Jedro

Čiščenje večje in težje steklene plošče, ki ga je opravljala skupina treh delavk, od katerih sta dve ploščo privzdignili in držali, medtem ko jo je tretja - tožnica čistila, upoštevaje pri tem fizikalna svojstva stekla (lomljivost, krhkost) in težjo kontroliranost delovanja sil treh delavcev na ploščo med čiščenjem, ko se steklo lahko zlomi in poškoduje delavce ob njem, je tudi po presoji revizijskega sodišča predstavljalo v konkretnih okoliščinah nevarno dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je prva tožnica poškodovala na delu pri toženki, ki je tej tožnici subjektivno in objektivno odgovorna za škodo ter je zato odločilo, da mora toženka plačati prvi tožnici 2,180.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, preostalima tožnikoma pa odškodnino za tujo pomoč ter vsem trem skupaj stroške postopka. Višji zahtevek je zavrnilo. Toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje (očitno le v revizijsko dopustnem delu), je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba v izpodbijanem delu razveljavi. Ker je steklo prekrivalo mizo, ni predstavljalo nevarne stvari. Čiščenje zgornje strani steklene površine, ne glede na velikost in težo, ne predstavlja nevarne dejavnosti, medtem ko čiščenje spodnje površine ni bilo predmet tožničinega opravila.

Tožnica dela ni opravljala s potrebno skrbnostjo, ni ravnala v skladu s pravili o varnem delu in je zato sama odgovorna. Tudi je videla, da sodelavki nista mogli naenkrat dvigniti steklene plošče, ker je bila pretežka, pa je vseeno nadaljevala z delom. S takim ravnanjem je opustila ukrepe za svojo varnost in se zato ne more otresti svoje soodgovornosti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in pooblaščenki tožeče stranke, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma revizijsko sodišče ugotavlja, da toženka ni uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je v revizijskem postopku preizkusilo izpodbijano sodbo le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava revizija izrečno uveljavlja. Pravilnost pravne presoje izpodbijanih odločb nižjih sodišč sme revizijsko sodišče opraviti le na podlagi dejanskih ugotovitev, ki jih vsebujeta obe nižji sodbi. Ta dejanski okvir veže tudi revidentko (tretji odstavek 385. člena ZPP) ter zato revizijsko sodišče ni smelo upoštevati tistih revizijskih izvajanj, ki se nanašajo na toženkina navajanja o pravilnem čiščenju steklene plošče. Presoja sodišč nižjih stopenj temelji na naslednjih ugotovitvah: dne 20.6.1994 je tožnica s še dvema sodelavkama, ki so bile vse delavke toženke, čistila prostore in opremo E. v Ljubljani (ki je bil v pogodbenem razmerju s toženko, ki je prevzela posel rednega čiščenja poslovnih prostorov navedenega inštituta). Po navedeni pogodbi je delo čistilk obsegalo čiščenje talnih površin in pohištva. Ker je bila spodnja površina stekla na konferenčni mizi umazana in zato potrebna čiščenja, je toženka lahko opravila navedeno delo samo na tak način, da so delavke opravile čiščenje. Delo je bilo zaradi konference naslednjega dne neodložljivo, toženka pa po svoji organizatorki dela ni organizirala dela kako drugače ter so bile delavke prepuščene same sebi. Do nezgode je prišlo, ko sta dve tožničini sodelavki dvignili veliko in težko namizno steklo (v izmeri 170 x 164 x 0,5 cm), in ko ga je tožnica na spodnji strani čistila, se je del odlomil in ji pri padcu povzročil vrezno rano na upogibni strani desnega zapestja (s prekinitvijo tetiv mišice palmaris longus, mišice upogibalke zapestja na palčevi strani in na mezinčevi strani in delno prekinitev tetive mišice površnje upogibalke prstov).

Kakšnih opustitev ali nepravilnosti sodišči na strani tožnice nista ugotovili. Na podlagi takih ugotovitev sta zaključili, da tožnica ni z ničimer prispevala k nastanku nezgode in škode in da je toženka odgovorna tožnici kot delavki za vso nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pri tem zaključilo, da je podana toženkina krivdna in objektivna odgovornost (ker steklo predstavlja nevarno stvar), sodišče druge stopnje pa je presodilo, da je šteti čiščenje steklene plošče z ugotovljenimi značilnostmi za delo s povečano nevarnostjo. V skladu z ugotovljeno odškodninsko podlago sta dosodili tožnici skupaj 2,180.000,00 SIT odškodnine (od tega za telesne bolečine 900.000,00 SIT, za strah 280.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1,000.000,00 SIT).

