu navaja, da je bil obsojenec že večkrat obsojen in da so mu bile izrečene pogojne obsodbe. Sicer ima prav, da te nanj niso vplivale prevzgojno, a je imel takšen učinek že del prestane kazni in če bi prestal kazen v celoti, ta ne bi bila prav nič bolj učinkovita. S tem, ko bi bilo predlogu ugodeno, pa bi se ponovno vzpostavilo zaupanje med obsojencem in družbo, sicer pa tudi v celoti prestana kazen ne more zagotoviti, da obdolženec po prestani kazni kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Zato je zmotna tudi trditev državnega tožilca, ki jo je podal v svojem mnenju, da bo namen kaznovanja dosežen le, če bo izvršena vsa izrečena zaporna kazen. Glavni namen kaznovanja je resocializacija storilca kaznivega dejanja, ta pa bo dosežen, v kolikor bo obsojenčevemu predlogu, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, ugodeno.

6. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi. Iz razlogov napadenega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri presoji ali naj obsojenčevi prošnji za delo v splošno korist ugodi ali ne, postopalo v skladu s četrtim odstavkom 86. člena KZ-1 ter pri tem pravilno opravilo presojo o smotrnosti nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist glede na obsojenčeve subjektivne in objektivne okoliščine. Pri tem je utemeljeno zaključilo, da predlogu, ki ga je obsojenec podal, ni mogoče ugoditi. Okoliščina, da je obsojenec v zaporu zaradi primernega vedenja deležen raznih ugodnosti, ne more zadostovati za sklepanje, da je zaradi tega nadaljnje izvrševanje zaporne kazni nepotrebno in da je izrečena kazenska sankcija pri obsojencu že dosegla svoj namen. Z gotovostjo kaže namreč le na to, da je spoznal, da mu na prestajanju zaporne kazni primerno vedenje koristi, saj je deležen ugodnosti, kot so prosti izhodi, pa do njih v nasprotnem primeru ne bi bil upravičen. Navedena okoliščina zato ne more biti sama po sebi razlog za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Pri odločanju o predlogu sodišče prve stopnje utemeljeno ni prezrlo obsojenčeve obsežne predkaznovanosti za kazniva dejanja in je utemeljeno zaključilo, da glede na težo in nevarnost kaznivega dejanja, ne glede na količino prepovedane droge, ki jo je obsojenec prodal (kar je bilo sicer upoštevano pri višini odmerjene kazni), alternativna izvršitev zaporne kazni ne bi dosegla namena kaznovanja in obsojenca odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj. Ocena prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec večkratni povratnik, ni zmotna, kot trdi pritožba, pri čemer navaja, da obsojenec ni povratnik, ker mu je bila v obravnavanem primeru prvič izrečena zaporna kazen. Povratnik je namreč storilec, ki je že bil obsojen, pa je ponovno storil kaznivo dejanje, ne glede na vrsto kazenske sankcije, ki mu je bila izrečena. Poročilo o obsojenčevem vedenju v zaporu za odločanje o predlogu, za kar se zavzema pritožba, ni bilo potrebno, saj ni bilo razloga za dvom v obsojenčeve navedbe, da je njegovo vedenje v zaporu vzorno, a ta okoliščina za presojo utemeljenosti predloga, glede na obsojenčevo predkaznovanost in težo ter nevarnost storjenega kaznivega dejanja, ne more biti odločilna. Pritožba ima prav, ko navaja, da tudi v celoti prestana zaporna kazen ne more zagotoviti, da obsojenec po odpustitvi iz zapora kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Odločitev, ali se bo izvrševanja kaznivih dejanj vzdržal, je namreč vselej odvisna od tistega, ki se o tem odloča. Resocializacija storilca kaznivega dejanja pa ni glavni namen kaznovanja, temveč je namen kaznovanja ustrezna povračilnost storilcu zaradi prepovedanega kaznivega ravnanja, naloga kaznovanja pa je tudi preventivna, torej takšna, ki naj storilcu kot drugim izraža, da se kaznivih dejanj ne splača storiti.

7. Iz navedenih razlogov, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba zoper njega pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Ker je obsojenec na prestajanju zaporne kazni, in glede na njegove premoženjske in družinske razmere, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).