Jedro

Po določbi prvega odstavka 227. člena ZPP zahteva sodišče, če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, od te (druge) stranke naj listino predloži in ji določi za to rok. Namen t.i. edicijske dolžnosti je zagotovitev poštenosti sojenja (obravnave). Brez nje stranka, ki nima pomembne listine, ne more dokazati svojih trditev ali obrazloženo ugovarjati trditvam nasprotne stranke (212. člen ZPP). V predmetni zadevi je tožena stranka naredila izračun povprečne cene uteži primerljivih bolnišnic, kakor terja arbitražni sklep 1b, a tožeča stranka ni imela na voljo potrebnih podatkov, predvsem ne sklenjenih pogodb s primerljivimi bolnišnicami, da bi lahko sploh preverila pravilnost izračuna in mu argumentirano ugovarjala. Zato ji ni mogoče očitati, da izračunu tožene stranke ni ugovarjala dovolj specificirano.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo neplačanega dela računa, ki ga je izstavila toženi stranki za opravljene storitve akutne bolnišnične obravnave (v nadaljevanju ABO).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo iz vseh razlogov po določbah 370. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo ugodeno njenemu tožbenemu zahtevku.

4. Tožena stranka je na vročeno revizijo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka

5. Razmerja med toženo stranko in zdravstvenimi zavodi se ureja s pogodbami (prvi odstavek 65. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Uradni list RS, št. 9/1992 in nasl., ZZVZZ). Pogodbe določajo vrste, obseg in kakovost ter roke za uresničevanje programa oziroma zdravstvenih storitev na podlagi strokovnih standardov za posamezni zavod (drugi odstavek istega člena), pa tudi cene programov oziroma storitev, način obračunavanja in plačevanja (tretji odstavek istega člena). Pogodbe se sklenejo najkasneje do 31. marca za tekoče leto (prvi odstavek 67. člena). Če pogodba ni sklenjena v zakonskem roku, se predloži sporno vprašanje arbitraži (drugi odstavek istega člena).

6. Ker tožeča stranka ni hotela podpisati pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2007, so bila sporna vprašanja predložena v reševanje arbitraži. V zvezi s spornimi ABO je arbitraža sprejela sklep 1b, ki glasi: „V kolikor realizacija poslovanja ZZZS v obdobju januar-september 2007 oz. januar-december 2007 in projekcija poslovanja do konca leta omogoča opredelitev dodatnih sredstev za SB A., se dodatna sredstva za program akutne bolnišnične obravnave v povezavi z boljšim vrednotenjem programa do 100% povprečne cene uteži primerljivih bolnišnic (SB CELJE, SB MURSKA SOBOTA, SB JESENICE, SB NOVO MESTO, SB SLOVENJ GRADEC, SB NOVA GORICA, SB IZOLA) opredelijo z aneksom k pogodbi za pogodbeno leto 2007. Podlago za opredelitev dodatnih sredstev predstavlja stanje po sklenjenih pogodbah z bolnišnicami za pogodbeno leto 2007.“ Razlogi sodišč nižjih stopenj

7. Sodišče prve stopnje je analiziralo arbitražni sklep 1b in zaključilo, da bi bila tožeča stranka upravičena do dodatnih sredstev za storitve ABO (izven pogodbeno dogovorjenega obsega), če ne bi presegla 100% povprečne cene uteži splošnih bolnišnic, navedenih v sklepu, upoštevaje stanje po sklenjenih pogodbah s temi bolnišnicami. Na podlagi navedb pravdnih strank in upoštevajoč vsebino arbitražnega sklepa 1b je sklepalo, da je med njima sporno prav vprašanje, ali je tožeča stranka presegla 100% povprečne cene uteži primerljivih bolnišnic. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je znašala cena uteži tožeče stranke 1.036,99, povprečna cena uteži primerljivih bolnišnic pa 1.018,70, kar je dokazovala s svojim izračunom.

8. Trditev tožeče stranke, da ni presegla zgoraj navedene cene uteži (1.018,70), je prvostopenjsko sodišče ocenilo za nedokazano. Izračuni, ki jih je predložila, so namreč temeljili na predpostavkah, ki se ne ujemajo s sklepom 1b (osnova iz leta 2004, izenačitev uteži glede na realizacijo in ne po sklenjenih pogodbah). Tožeča stranka tudi ni znala povedati, odkod je črpala podatke, na podlagi katerih je naredila svoje izračune. Po drugi strani pa naj bi le pavšalno grajala izračun tožene stranke, češ da jo je neenakopravno obravnavala glede na ostale bolnišnice.

