Jedro

Okrnitve osnovnega kapitala iz 430. člena ZGD ni mogoče upravičevati s trditvijo, da so tudi drugi družbeniki iz družbe izstopili na enak način, oziroma, da so s tem soglašali. Gre namreč za kogentno določbo. Enako velja za določbo 435. člena ZGD o prepovedi vračila vložka.

Izrek

I. Pritožbi tožečih strank se ugodi in se - izpodbijana sodba v prvem odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjena med družbo O. d.o.o., B., L., kot prevzemnikom in J. B. (sedaj J. Bo.), Z. P. , kot odsvojiteljem, dne 22. 2. 2000 v notarskem zapisu notarja M. K. L., pod opr. št. SV 258/00, nična; - v ostalem delu se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek (1. in 2. točka izreka) in odločilo, da sta tožeči stranki dolžni toženima strankama povrniti njune pravdne stroške v višini 8.041,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Tožeči stranki sta zoper sodbo pravočasno vložili pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Višjemu sodišču sta predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, oziroma da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženima strankama naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasili sta stroške pritožbenega postopka.

3. Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo tožečih strank. Priglasili sta stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče že tretjič odloča v tem gospodarskem sporu. Prvič je s sodbo in sklepom I Cpg 424/2009 z dne 1. 9. 2009 ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje z dne 13. 2. 2009, s katero je to v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek (red. št. 34 spisa), v 1., 2., 3., 5. in 6. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje; v delu, ki se nanaša na 4. točko izreka, pa je pritožbo zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sodišče prve stopnje je nato izdalo (novo) izpodbijano sodbo, s katero je ponovno zavrnilo tako primarni, kot podredni tožbeni zahtevek. Nato je višje sodišče s sodbo I Cpg 1217/2011 z dne 15. 5. 2012 pritožbo tožečih strank zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, vendar je Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 66/2012 z dne 15. 7. 2014 reviziji tožečih strank ugodilo in sodbo višjega sodišča razveljavilo, ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, zaradi česar le-to ponovno odloča v tej zadevi.

6. Sprva je treba pojasniti, da tožeči stranki neutemeljeno navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek zaradi razrešitve predhodnega vprašanja iz 13. člena ZPP (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP). Višje sodišče ugotavlja, da je zoper drugega toženca sicer resda v teku kazenski postopek I K 10941/2010 zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ(1), vendar tožeči stranki zmotno navajata, da gre za predhodno vprašanje. Odločba v tem postopku namreč ni odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali je bilo storjeno omenjeno kaznivo dejanje (torej ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje). Po prepričanju višjega sodišča gre za identično dejansko stanje (14. člen ZPP), torej za procesno situacijo, ko je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (pa še to zgolj glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca), ki pa ob zaključku glavne obravnave še ni bila izdana.

7. Tožeči stranki kot družbenika izbrisane družbe O., d.o.o., zatrjujeta ničnost Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 22. 2. 2000 (v nadaljevanju: Pogodba), ki je bila sklenjena v notarskem zapisu notarja M. K. L.SV 258/00 med izbrisano družbo O, d.o.o., kot pridobiteljem in drugo tožencem kot odsvojiteljem poslovnega deleža, ki je bil v tistem času tako družbenik, kot tudi direktor kasneje izbrisane družbe O., d.o.o. (priloga A39 spisa). Navajata, da je Pogodba nična, ker nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom in morali (103. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR(2), saj ni bila spoštovana predkupna pravica ostalih družbenikov in ni bilo soglasja upravnega odbora družbe, poleg tega pa je izbrisana družba za nakup lastnega poslovnega deleža porabila vse svoje premoženje in je na ta način prišlo do vračila osnovnega vložka družbeniku (drugo tožencu), oziroma do okrnitve osnovnega kapitala (430. člen ZGD in 435. člen ZGD). Tožeči stranki sta namreč zatrjevali, da je družba O., d.o.o., za nakup lastnega poslovnega deleža (od drugo toženca) porabila vse premoženje, ki je varovalo njen osnovni kapital, saj je bila kupnina zanj v višini 33.047.000,00 SIT plačana drugo tožencu v obliki (odpisa) terjatev, izročitve osnovnih sredstev in drobnega inventarja (priloga A43 spisa). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožečih strank presojalo po vseh omenjenih pravnih podlagah, vendar presodilo, da ta po nobeni od teh ni utemeljen.

