Jedro

Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) je podan le zunanji dejanski stan pogodbe, vendar stranki v resnici ne želita, da zanju velja. Pogoj za navideznost pogodbe je soglasna volja obeh pogodbenih strank o njeni navideznosti. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da navedene okoliščine utemeljujejo zaključek, da ne gre za navidezne posojilne pogodbe. Dejstvo, da so bile posojilne pogodbe realizirane tako, da je denarni tok od vsakokratnega posojilodajalca do vsakokratnega posojilojemalca dejansko stekel, da so bili roki vračila po posojilnih pogodbah večkrat podaljšani, kar ne bi bilo potrebno, če bi šlo zgolj za navidezne pogodbe in kar je za obravnavano sporno razmerje ključno, da je prišlo s pobotom medsebojnih terjatev (tožeče stranke iz sklenjene posojilne pogodbe s kupnino za odstopljeno terjatev, ki jo je tožena stranka imela do tretje družbe po posojilni pogodbi) do prenehanja obveznosti tožene stranke do tožeče stranke iz posojilne pogodbe in da tudi prvostopenjsko sodišče kljub obsežnemu dokaznemu postopku z zaslišanjem prič in zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank ni prišlo do zaključka o dogovoru med pravdnima strankama, da sredstev po posojilnih pogodbah ne bo potrebno vračati, tako sklepanje o nenavideznosti posojilnih pogodb utemeljujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 169363/2014-2 z dne 10. 12. 2014 v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v znesku 2.012.256,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 do plačila in povračilo izvršilnih stroškov v znesku 1.931,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2014 do plačila zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 7.766,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“ in pritožbenemu sodišču predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v predmetnem postopku vtožuje terjatev iz naslova jamčevanja tožene stranke za izterljivost terjatve, odstopljene tožeči stranki po pogodbi o odstopu terjatve z dne 16. 1. 2012. Z navedeno pogodbo je tožena stranka tožeči stranki odstopila terjatev do družbe A-X d. o. o. iz naslova posojilne pogodbe z dne 18. 1. 2008 v znesku 2.012.256,15 EUR po stanju na dan 29. 2. 2012. Kupnina za odstopljeno terjatev je bila dogovorjena v znesku 2.012.256,15 EUR. Taka je bila tudi obveznost tožene stranke do tožeče stranke na navedeni presečni dan po posojilni pogodbi št. C 533/08 z dne 18. 1. 2008 in aneksih. S sklenjeno pogodbo o odstopu terjatve tožene stranke do družbe A-X d. o. o. sta pravdni stranki vzpostavili nasprotno terjatev tožene stranke v enaki višini, kot je imela terjatev tožeča stranka do tožene stranke iz naslova posojilne pogodbe in tako vzpostavljeni medsebojni terjatvi sta tudi pobotali. Predmet pobota sta bili torej navedeni terjatvi, ne pa tudi terjatev iz naslova jamčevanja tožene stranke za izterljivost odstopljene terjatve. Tožeča stranka je namreč izposlovala pravnomočen sklep o izvršbi zoper cesusa A-X d. o. o. pri Okrajnem sodišču v Ljubljani opr. št. VL 142069/2014 z dne 22. 10. 2014, vendar je bila izvršba neuspešna, ker je bil dolžnik brez premoženja in po vseh kriterijih insolventen. K plačilu odstopljene terjatve je zato tožeča stranka pozvala dne 9. 12. 2014 toženo stranko.

