Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo in sicer za strah oprlo predvsem na izvedensko mnenje, v zadevo pritegnjenega izvedenca medicinske stroke dr.I.F. Dejansko pa iz tožničine strankine izpovedbe izhaja, da se je same prometne nesreče zelo prestrašila, ker se je njeno osebno vozilo trikrat obračalo po cestišču. O tem dejstvu se citirani izvedenec v svojem izvedenskem mnenju sploh ni izjasnil, saj je ocenil le strah, ki ga je tožnica trpela zaradi izida zdravljenja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, glede odškodnine za pretrpljen strah in v celoti glede odločitve o pravdnih stroških,razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbo prvotoženke, v kolikor se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, se napotuje na gornji izrek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Ob nadaljnji delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke se sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (prvi odstavek) tako spremeni, da se znesek prisojene odškodnine zviša od 1,023.007,00 (en milijon triindvajset tisoč sedem 00/100) SIT na 1,473.007,00 (en milijon štiristo triindvajset tisoč sedem 00/100) SIT.

V ostalem se pritožbi zavrne kot neutemeljeni ter v izpodbijanem, nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca S.Z., d.d., Ljubljana in B.B. dolžna nerazdelno plačati tožnici odškodnino v znesku 1,023.007,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 950.000,00,00 SIT od 26.04.1996 dalje do plačila in od zneska 73.007,00 SIT od 01.06.1994 dalje do plačila, v 15. dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je še, da sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožnici nastale pravdne stroške v znesku 80.969,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, prav tako v 15. dneh, da ne bo izvršbe. V presežku, do višine vtoževanega zneska, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi, sta se pravočasno pritožili tožeča stranka in prvotoženka.

Tožeča stranka izpodbija le zavrnilni del prvostopne sodbe in izrek o pravdnih stroških. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, smiselno pa še zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke prvega odstavka istega člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj prvostopno sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti, tudi stroškovno, ugodeno.

Prvotoženka se pritožuje zoper obsodilni del prvostopne sodbe, le glede dosojene odškodnine za nematerialno škodo za duševne bolečine zaradi skaženosti, kolikor presega 250.000,00 SIT ter zoper odločbo o pravdnih stroških. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke prvega odstavka 353. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnici za duševne bolečine zaradi skaženosti prisodi 250.000,00 SIT odškodnine, višji tožbeni zahtevek pa zavrne, odločbo o stroških pa naj razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožnici na pritožbo druga druge nista odgovorili. Prav tako tudi drugotoženec na pritožbi ni odgovoril. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Čeprav so pritožbena izvajanja tožeče stranke, kolikor napadajo zavrnitev tožbenega zahtevka glede odškodnine za nematerialno škodo za pretrpljen strah, dokaj skopa, se je ob preizkusu tega dela izpodbijane sodbe tudi pritožbenemu sodišču pojavil dvom, da dejansko stanje glede odločilnega dejstva ali gre v danem primeru vendarle za pravno relevantno škodo, ni popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za to obliko škode oprlo predvsem na izvedensko mnenje, v zadevo pritegnjenega izvedenca medicinske stroke dr.I.F. Dejansko pa iz tožničine strankine izpovedbe izhaja, da se je same prometne nesreče zelo prestrašila, ker se je njeno osebno vozilo trikrat obračalo po cestišču. O tem dejstvu se citirani izvedenec v svojem izvedenskem mnenju sploh ni izjasnil, saj je ocenil le strah, ki ga je tožnica trpela zaradi izida zdravljenja. Ob vsem tem pa se pritožbenemu sodišču še zastavlja vprašanje, koliko je taka ocena sploh kvalificirana, saj jo je podal specialist kirurg in ortoped, ki je sicer sodni izvedenec ortopedske stroke.

V celoti sta uspešni pritožbeni graji stroškovnega izreka. Predvsem gre pritrditi pritožbenim navedbam prvotoženke, da izpodbijana odločba o tem delu prvostopne odločitve nima razlogov. Zgolj sklicevanje na upoštevanje taksnih predpisov in odvetniške tarife res ne daje podlage za preizkus stroškovnega izreka.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče o tem delu izpodbijane sodbe odločilo kot izhaja iz izreka pod I (prvi odstavek člena 370 ZPP).

