Jedro

Toženka ne izpodbija ugotovljeni temelj zahtevka - da je tožnica dejansko opravljala delo delovnega mesta producent programa I (ki je bilo do 31. 12. 2018 uvrščeno v 44., nato pa v 45. plačni razred), pač pa je predmet pritožbenega preizkusa le pritožba tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje po višini, s katero se zavzema za zvišanje prisojenega plačila za 4 plačne razrede.

Tožnica ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni podlage za dvig plače delovnega mesta producent programa I za 4 plačne razrede iz naslova večopravilnosti, utemeljeno pa tožnica nasprotuje znižanju razlike v plači med njeno dejansko plačo in plačo višje vrednotenega delovnega mesta za 4 plačne razrede. Sodišče je ta odbitek obrazložilo z že prejetim dodatkom iz naslova večopravilnosti, kar pa je napačno razlogovanje, saj tožnica zahtevka ni oblikovala kot razliko med plačnim razredom njenega delovnega mesta in plačnim razredom višje vrednotenega delovnega mesta (ko bi odbitek - v izogib dvakratnega plačila - lahko prišel v poštev), ampak ga je oblikovala kot razliko med svojo dejansko plačo (ki je zajemala tudi dodatek za večopravilnost) in plačnim razredom višje vrednotenega delovnega mesta. Zato za sporni odbitek ni utemeljene podlage.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se spremeni tako, da se sodba na novo glasi: ''II. Toženka je dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od 21. 3. 2014 do 31. 12. 2018 obračunati bruto razliko v plači med dejansko obračunano plačo in plačo za 42. plačni razred, po odvodu davkov in prispevkov pa ji izplačati ustrezne mesečne neto razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

III. Toženka je dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od 1. 1. 2019 do 27. 8. 2020, razen za čas bolniškega staleža, obračunati bruto razliko v plači med dejansko obračunano plačo in plačo za 43. plačni razred, po odvodu davkov in prispevkov pa ji izplačati ustrezne mesečne neto razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

IV. Zavrne se, kar zahteva tožnica več ali drugače, in sicer: - za čas od 21. 3. 2014 do 31. 12. 2018 glede razlike v plači med 42. in 46. plačnim razredom; - za čas od 1. 1. 2019 dalje glede razlike v plači med 43. in 47. plačnim razredom; - glede razlike v plači za čas bolniškega staleža in za čas od 27. 8. 2020 dalje.

V. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 610,41 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnini obrestmi do plačila.''

II. Toženka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, tožnici pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 288,66 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnini obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrže del tožbe z zahtevkom na ugotovitev, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženki od 1. 1. 2013 na delovnem mestu producent programa I (I. točka izreka). Razsodilo je, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od 21. 3. 2014 do 30. 6. 2017 in od 1. 9. 2017 do 31. 12. 2018 obračunati bruto razliko v plači med plačo za 38. plačni razred in dejansko obračunano plačo, po odvodu izplačila davkov in prispevkov pa ji izplačati ustrezne mesečne neto razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka) ter za čas od 1. 7. 2017 do 31. 8. 2017 in od 1. 1. 2019 do 27. 8. 2020, razen za čas bolniškega staleža, obračunati bruto razliko v plači med plačo za 39. plačni razred in dejansko obračunano plačo, po odvodu davkov in prispevkov pa ji izplačati ustrezne mesečne neto razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je, kar je zahtevala tožnica več ali drugače, in sicer: - za čas od 21. 3. 2014 do 30. 6. 2017 in od 1. 9. 2017 do 31. 12. 2018 obračun in izplačilo plače nad 38. plačnim razredom; - za čas od 1. 7. 2017 do 31. 8. 2017 in od 1. 1. 2019 dalje obračun in izplačilo plače nad 39. plačnim razredom; - obračun in izplačilo razlike v plači za čas bolniškega staleža, za čas od 27. 8. 2020 dalje (IV. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper II., III., IV. in V. točko izreka sodbe (dejansko pa zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka - IV. in V. točka izreka) se pritožuje tožnica iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je sodišče v posledici ugotovitve, da je dejansko opravljala delo delovnega mesta producent programa I (čeprav je bila formalno zaposlena na delovnem mestu organizator izvedbe VI - 26. plačni razred, v zvezi s katerim je prejemala tudi dodatek za večopravilnost v višini 3 oziroma 4 plačnih razredov) prisodilo prenizko plačilo. Delovno mesto producent programa I je bilo od 21. 3. 2014 do 31. 12. 2018 uvrščeno v 44. plačni razred, od 1. 1. 2019 pa v 45. plačni razred. Zato je tožnica (upoštevaje znižanje za 2 plačna razreda zaradi neizpolnjevanja pogoja izobrazbe) od 21. 3. 2014 do 31. 12. 2018 upravičena do plače v višini 42. plačnega razreda, nato v višini 43. plačnega razreda. Sodišče ji je brez podlage odštelo 4 plačne razrede ter zaključilo, da je upravičena do plačila le v višini 38. oziroma 39. plačnega razreda. Tožnica ne vztraja več, da naj se 42. oziroma 43. plačni razred zviša za 4 plačne razrede iz naslova večopravilnosti, vztraja pa, da ji je sodišče od razlike med njeno dejansko plačo (29. oziroma 30. plačni razred) in plačo delovnega mesta producenta programa I (44. oziroma 45. plačni razred) neutemeljeno odštelo 4 plačne razrede. To je imelo za posledico tudi napačno odločitev o stroških postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je tožnica prejemala dodatek za večopravilnost v višini 4 plačnih razredov, kar je sodišče pravilno upoštevalo. Če sodišče 4 plačnih razredov ne bi odštelo, bi tožnica s tem v zvezi prejela dvakratno plačilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo - glede znižanja razlike v plači za 4 plačne razrede, za kar po pravilnem opozorilu pritožbe ni podlage.