8. Tožeči stranki utemeljeno opozarjata, da razlogi sodišča prve stopnje, zakaj Pogodba ne nasprotuje prisilnim predpisom, nimajo opore v veljavni zakonodaji. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da je bil takšen način poslovanja, kot ga predstavlja obravnavano ravnanje drugo toženca (ko je družbi O., d.o.o., prodal poslovni delež), „nekaj običajnega“ ter ga zato ni mogoče oceniti kot nemoralnega. Navedlo je, da je tudi družbenik J. M. svoj poslovni delež dobil „plačan“ s prenosom lastninske pravice na nepremičninah v lasti O., d.o.o. (prilogi B2 in B3) in da je tudi A. M. ob izstopu iz družbe O., d.o.o., za svoj poslovni delež 22,60% prejel 29.000.000,00 SIT, in sicer v obliki prenosa lastninske pravice na nepremičninah s parc. št. 2 in s parc. št. 5 k. o. X (priloga B4). Višje sodišče ugotavlja, da je to stališče sodišča prve stopnje zmotno, saj ni mogoče upravičevati okrnitve osnovnega kapitala (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) s trditvijo, da so tudi drugi družbeniki iz družbe „izstopili“ na enak način. Določbi 430. člena ZGD in 435. člena ZGD sta namreč kogentni, in morebitna privolitev družbenikov v oškodovanje osnovnega kapitala oziroma „običajnost“ takšnega načina poslovanja, njune kogentne narave ne spreminja.

9. Po prvem odstavku 430. člena ZGD se premoženje, ki je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala, družbenikom ne sme izplačati; po drugem odstavku 435. člena ZGD pa lahko družba pridobi poslovne deleže (za katere so vložki vplačani v celoti) le, če se pridobitev plača iz premoženja, ki presega znesek osnovnega kapitala (določba, veljavna pred novelo ZGD - F, ki je začela veljati dne 22. 6. 2001). Tožeči stranki v pritožbi sicer pravilno opozarjata, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da bi morali zatrjevati, da družba O., d.o.o., predhodno ni oblikovala rezerv za lastne deleže (saj je takrat veljavni ZGD določal le, da se pridobitev lastnih poslovnih deležev plača iz premoženja, ki presega znesek osnovnega kapitala, šele po uveljavitvi novele ZGD-F pa se zahteva, da morajo biti oblikovane rezerve za pridobitev deležev), vendar se te pritožbene navedbe izkažejo v konkretnem primeru za pravno nepomembne, saj je višje sodišče ugotovilo, da je prišlo že do okrnitve osnovnega kapitala družbe (in zato ni bilo premoženja, ki bi presegalo znesek osnovnega kapitala).

10. Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da tožeči stranki s predlaganimi dokazi nista uspeli izkazati, da je bilo s pridobitvijo lastnega poslovnega deleža poseženo v osnovni kapital družbe O., d.o.o., vendar tožeči stranki pravilno opozarjata, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da družba O., d.o.o., po sklenitvi Pogodbe ni imela nobenega premoženja več (prim. trditve strank na list. št. 15, 23, 27, 31 spisa). Če je med pravdnima strankama nadalje nesporno tudi to, da je družba O., d.o.o., kupnino za lasten poslovni delež plačala s svojim premoženjem (terjatve do drugo toženca, osnovna sredstva in drobni inventar - priloga A43 spisa), je očitno, da je ob podpisu Pogodbe še imela nekaj premoženja - torej terjatve, ki jih je imela do drugo toženca iz naslova odplačevanja kredita za nepremičnino v K. v vrednosti 21.030.000,00 SIT, terjatve do drugo toženca zaradi YU kupcev (N.) v višini 1.128.000,00 SIT (ker je ta prejel njihova plačila na svoj račun), ter opremo v vrednosti 10.889.000,00 SIT. Ob povedanem se izkaže, da je s sklenitvijo Pogodbe (in plačilom kupnine oz. njeno „kompenzacijo“) moralo priti do okrnitve osnovnega kapitala, saj družba O., d.o.o., po tem ni imela nobenega premoženja več. Zato se kot zmotna izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podlage za zaključek, da je ravno plačilo za poslovni delež drugo toženca poseglo v zaščiteni osnovni kapital družbe O. Višje sodišče ugotavlja, da je bila s sklenitvijo Pogodbe (oz. z njenimi učinki) prekršena kogentna določba 430. člena ZGD, zaradi česar je Pogodba nična.

11. Ob tem je treba poudariti tudi to, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je bila transakcija „dvostranska“ - torej da naj bi družba O. v zameno za kupnino (oz. „kompenzacijo“ iz priloge A43 spisa) prejela poslovni delež, katerega tržna vrednost ni zanemarljiva in je primerljiva s ceno poslovnega deleža J. M. V pogodbenem smislu je namreč že mogoče govoriti o dvostranski transakciji, v ekonomskem smislu pa je ta transakcija izrazito enostranska, saj je zgolj drugo toženec tisti, ki ima ekonomske koristi od te „dvostranske“ transakcije. Poslovni delež v družbi, ki je povsem brez premoženja in ne opravlja nobene dejavnosti več ter je v postopku izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije, nima namreč (skoraj) nobene ekonomske vrednosti.