V tem obsegu ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče najprej razčistiti dejansko stanje zaradi ugotovitve ali gre v konkretnem primeru glede zahtevane odškodnine za nematerialno škodo za pretrpljeni strah, za pravno relevantno škodo in dokazovanje glede navedenega dopolniti s ponovnim temeljitim zaslišanjem tožnice o tem, kaj je zaznala med prometno nesrečo in kakšna občutja so jo tedaj prevevala ter, v tej smeri, upoštevajoč tožničino izpovedbo, še z dopolnitvijo izvedenskega mnenja (ob ustrezni presoji pa tudi s pritegnitvijo drugega izvedenca). Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških pravdnega postopka. To svojo odločitev bo natančno obrazložilo tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Pri tem prav gotovo ne bo prezrlo nekoliko spremenjenega razmerja med pravdnima strankama glede njunega uspeha v pravdi.

Obe pritožbi grajata odmero odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožeča stranka meni, da je ta prenizka, prvotoženka pa, da je, kolikor presega 250.000,00 SIT, nesorazmerno visoka. Pritožbena graja tožeče stranke se nanaša še na odmero odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in prav tako meni, da je ta prenizka. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem obsegu izpodbijano sodbo preizkusilo glede na izvajanja pritožb. Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri ugotovilo vsa za razsojo odločilna dejstva, pravilna materialnopravna presoja problema z upoštevanjem določb prvega in drugega odstavka člena 200 in člena 203 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR pa je na drugi stopnji narekovala še spremembo izpodbijane sodbe.

Ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev je pritožbeno sodišče prišlo do spoznanja, da so pritožbena izvajanja tožeče stranke v smeri prenizko dosojene odškodnine, delno utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svoje dejanske ugotovitve o obsegu, trajanju in intenziteti tožničinih telesnih bolečin oprlo na po pravdnih strankah sprejeto izvedensko mnenje že imenovanega sodnega izvedenca medicinske stroke.

Pri tem je le premalo upoštevalo načelo individualizacije v odškodninskem pravu, saj je ugotovljeno, da je tožnica ob en dan trajajočih hudih, štirinajst dni trajajočih zmernih in še nadaljnjih štirinajst dni pojenjajočih telesnih bolečinah, trpela še bolečine zaradi preobčutljive kože v poletju 1994 in še nekoliko v poletju 1995. To dejstvo je narekovalo, ob siceršnjem upoštevanju nevšečnosti med zdravljenjem, ko je imela večji del leve roke povit z obvezilnim materialom in je morala roko nositi v ruti ter je hodila na preveze, močno pa je bila zaradi nezmožnosti uporabe leve roke, omejena pri osebni higieni, oblačenju in obuvanju, ob pravilni uporabi določil člena 200 ZOR, zvišanje na prvi stopnji dosojene odškodnine iz te podlage od 200.000,00 SIT na 400.000,00 SIT.

Tožničina pritožbena graja je delno utemeljena tudi v razmerju do dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodni izvedenec medicinske stroke je v svojem citiranem izvedenskem mnenju ocenil, da je poškodba zapustila trajne široke kožne brazgotine, ki zajemajo področje trikotne oblike v dolžini 26 cm z bazo v zgornji tretjini leve nadlehti, širine 6 cm, ki se konča v zgornji tretjini leve podlehti v širini 1 cm, na vidnem delu telesa. Obsežnost brazgotin je taka, da se z morebitnim kasnejšim plastičnim posegom, videz ne more bistveno spremeniti. Pri tem je pritožbeno sodišče mnenja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo gornje objektivne okoliščine, subjektivizirane z izpovedbo oškodovanke - tožnice, ki je na avtentičen način opisala, kako duševno trpi in ji je še posebej neprijetno, ko jo ljudje opazujejo ter sprašujejo, kaj ima na roki in se zaradi tega izogiba krajev, kjer bi se naj pojavila v kopalkah, v poletnih mesecih pa zaradi tega nosi kar dolge rokave.

Ob upoštevanju vseh teh objektivnih in subjektivnih okoliščin, ko gre za mlajšo osebo (roj. 1963. leta) ženskega spola, ki bo še sorazmerno dolgo trpela duševne bolečine zaradi skaženosti, je bilo na prvi stopnji dosojeno odškodnino iz te podlage potrebno zvišati od dosojenih 750.000,00 SIT na 1,000.000,00 SIT. Pri tem je po oceni pritožbenega sodišča zvišana odškodnina v skladu s kriteriji 200. in 203. člena ZOR in je pravilno umeščena v razpone odškodnin te vrste, zato je pritožba prvotoženke, ki se zavzema za znižanje odškodnine iz te postavke, neuspešna.

Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo (4. točka 373. člena ZPP), v ostalem pa njeno pritožbo in pritožbo prvotoženke, ko grajata višino dosojene odškodnine, kot neutemeljeni zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 166. člena ZPP.