Jedro

Vlagateljica zahteve za denacionalizacijo po pokojnem upravičencu ne izkazuje verjetnega pravnega nasledstva, ker je nečakinja po ženi pokojnega upravičenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 916/98-13 z dne 19.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 12.5.1998, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave - C. z dne 4.52.1998. V obrazložitvi sodbe navaja, da je bila v upravnem postopku zavrnjena tožničina zahteva za denacionalizacijo nepremičnine na P. v L., ker tožnica ni pravna naslednica po pok. D.K. Po ugotovitvah tožene stranke je bil pok. D.K. izključni lastnik nepremičnine na P. v L. Glede na določbo 15. člena ZDen bi vlagateljica zahteve za denacionalizacijo morala verjetno izkazati (2. odstavek 60. člena ZDen), da je pravna naslednica po pok. D.K., iz listinske dokumentacije pa to ne izhaja. Tožnica je pravna naslednica I.K. in kot pravna naslednica upravičenčeve žene ni hkrati tudi pravna naslednica upravičenca, kar izhaja iz določb 11. do 20. člena Zakona o dedovanju, po katerih so zakoniti dediči zapustnika njegovi krvni sorodniki in ne krvni sorodniki zapustnikove žene. V konkretnem primeru pa gre za nečakinjo zapustnikove žene, ki tako ni zakonita dedinja po zapustniku niti po vstopni pravici. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, navedenimi v obrazložitvi, k tem razlogom pa še dodaja: Po 1. odstavku 15. člena ZDen so upravičeni za uveljavljanje pravic iz ZDen pravni nasledniki upravičencev do denacionalizacije iz 3., 4., in 5. člena tega zakona, če so mrtvi ali razglašeni za mrtve. Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije, če ni v naslednjih odstavkih drugače določeno (2. odstavek 15. člena ZDen). Po splošnih pravilih o dedovanju, ki veljajo v Republiki Sloveniji, so pravni nasledniki umrle osebe njeni dediči (zakoniti dediči - torej osebe, ki pridejo v poštev za dedovanje glede na svoje razmerje - sorodstvo in zakonska zveza - z umrlim zapustnikom - ter oporočni dediči. Za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano (2. odstavek 60. člena ZDen). Iz upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bila D.K. podržavljena zemljišča s parc. št. 676 in parc. št. 467, vl. št. 1660 k.o. K.p. z odločbo občinskega ljudskega odbora L. - C., oddelka za finance z dne 3.6.1960 in z odločbo občinskega ljudskega odbora L. - C., komisije za nacionalizacijo z dne 24.9.1959, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), ki predstavlja pravni temelj pravice do denacionalizacije po 9. točki 3. člena ZDen. Ob podržavljenju je bil D.K. izključni zemljiškoknjižni lastnik navedenih zemljišč, kar izhaja iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska Zemljiškoknjižnega urada Temeljnega sodišča v Ljubljani, št. I. izp. 1269/92 z dne 22.1.1992. Iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. O 437/65 z dne 7.4.1967 pa je razvidno, da je celotno zapuščino po upravičencu do denacionalizacije po njegovi smrti dne 20.5.1965 dedovala iz naslova oporočnega dedovanja njegova žena I.K. kot edina dedinja, saj zapustnik otrok ni imel, starši zapustnika so umrli pred njim, brat zapustnika G.K. pa se je dedovanju odpovedal. Zahtevo za denacionalizacijo po upravičencu do denacionalizacije pa je, kot je razvidno iz sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, št. I D 89/91 z dne 16.12.1991 po I.K., ki je umrla 2.11.1990, vložila njena nečakinja - zakonita dedinja žene upravičenca, torej njena pravna naslednica, katero pa, glede na zgoraj citirane materialne določbe tudi po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za upravičenčevo pravno naslednico.

Vlagateljica zahteve za denacionalizacijo bi prišla v poštev kot dedinja zapustnikovega premoženja le v primeru, če bi jo zapustnik z oporoko določil za svojo dedinjo. Tožena stranka je tako odločila pravilno, ko je presodila, da vlagateljica zahteve za denacionalizacijo ni upravičena za uveljavljanje pravic po ZDen po pok. D.K., ker pravnega nasledstva po njem ni verjetno izkazala.

Nadalje sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi premoženje, ki je bilo predmet nacionalizacije, po smrti upravičenca dedovala njegova žena, po njej pa njeni dediči ter da je nelogično, da je pok. I.K., kot dedinja po pok. možu dedovala, če pa bi obveljalo stališče tožene stranke, pa po njem ne bi dedovala, sodišče ne more sprejeti, saj gre v obravnavanem primeru za vprašanje pravnega nasledstva v denacionalizacijskem postopku po D.K. kot prejšnjemu lastniku podržavljenega premoženja in ne po I.K. V pritožbi tožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v ponovno sojenje. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je D.K. poročil z I.K. 1943. leta. Nepremičnina, ki je bila kasneje predmet nacionalizacije, je bila dejansko skupna lastnina, saj sta jo zakonca zgradila s skupnimi sredstvi, vendar I.K. ni nikoli zahtevala ugotovitve svoje solastnine na tem premoženju glede na to, da nista imela otrok in da je zaradi tega tudi bila edina dedinja. Premoženje je sicer bilo nacionalizirano D.K., ki je bil izključni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin. I.K. pa je vsekakor zakonita in oporočna dedinja po svojem možu in je v zapuščinskem postopku po D.K. tudi postala edina dedinja. Če je dedovala ostale nepremičnine, to se pravi tiste, ki so bile izvzete iz nacionalizacije, je prav gotovo tudi dedič po svojem možu D.K. in so torej njeni dediči upravičeni zahtevati vrnitev nacionaliziranega premoženja. Zato I.K. ni mogoče odreči pravnega nasledstva po D.K. Če bi bila I.K. ob denacionalizaciji še živa, bi bila upravičena kot dedinja D.K. zahtevati vrnitev nacionaliziranega premoženja. Ker pa je umrla pred uveljavitvijo zakona, so vrnitev tega premoženja upravičeni zahtevati njeni dediči, torej tožnica. Pravno nasledstvo je izkazano in bi zato sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožbenemu zahtevku ugoditi.

Niti tožena stranka niti zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je v navedeni zadevi pravilno ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravo pravilno uporabljeno in na tej podlagi tudi pravilno odločeno. Z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja. Enako velja tudi za tožbeni ugovor, ki je po vsebini enak pritožbenemu ugovoru in katerega je že sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Ugovor, da je premoženje bilo skupno premoženje zakoncev K., ne vpliva na odločitev, saj je bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacije, nacionalizirano samo pok. upravičencu.

Neutemeljno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.