12. Tožeči stranki sta zatrjevali tudi, da je Pogodba nična, ker pred njeno sklenitvijo (niti po tem) ni bilo pridobljeno soglasje upravnega odbora, poleg tega pa ostali družbeniki niso mogli uveljaviti svojih predkupnih pravic pri prodaji poslovnega deleža. Sodišče prve stopnje je navedlo, da zaradi dispozitivne narave teh dogovorov, kršitev le-teh ne more rezultirati v ničnosti Pogodbe, temveč zgolj v izpodbojnosti. Tožeči stranki utemeljeno opozarjata, da je takšna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje zmotna. Namreč ne samo, da je v 25. členu Pogodbe o preoblikovanju POZD v družbo z omejeno odgovornostjo določeno, da upravni odbor družbe daje soglasje za pridobitev, odsvojitev ali delitev deležev družbenikov in njihovo zastavo (priloga A3, 7. odstavek 416. člena ZGD), ampak celo če družbena pogodba te izrecne določbe ne bi vsebovala, velja, da mora poslovodja pridobiti sklep skupščine, s katerim družbeniki izrazijo strinjanje s pridobitvijo lastnega deleža. Če takšno soglasje ni podano, sklenitev pogodbe o pridobitvi lastnega poslovnega deleža družbe v notranjem, korporacijskem razmerju, nima pravnega učinka (prim. sodbo VS RS III Ips 149/2009 z dne 22. 2. 2011). Tudi to je razlog, zaradi katerega je Pogodba nična (brez pravnega učinka).

13. Ugotoviti je torej, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da Pogodba ni nična. Z njeno sklenitvijo je namreč bilo poseženo v osnovni kapital družbe, poleg tega pa za njeno sklenitev ni bilo soglasja upravnega odbora oziroma ostalih družbenikov. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožečih strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku 1. točke izreka spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjena med družbo O., d.o.o., , kot prevzemnikom in J. B. (sedaj J B), Z. P. 2c, kot odsvojiteljem, z dne 22. 2. 2000, v notarskem zapisu notarja M K i. L., pod opr. št. SV 258/00, nična (peta točka 358. člena ZPP).

14. V preostalem delu je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje namreč ni vsebinsko odločalo o vrnitvenem (in podrednem) tožbenem zahtevku tožečih strank(3), saj je zavrnilo že tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je Pogodba nična. O vrnitvenem zahtevku bo v ponovnem sojenju odločalo sodišče prve stopnje, saj v kolikor bi o njem prvič (in zadnjič) odločalo višje sodišče, bi strankama odvzelo pravico do pritožbe.

15. Ob tem višje sodišče pripominja, da naj sodišče prve stopnje v novem sojenju upošteva, da je bila družba O., d.o.o., izbrisana iz sodnega registra in ne obstaja več. To pomeni, da se je med bivšimi družbeniki izbrisane družbe (vključno s prvim tožencem, če je Pogodba nična) vzpostavilo pravno razmerje, podobno razmerju med družbeniki ob likvidaciji družbe - torej da se (po poplačilu dolgov) preostalo premoženje porazdeli med družbenike v sorazmerju z njihovimi kapitalskimi deleži (456. člen v zvezi s 387. členom takrat veljavnega ZGD). Sodišče prve stopnje naj presodi, ali so trditve tožečih strank v zvezi z vrnitvenim zahtevkom dovolj konkretizirane (sklepčne), da jih je mogoče obravnavati v predhodno nakazani smeri. Če niso, in če meni, da gre za odpravljivo nesklepčnost, stranki pa nanjo nista bili opozorjeni, naj stranki pozove k dopolnitvi trditvene podlage.

16. Ker je višje sodišče (v pretežnem delu) razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (3. točka izreka izpodbijane sodbe), saj končni uspeh strank še ni znan. Zaradi istih razlogov se za končno odločbo pridrži tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Kp 201/2008 z dne 4.3.2008 – priloga A51 spisa in Ks 2002/2007 z dne 27.12.2007 – priloga A52 spisa; priloge A50-54 spisa, priloga A56 spisa Op. št. (2): Uradni list SFRJ št. 29/1978 in nadaljnji Op. št. (3): Tožeči stranki zahtevata vrnitev premoženjske koristi, pridobljene na podlagi plačila kredita za nakup nepremičnin v višini 40.116.846,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2000 dalje do plačila, zaradi zadržanja gotovinskega plačila kupca NIT Srbija znesek v višini 1.128.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.02.2000 dalje do plačila, poleg tega pa zahtevata še izročitev strojev oz. premoženjsko korist v višini 58.272.244,00 SIT (podrejeni zahtevek).