Ker se iztožuje odškodnina za škodo, nastalo na delu, je potrebno odškodninski spor v skladu z določili 73. člena še veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list bivše federacije, št. 60/89), ki določa, da mora delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo organizacija oziroma delodajalec, rešiti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Ta načela pa vsebuje Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - členi 154. in naslednji). Glede na tako pravno podlago mora delavec, kadar iztožuje odškodnino od organizacije po krivdnem načelu, dokazati le, da je škodo utrpel na delu ali v zvezi z delom, (načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom) oziroma pri uveljavljanju objektivne odgovornosti organizacije, da se je poškodoval pri delu, ki predstavlja nevarno dejavnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo elemente za krivdno odgovornost in objektivno odgovornost toženke. Take ugotovitve je pritožbeno sodišče v bistvenem sprejelo (četrta stran njegove sodbe), med njimi tudi to, da so delavke štele čiščenje spodnje steklene plošče za svoje opravilo, da so se čiščenja lotile skupinsko, pri čemer sta dve delavki dvignili steklo, tožnica pa ga je nato čistila na spodnji strani, da so delale skrbno in da ni na mestu očitek, da tožnica ni ravnala v skladu z določbami pravilnika o varstvu pri delu (peta stran sodbe).

Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je tožnica čistila stekleno ploščo mize v okviru svojih delovnih zadolžitev, da pri tem delu ni zagrešila kakšnih nepravilnosti ali opustitev in da zato ni utemeljen toženkin ugovor v smeri tožničine izključne ali delne odgovornosti za nezgodo. Ugotovljeno dejansko stanje je dajalo po njuni presoji podlago za zaključek, da je toženka odgovorna za tožničino škodo, pri čemer se je sodišče druge stopnje opredelilo za toženkino objektivno odgovornost, ker je škoda nastala zaradi nevarnega čiščenja velike steklene plošče (škoda zaradi nevarne dejavnosti). Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da imetnik nevarne stvari ali nevarne dejavnosti odgovarja za škodo, ki izhaja iz teh stvari (173. in 174. člen ZOR). Zakon ne pove, kaj je nevarna dejavnost, pač pa se omeji na učinke takšne dejavnosti, to je škodo. Na splošno je nevarna dejavnost takšna, iz katere zaradi konkretnih okoliščin izvira večja škodna nevarnost za ljudi, kot pa pri običajni dejavnosti. Takšne narave je lahko le določen del opravil, to je del dejavnosti, kot je bilo to v tem primeru. Čiščenje večje in težje steklene plošče, ki ga je opravljala skupina treh delavk, od katerih sta dve ploščo privzdignili in držali, medtem ko jo je tretja - tožnica čistila, upoštevaje pri tem fizikalna svojstva stekla (lomljivost, krhkost) in težjo kontroliranost delovanja sil treh delavcev na ploščo med čiščenjem, ko se steklo lahko zlomi in poškoduje delavce ob njem, je tudi po presoji revizijskega sodišča predstavljalo v konkretnih okoliščinah nevarno dejavnost. Zato je za škodo, ki je tožnici nastala ob čiščenju opisane steklene plošče, ko se je njen del odlomil in jo hudo telesno poškodoval, objektivno odgovorna toženka po določbah 173. in prvega odstavka 174. člena ZOR. Toženkina odgovornost je izključna, ker ni dokazala razlogov za delno ali popolno oprostitev svoje odgovornosti v smeri prvih treh odstavkov 177. člena ZOR. Razlogi za te zaključke so navedeni že spredaj. Tista toženkina revizijska izvajanja, ki zavračajo njeno objektivno odgovornost v zgoraj navedenem obsegu, niso utemeljena. Sicer je sprejemljivo njeno stališče, da steklena plošča, dokler je položena na konferenčno mizo, ni nevarna in ne predstavlja nevarne stvari. Predmet obravnavanja je namreč steklena plošča med postopkom čiščenja, v njenem spremenjenem (privzdignjenim) položaju, in ko je bila zaradi delovanja treh delavk izpostavljena še dodatnim silnicam. Taka plošča je tako iz gledišča nevarnosti nekaj povsem drugega, kot pa stabilno ležeča plošča, o kateri govori revizija.

Revizija ne vsebuje kakšnih razlogov, ki bi zadevali obseg in višino tožničine škode. Revizijsko sodišče je zato v okviru uradnega preizkusa (386. člen ZOR) preizkusilo le, ali so priznane oblike škode in odškodnine zanje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravno pravilno presojene po določilih 200. in 203. člena ZOR. Tak preizkus ni pokazal kakšnih nezakonitosti. Revizijsko sodišče je zato neutemeljeno toženkino revizijo zavrnilo (393. člen ZOR).