6. Tožena stranka pa je zatrjevala, da sta obe posojilni pogodbi (med tožečo stranko kot posojilodajalcem in toženo stranko kot posojilojemalcem ter toženo stranko kot posojilodajalcem in družbo A-X d. o. o. kot posojilojemalcem), in pogodba o odstopu terjatve nični, ker nimata podlage. Namen pogodbenih strank pri obeh posojilnih pogodbah ni bil kreditiranje, ampak posredovanje tožene stranke pri prenosu denarnih sredstev znotraj kapitalsko povezanih družb v skupini A-X. Ker zaradi neobstoječe podlage obe posojilni pogodbi, ki predstavljata povezan pravni posel, ne obstajata in zato ne ustvarjata nobenih učinkov, posledično tudi terjatev iz pogodbe o odstopu terjatev ne obstaja. Sicer pa sta pravdni stranki prav zaradi dogovora, da tožena stranka v konkretnem poslu ne bo imela nobenih obveznosti, v pogodbo o odstopu terjatve zapisali, da z dnem sklenitve te pogodbe prenehajo vse finančne in kakršnekoli druge obveznosti odstopnika do prevzemnika in do dolžnika.

7. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo sledeča pravno relevantna dejstva: - da je A. d. d. nakazal določen znesek tožeči stranki C. d. d., ta toženi stranki D. d. d. (sedaj E. d. d.), ta pa naprej družbi A-X d. o. o., - v ta namen so bile med vsemi udeleženci sklenjene posojilne pogodbe, denarni tok pa je stekel že dne 18. 1. 2008, - resnični cilj vseh udeležencev pri sklenitvi posojilnih pogodb je bil prenos finančnih sredstev z A. d. d. na A-X d. o. o., s posojilnimi pogodbami pa je bil formalno pokrit denarni tok od C. d. d. do D. d. d., od njega pa do A-X d. o. o., - do sklenitve posojilnih pogodb je prišlo, ne da bi pred tem med zakonitimi zastopniki pogodbenic prišlo do kakršnegakoli sporazumevanja o bistvenih sestavinah vsake od pogodb, - tožeča stranka obligacijske pravice iz posojilne pogodbe s toženo stranko v svojih poslovnih knjigah ni knjižila kot terjatev, ampak kot finančno naložbo, - dogovorjena zavarovanja (menice) niso bila nikoli zahtevana ali izročena, zavarovanja pa so bila ustanovljena le za potrebe ustvarjanja videza resničnostni posojilnih pogodb, - tožena stranka sredstev iz posojilne pogodbe s tožečo stranko ni potrebovala.

8. Iz navedenih dejstev je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je s spornimi posojilnimi pogodbami nastal le videz sporazuma o bistvenih sestavinah pogodb, zato obravnavani posojilni pogodbi (med tožečo in toženo stranko ter med toženo stranko in A-X d. o. o.) v resnici nista bili sklenjeni in med pogodbenima strankama nimata učinka. Zaradi navedene navidezne podlage sta neobstoječi. 9. Nadalje je prvostopenjsko sodišče ugotovilo: - da so se za vračilo posojil do konca leta 2011 k spornima posojilnima pogodbama sklepali vsebinsko usklajeni aneksi, - razlog za podaljšanje rokov vračila posojil je bilo pomanjkanje denarja za vračilo posojila družbe A-X d. o. o. podjetju D. d. d. in od njega tožeči stranki, do podaljšanja ročnosti posojilnih pogodb pa je prišlo na pobudo A-X d. o. o., - rok vračila posojila je bil nazadnje podaljšan do 29. 2. 2012, - dne 16. 1. 2012 je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o odstopu terjatve, s katero je tožena stranka tožeči stranki odstopila terjatev na vračilo posojila v znesku 2.012.256,15 EUR, ki jo je imela do družbe A-X d. o. o. po pogodbi o posojilu z dne 18. 1. 2008 in aneksih, tožeča stranka pa se je zavezala za odstopljeno terjatev plačati vrednost le-te v znesku 2.012.256,15 EUR, - v drugem odstavku 6. člena cesijske pogodbe sta se stranki dogovorili, da z dnem podpisa cesijske pogodbe prenehajo vse finančne in kakršnekoli druge obveznosti tožene stranke do tožeče stranke in A-X d. o. o., v prvem in drugem odstavku 3. člena pa sta se stranki dogovorili za odgovornost tožene stranke kot odstopnika za obstoj terjatve v času odstopa in za njeno izterljivost, - navedeno cesijsko pogodbo je pripravila tožeča stranka z namenom, da se finančna situacija s toženo stranko reši, pri čemer je bil zapis o odgovornosti tožene stranke za obstoj in izterljivost odstopljene terjatve vanjo vnesen naknadno, vendar še pred podpisom pogodbe tožene stranke, - istega dne, kot je bila podpisana cesijska pogodba, je bil s strani tožene stranke pripravljen še predlog kompenzacije s cesijsko pogodbo vzpostavljene terjatve tožene stranke do tožeče stranke s terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke iz sklenjene posojilne pogodbe. Kompenzacijo je tožeča stranka podpisala 2. 3. 2012. S podpisom cesijske pogodbe in kasnejšo potrditvijo kompenzacije sta pravdni stranki dosegli namen, zaradi katerega je bila cesijska pogodba sklenjena in s tem za toženo stranko zadeva rešena.