7. Tožnica je bila pri toženki zaposlena na delovnem mestu organizator izvedbe VI (uvrščeno v 26. plačni razred), na podlagi kolektivne pogodbe toženke pa je prejemala tudi dodatek za večopravilnost v višini 4 plačnih razredov, razen v obdobju od 1. 7. do 31. 8. 2017, ko je navedeni dodatek znašal 3 plačne razrede. Tako je njena plača znašala 30. oziroma 29. plačnih razredov, kot je to izrecno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ni pa te okoliščine pravilno upoštevalo pri izračunu razlike v plači iz naslova plačila za dejansko opravljeno delo višje vrednotenega delovnega mesta.

8. Toženka ne izpodbija ugotovljeni temelj zahtevka - da je tožnica dejansko opravljala delo delovnega mesta producent programa I (ki je bilo do 31. 12. 2018 uvrščeno v 44., nato pa v 45. plačni razred), pač pa je predmet pritožbenega preizkusa le pritožba tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje po višini, s katero se zavzema za zvišanje prisojenega plačila za 4 plačne razrede.

9. Tožničina terjatev se je nanašala na plačilo razlike med dejansko plačo njenega delovnega mesta v višini 30. oziroma 29. plačnega razreda in plačo delovnega mesta producent programa I (44. oziroma 45. plačni razred), glede katerega je uveljavljala zvišanje za 4 plačne razrede iz naslova dodatka za večopravilnost ter sama priznavala znižanje za 2 plačna razreda zaradi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja (14. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju - ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Zahtevek se je tako nanašal na razliko med tožničino dejansko plačo in plačilom v višini 46. oziroma 47. plačnega razreda. Sodišče je zahtevku ugodilo le do višine 38. oz. 39. plačnega razreda, presežek je zavrnilo.

10. Tožnica ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni podlage za dvig plače delovnega mesta producent programa I za 4 plačne razrede iz naslova večopravilnosti, utemeljeno pa tožnica nasprotuje znižanju razlike v plači med njeno dejansko plačo in plačo višje vrednotenega delovnega mesta za 4 plačne razrede. Sodišče je ta odbitek obrazložilo z že prejetim dodatkom iz naslova večopravilnosti, kar pa je napačno razlogovanje, saj tožnica zahtevka ni oblikovala kot razliko med plačnim razredom njenega delovnega mesta in plačnim razredom višje vrednotenega delovnega mesta (ko bi odbitek - v izogib dvakratnega plačila – lahko prišel v poštev), ampak ga je oblikovala kot razliko med svojo dejansko plačo (ki je zajemala tudi dodatek za večopravilnost) in plačnim razredom višje vrednotenega delovnega mesta. Zato za sporni odbitek ni utemeljene podlage.

11. Pritožba ne vsebuje navedb zoper sicer pravilno stališče glede zavrnilnega dela odločitve, da je tožnica do vtoževanega plačila upravičena le za čas, ko je višje vrednoteno delo dejansko opravljala, ne pa tudi za čas, ko je bila v bolniškem staležu (v katerem je od aprila 2019). Pravilna je tudi zavrnitev zahtevka, ki se nanaša na čas po zaključku glavne obravnave - 27. 8. 2020 (311. člen ZPP).

12. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zavrnilni del sodbe spremenilo tako, da ga je znižalo za 4 plačne razrede (358. člen ZPP). Ker je imelo to za posledico zvišanje ugodilnega dela sodbe, je zaradi nazornosti končne odločitve na novo oblikovalo celoten izrek sodbe.

13. Pritožbeno sodišče je zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari poseglo tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je tožničin uspeh v postopku ocenilo na 40 % (delno zavrženje tožbe, priznanje plačila v višini 9 plačnih razredov od zahtevanih 17 plačnih razredov), pritožbeno sodišče pa ga zaradi spremenjene odločitve (s priznanjem dodatnega plačila v višini 4 plačnih razredov) ocenjuje na 70 %. Na podlagi 154. in 155. člena ZPP, upoštevaje vrednost spornega predmeta (10.000,00 EUR) ter določila Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) znašajo stroški tožnice (v okviru priglašenih stroškov): 300 točk za tožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 150 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 300 točk za pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo, 150 točk za drugi narok s 100 točkam urnine, 150 točk za tretji narok s 50 točkami urnine, skupno 1.725 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 1.288,00 EUR, v 70 % pa 901,60 EUR. Povračilo sodne takse za postopek na prvi stopnji je predmet posebnega prvostopenjskega odločanja. Stroški toženke so: 400 točk za odgovor na tožbo, 400 točk za prvi in pripravljalni narok za glavno obravnavo, 200 točk za drugi narok s 100 točkami urnine, 200 točk za tretji narok brez priglašene urnine, kar znaša 1.300 točk, z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV pa 970,63 EUR, v 30 % pa 291,19 EUR. Zato je po poračunu navedenih stroškov toženka dolžna tožnici plačati 610,41 EUR.

14. Tožnica je s pritožbo v celoti uspela. Toženka, ki krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, je tožnici, glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe, dolžna povrniti stroške za pritožbo - 250 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 186,66 EUR, s plačano takso za pritožbo (270,00 EUR) pa pritožbeni stroški tožnice znašajo 288,66 EUR (154. in 165. člen ZPP).