Jedro

Če stranka ob prejemu tožbe ne prebere vseh priloženih pozivov in opozoril sodišča ter zato na tožbo ne odgovori pravočasno, je to očitno neupravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. V takem primeru sodišče ni dolžno razpisati naroka, kot zmotno meni tožena stranka (prim. drugi odstavek 120. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo z dne 19. 9. 2022, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 7. 10. 2022 kot neutemeljen.

2. Tožena stranka se zoper sklep pravočasno pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve 22. in 23. člena Ustave RS. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodi in razveljavi sklep, s katerim je zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določilu prvega odstavka 116. člena ZPP sodišče dovoli stranki, da opravi zamujeno procesno dejanje (vrnitev v prejšnje stanje), če je iz upravičenega vzroka zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in je zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje. Po določilu drugega odstavka 120. člena ZPP sodišče na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpiše narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga.

5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neupravičenega razloga, zato ga je zavrnilo brez naroka. Tožena stranka je namreč kot razlog navedla, da je pri njej zaposlena oseba zmotno mislila, da podpis soglasja za mediacijo sproži prekinitev postopka in da je na tožbo potrebno odgovarjati zgolj v primeru, da ne bo prišlo do rešitve spora po mirni poti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da postopek mediacije prekine pravdni postopek le, če z mediacijo soglašata obe stranki, na kar je bila toženka v pozivu na odgovor na tožbo v 3. in 4. točki opozorjena.1 Iz 4. točke cit. poziva izhaja, da bo sodišče izdalo zamudno sodbo tudi, če tožena stranka poda soglasje k začetku postopka mediacije, pa na tožbo pravočasno ne odgovori.

6. Pritožnica v pritožbi ponavlja navedbe, ki jih je upravičeno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če zamuda ni zakrivljena, tj. če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ravna tako, kot bi od nje bilo pričakovati. V konkretnem primeru pa je zamudo zakrivila tožena stranka sama oziroma pri njej zaposlena oseba, ki ni ravnala s potrebno skrbnostjo ob prejemu sodnega pisanja. Ker je tožena stranka gospodarska družba, so pričakovanja glede skrbnosti ravnanja pri njej večje. Gospodarska družba je dolžna delo organizirati tako, da poteka nemoteno. Če stranka ob prejemu tožbe ne prebere vseh priloženih pozivov in opozoril sodišča ter zato na tožbo ne odgovori pravočasno, je to očitno neupravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. V takem primeru sodišče ni dolžno razpisati naroka, kot zmotno meni tožena stranka (prim. drugi odstavek 120. člena ZPP).

7. Očitane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, kot tudi ne pavšalno zatrjevane kršitve Ustave RS. Sklep ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, zato ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni storilo napak tehnično prenosne narave v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker niso podane niti kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

1 V konkretnem primeru tožeča stranka ni soglašala z mediacijo.