9. Sodišče druge stopnje je na pritožbene očitke odgovorilo tako, da je ocenilo pritožbene navedbe o tem, katere listine so bile uporabljene pri izračunih tožeče stranke, za prepozne (neupoštevna pritožbena novota), njeno ugovarjanje izračunu tožene stranke pa za ne dovolj specificirano. Strinjalo se je z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožeče stranke. Posebej je pojasnjevalo, zakaj sodišču prve stopnje ni bilo treba zaslišati direktorjev bolnišnic, ministra za zdravje in finančne direktorice tožnice ter zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja.

Revizijske navedbe

10. Revident zatrjuje, da sodišči nižjih stopenj nista „želeli vsebinsko odločiti o zelo pomembnem vprašanju“, pač pa sta iskali možnost, da se temu izogneta. Postavljena izvedenka naj ne bi mogla opraviti naloženega dela, ker ni imela na voljo potrebnih listin, s katerimi razpolaga le tožena stranka. Namesto da bi sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da jih predloži, je kar samo ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za vtoževano plačilo tožene stranke. Tudi ni dovolilo postavitev dodatnih vprašanj izvedenki niti ni zaslišalo predlaganih prič. Vsi zavrnjeni dokazni predlogi so bili predlagani v zvezi z izpolnjevanjem pogojev, določenih v arbitražnem sklepu 1b, zavrnitev dokazov pa naj ne bila obrazložena.

11. Revident še uveljavlja, da bi moralo sodišče upoštevati poročilo upravnega nadzora. Zanj je po njenih navedbah „nemara res, da ni pravno zavezujoče, je pa uporabno kot dokaz, izdan je s strani javnega organa in zato javna listina, resničnost katerega se domneva.“ Dodaja še, da ne drži, kar navaja prvostopenjsko sodišče na 6. strani sodbe, namreč, da tožeča stranka nikjer ni določno oporekala izračunu povprečne cene uteži. Razlogi za ugoditev reviziji

12. Tožeča stranka je na naroku dne 5. 10. 2009 predlagala sodišču, „da pozove toženo stranko, da v spis predloži sklenjene pogodbe in relevantne podatke, ki so služili za izračun uteži pri primerljivih bolnišnicah...“. V 5. pripravljalni vlogi je v prvem odstavku točke XXV opozorila na svoj predlog z naroka. Sodišče prve stopnje njenemu predlogu ni ugodilo in tožene stranke ni pozvalo, da predloži pogodbe, sklenjene s primerljivimi bolnišnicami. Ni tudi pojasnilo, zakaj predlogu ni bilo ugodeno.

13. Po določbi prvega odstavka 227. člena ZPP zahteva sodišče, če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, od te (druge) stranke naj listino predloži in ji določi za to rok. Namen t.i. edicijske dolžnosti je zagotovitev poštenosti sojenja (obravnave). Brez nje stranka, ki nima pomembne listine, ne more dokazati svojih trditev ali obrazloženo ugovarjati trditvam nasprotne stranke (212. člen ZPP). V predmetni zadevi je tožena stranka naredila izračun povprečne cene uteži primerljivih bolnišnic, kakor terja arbitražni sklep 1b, a tožeča stranka ni imela na voljo potrebnih podatkov, predvsem ne sklenjenih pogodb s primerljivimi bolnišnicami, da bi lahko sploh preverila pravilnost izračuna in mu argumentirano ugovarjala. Zato ji ni mogoče očitati, da izračunu tožene stranke ni ugovarjala dovolj specificirano.

14. Ker so sklenjene pogodbe s primerljivimi bolnišnicami odločilnega pomena za pravilnost izračuna tožene stranke, ki je jedro predmetnega spora, je očitno, da je ravnanje prvostopenjskega sodišča vplivalo na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe. Ker bistveno procesno kršitev kljub pritožbenemu uveljavljanju sodišče druge stopnje ni odpravilo, je samo zagrešilo enako procesno kršitev. Podan je revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Po določbi prvega odstavka 379. člena ZPP je bilo treba sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče uporabiti določbo prvega odstavka 227. člena ZPP.

O stroških postopka

15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.