10. Na podlagi navedenih dejstev je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je bila pogodba o odstopu terjatve z dne 16. 1. 2012 sklenjena zaradi formalnega zapiranja terjatev in obveznosti, ki so nastale z navideznimi posojilnimi pogodbami in iz razloga, da se s prenosom terjatve tožene stranke do A-X d. o. o. v premoženjsko sfero skupine (katere del je bil C. d. d.), toženi stranki omogoči, da tudi na formalni ravni ostane izven posojilnih razmerij, ki so predmet tega spora in da je bila jamčevalna določba za izterljivost odstopljene terjatve toženi stranki vsiljena. V „popravljeni“ cesijski pogodbi namreč ni bil spremenjen zapis drugega odstavka 6. člena, ki bi toženo stranko razbremenjeval le finančnih, ne pa tudi kakršnihkoli drugih obveznosti (kot je to obveznost iz naslova dogovorjenega jamčevanja za izterljivost) do tožeče stranke. Z vsiljeno določbo o jamčevanju za izterljivost je tožeča stranka hotela preprečiti, da bi tožena stranka ostala izven posojilnih razmerij po spornih posojilnih pogodbah. Takšno ravnanje je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot nemoralno in nedopustno, zato je določba o odgovornosti tožene stranke za izterljivost odstopljene terjatve nična in brez pravnega učinka. Glede na tožbene trditve o namenu obravnavane cesije, to je formalna vrnitev posojila tožene stranke tožeči s cediranjem terjatve tožene stranke do A-X d. o. o. in glede na to, da je sodišče ugotovilo neveljavnost med pravdnima strankama sklenjene posojilne pogodbe, do nastopa učinkov cesije v konkretnem primeru ni prišlo. Lastna kavza cesije je bila namreč vezana na neveljavno posojilno pogodbo, zato tožeča stranka ni pridobila terjatve, ki je bila predmet cesijske pogodbe. Tožbeni zahtevek iz naslova uveljavljane odgovornosti tožene stranke za izterljivost cedirane terjatve zato ni utemeljen.

11. Navedene zaključke prvostopenjskega sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka. Opozarja na okoliščine, iz katerih izhaja zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča o navideznosti posojilne pogodbe med pravdnima strankama (pa tudi širše med vsemi udeleženci v verigi prenosov denarnih sredstev na podlagi posojilnih pogodb od A. d. d. do A-X d. o. o.) in jih je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, in sicer: - da je denarni tok na podlagi sklenjenih posojilnih pogodb stekel, torej so bile posojilne pogodbe realizirane, - da sta pravdni stranki večkrat podaljšali rok za vračilo posojila, ker je bilo pričakovano, da bo A-X d. o. o. vrnil posojilo toženi stranki, ta pa tožeči stranki, torej je obstajal dejanski namen vračila posojila, sicer se roki ne bi podaljševali, - da je tožena stranka tožeči stranki posojilo vrnila tako, da je terjatev na vračilo posojila pobotala s terjatvijo na plačilo za odstopljeno terjatev po cesijski pogodbi, - da je bil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke zaskrbljen za vračilo posojila A-X d. o. o., - da med tožečo in toženo stranko kot tudi med toženo stranko in družbo A-X d. o. o. nikoli ni bilo nobenega dogovora o tem, da obveznosti iz posameznih posojilnih pogodb ne bo potrebno izpolniti.

12. Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) je podan le zunanji dejanski stan pogodbe, vendar stranki v resnici ne želita, da zanju velja. Pogoj za navideznost pogodbe je soglasna volja obeh pogodbenih strank o njeni navideznosti. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da navedene okoliščine utemeljujejo zaključek, da ne gre za navidezne posojilne pogodbe. Dejstvo, da so bile posojilne pogodbe realizirane tako, da je denarni tok od vsakokratnega posojilodajalca do vsakokratnega posojilojemalca dejansko stekel, da so bili roki vračila po posojilnih pogodbah večkrat podaljšani, kar ne bi bilo potrebno, če bi šlo zgolj za navidezne pogodbe in kar je za obravnavano sporno razmerje ključno, da je prišlo s pobotom medsebojnih terjatev (tožeče stranke iz sklenjene posojilne pogodbe s kupnino za odstopljeno terjatev, ki jo je tožena stranka imela do družbe A-X po posojilni pogodbi) do prenehanja obveznosti tožene stranke do tožeče stranke iz posojilne pogodbe in da tudi prvostopenjsko sodišče kljub obsežnemu dokaznemu postopku z zaslišanjem prič in zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank ni prišlo do zaključka o dogovoru med pravdnima strankama, da sredstev po posojilnih pogodbah ne bo potrebno vračati, tako sklepanje o nenavideznosti posojilnih pogodb utemeljujejo.

13. Pri tem ni relevantna okoliščina, ki jo v odgovoru na pritožbo izpostavlja tožena stranka, da je denarni tok stekel že 18. 1. 2008, posojilni pogodbi (med tožečo stranko in toženo stranko ter med toženo stranko in A-X) pa sta bili sklenjeni šele 1. 2. 2008. Za posojilno pogodbo namreč pisna oblika ni predpisana in jo stranki pogodbe lahko dogovorita tudi ustno. Če so jo kasneje zapisali in podpisali, s tem pa izrazili soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe, sta s tem le navzven manifestirali voljo po sklenitvi pravnega posla z zapisano vsebino.

14. Na navideznost posojilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, ni mogoče sklepati niti iz dejstva, da tožena stranka posojila ni potrebovala in je na ta način pridobljena denarna sredstva naprej plasirala družbi A-X d. o. o. in s slednjo prav tako sklenila kot posojilodajalka posojilno pogodbo. Tožena stranka sama je navajala (list. št. 48 - pripravljalna vloga z dne 26. 10. 2015), da namen pogodbenih strank ni bil kreditiranje, ampak le posredovanje pri prenosih sredstev znotraj kapitalsko povezanih družb v skupini A-X. Opisan prikaz posredniške vloge tožene stranke pa ustreza pojmu „slamnatega moža“, ki ga uporabljata teorija in sodna praksa za primer, ko „slamnati mož“ sklene pogodbo v svojem imenu in v poslovnem interesu osebe, ki se ne pojavi kot upravičenec ali zavezanec iz te pogodbe. To je „slamnati mož“, v obravnavanem primeru torej tožena stranka, ki koristi prenese na dejanskega gospodarja posla na podlagi obligacijske zaveze, v konkretnem primeru na podlagi sklenjene posojilne pogodbe med toženo stranko in družbo A-X d. o. o. v korist slednje. Taka pogodba, sklenjena s „slamnatim možem“ pa je veljavna, čeprav sopogodbenik (tožeča stranka) pozna dejansko vlogo slamnatega moža (tožene stranke). Tožena stranka zato neutemeljeno pritožnici očita, da gre v zvezi z vlogo tožene stranke kot „slamnatega moža“ za nedovoljeno pritožbeno novoto. Iz doslej razloženega torej izhaja, da je po presoji pritožbenega sodišča med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba z dne 18. 1. 2008 z aneksi veljavna.

15. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta dne 16. 1. 2012 sklenili pogodbo o odstopu terjatev (priloga A23), s katero je tožena stranka tožeči stranki odstopila svojo terjatev, ki jo je imela do A-X d. o. o. na podlagi posojilne pogodbe. Znesek kupnine za odstopljeno terjatev je bil popolnoma enak, kot je znašala terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz med njima sklenjene posojilne pogodbe - 2.012.256,15 EUR. Ni sporno niti to, da je bil izveden pobot terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova kupnine za odstopljeno terjatev s terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke za vračilo posojila.

16. Vendar si obveznosti iz cesijske pogodbe vsaka pravdna stranka razlaga po svoje. Tožena stranka trdi, da so glede na določilo drugega odstavka 6. člena cesijske pogodbe z dnem podpisa le-te prenehale vse finančne in druge obveznosti tožene stranke do tožeče stranke in A-X d. o. o., tožeča stranka pa se opira na prvi in drugi odstavek 3. člena cesijske pogodbe, v katerih sta se stranki dogovorili za odgovornost tožene stranke za obstoj odstopljene terjatve v času odstopa (torej na dan 16. 1. 2012) in za njeno izterljivost, kar je tudi podlaga njenega tožbenega zahtevka.

17. Obe določili sporne cesijske pogodbe (3. in 6. člen) glede morebitnih obveznosti tožene stranke iz nje se medsebojno izključujeta. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da je določbi 3. člena pogodbe s sporno jamčevalno klavzulo vnesla tožeča stranka in da je bila toženi stranki vsiljena. Da je navedeno klavzulo že pripravljenemu tekstu 6. člena pogodbe dodala tožeča stranka, tudi ni sporno. Po presoji pritožbenega sodišča pa je zato pri razlagi, katero od med seboj izključujočih določb pogodbe je treba uporabiti v spornem razmerju po cesijski pogodbi, treba uporabiti pravilo 83. člena OZ o razlagi pogodb, po katerem je treba v primeru, če je bila pogodba predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Čim pa je tako, je v primeru nasprotujočih si določb v pogodbi, v obravnavanem primeru treba kot relevantno pri presoji obveznosti tožene stranke upoštevati določilo drugega odstavka 6. člena cesijske pogodbe, po kateri s podpisom pogodbe prenehajo vse finančne in kakršnekoli druge obveznosti odstopnika (tožene stranke) do prevzemnika (tožeče stranke) in do dolžnika (A-X d. o. o.).

18. Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s pritožbenim stališčem, da jamčevalna klavzula ni bila v nasprotju z drugim odstavkom 6. člena cesijske pogodbe, saj v času sklenitve cesijske pogodbe obveznost tožene stranke iz naslova jamčevanja za izterljivost še ni nastala.

19. Izterljivost je stanje, ki cesionarju omogoča, da pride do izpolnitve terjatve. Če ni drugačnega dogovora zadošča, če je dolžnik solventen. Cedent odgovarja za stanje izterljivosti v trenutku cesije (M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 599). Pojma izterljivosti terjatve in njene časovne dimenzije pogodbeni stranki vsebinsko nista opredelili drugače. Zato ni sprejemljiva pritožbena trditev, da obveznost tožene stranke iz naslova jamčevanja za izterljivost v času sklenitve cesijske pogodbe še ni nastala.

20. Tako se izkaže, da ugotovitev prvostopenjskega sodišča o toženi stranki vsiljeni jamčevalni klavzuli za izterljivost odstopljene terjatve ni bistvena, zato tudi ni podana izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker naj bi sodišče o vsiljenosti določb prekoračilo trditveno podlago tožene stranke.

21. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih navedb v pritožbi, ki so za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Izrecno uveljavljani relevantni pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Iz zgoraj navedenih materialnopravnih razlogov pa je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo ob reševanju pritožbe bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo tudi ni prispevala k njeni rešitvi, zato njeni priglašeni stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni in jih je dolžna nositi sama.