Jedro

Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen ZGD-1).

Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica, to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta.

Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storjena, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika (pravne) presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika (pravne) presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takem primeru gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

Stvarnopravna razmerja etažne lastnine, ki ni nastala na način kot to določajo današnja sistemska pravila in tudi ni bila ustrezno evidentirana (in za katero se je v sodni praksi uveljavil izraz dejanska etažna lastnina), so zunajknjižno lahko nastala le do 1. 1. 2003. Do tedaj veljavni predpisi vpisa etažne lastnine (prostorskih delov stavbe) v zemljiško knjigo namreč niso določali kot predpostavke za njen nastanek (vpis ni imel oblikovalnih učinkov). Po uveljavitvi SPZ pa temelj nastanka etažne lastnine vključuje tudi vpis v zemljiško knjigo, zato prostorski del nepremičnine po 1. januarju 2003 zunajknjižno (to je le s sklenitvijo pogodbe) ni mogel postati samostojen predmet lastninske pravice. Povedano drugače: tudi če bi pravdni stranki sklenili za nastanek etažne lastnine vsebinsko in oblikovno pravilen pravni posel, ta ne bi imel za posledico nastanka etažne lastnine, saj ni sporno, da sta bili (in sta še vedno) v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici sporne nepremičnine.

Glede vlaganj, ki jih je izvedla toženka s sredstvi svojega s. p., je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri teh sredstvih ni šlo za sredstva, ki bi bila posebno premoženje toženke (in kar bi eventuelno lahko kazalo na dogovor, da bo zato celotna najemnina od obnovljenih prostorov toženkina), ampak je šlo za vlaganja obeh strank.

Najemnina, ne glede na to, da je bila pridobljena z opravljanjem podjetniške dejavnosti, je skupno premoženje obeh pravdnih strank. Toženkina poslovna dejavnost, s katero je ustvarjala dohodek, je bila oddaja nepremičnin. V okviru te dejavnosti je še po razvezi oddajala del skupne nepremičnine in prejemala najemnino. Ker gre za civilni plod skupne nepremičnine, pri čemer ni mogoče govoriti, da bi bil ta predvsem plod toženkinega znanja, naporov, dobrih poslovnih odločitev ali siceršnjih individualnih značilnosti v obdobju po razvezi, je tudi prejeta najemnina na podlagi prvega odstavka 59. člena SPZ njuno skupno premoženje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka) ter toženki naložilo, da tožniku plača 54.759,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.923,47 EUR od 14. 2. 2019 dalje do plačila, od zneska 19.836 EUR pa od 5. 9. 2020 dalje do plačila (točka II izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo (točke II, III in IV) se pritožuje toženka. V pritožbi se hkrati označuje kot fizična oseba in kot samostojna podjetnica.1 Izpodbija celotno odločitev. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. ZPP.2 Predlaga zavrnitev zahtevka.

Navaja, da je sodišče odločilo nepravilno, ko je ugodilo zahtevku le zoper A. A., ne pa tudi zoper A. A., s. p., ter v opombi 1 ter 1. točki obrazložitve navedlo, da je pasivno legitimirana le prvo navedena. Zadeva VSL I Cpg 166/2012 ne obravnava enake situacije. Tožnik je tožbo naperil zoper obe in navedel, da je najemno pogodbo sklenila A. A., s. p. Ona je najemno pogodbo tudi izvajala. To ni sporno. Tudi sklicevanje na sodbo VSC Cp 620/2012 ni utemeljeno, saj A. A., s. p., še vedno obstaja. Ona je tudi tista, ki je prejemala najemnine. Ker gre pri samostojnem podjetniku za podjetniško organizirano premoženje, bi tožnik lahko zahtevek naperil samo zoper s. p. To je tudi storil. Če bi bil zahtevek utemeljen, pa ni, bi mu sodišče lahko zato ugodilo le zoper A. A., s. p. Opozarja na Sporazum o delni ugotovitvi obsega in razdelitvi skupnega premoženja SV 905/2021 z dne 19. 5. 2021 (v nadaljevanju Sporazum SV 905/2021), s katerim sta pravdni stranki ugotovili, da so vsa osnovna sredstva s. p. njuno skupno premoženje in da jih prejme A. A., s. p. V prilogi med osnovna sredstva spada tudi nadstropje - prenova od leta 2010, parkirišče od leta 2010 in pol hiše parcela 494/0 k. o. X. od leta 2013. Ker so predmet spora najemnine za del nepremičnine, ki je v osnovnih sredstvih s. p., je jasno, da bi se zahtevek lahko glasil samo na s. p. Med strankama ni sporno, da je bilo premoženje s. p., vključno z osnovnimi sredstvi, skupno premoženje. S sporazumom SV 905/2021 sta pravdni stranki to izrecno priznali in se dogovorili, da to premoženje pripade toženki. Poudarja, da je s.p. kot gospodarski subjekt prejemal vse najemnine. Te so predstavljale prihodek podjetniško organiziranega premoženja, ki je bilo skupno do delitve. Tožnik vračila dohodkov, ki jih je prejemal s. p., posledično ne more zahtevati. Opozarja na zapis v prilogi Sporazuma SV 905/2021, da premoženje s. p. zajema tudi izdelavo prvega nadstropja, parkirišče in polovico hiše, pri čemer ta zapis dokazuje napačnost zaključka sodišča v 43. točki, da toženka ni izkazala, da je bil dogovor med strankama posledica dejstva, da je toženka z lastnimi sredstvi financirala obnovo. To izkazujejo tudi listine, ki jih je priložila 1. pripravljalni vlogi. Tožnik bi lahko zahteval kvečjemu dobiček, ki ga je ustvaril s. p. Vendar tudi do tega ni upravičen, saj je bilo s Sporazumom SV 905/2021 dogovorjeno, da s. p. pripade toženki. S tem sta določili usodo dobička – ta pripade toženki. Ker podjetniško organizirano premoženje predstavlja skupno premoženje, bi lahko tožnik zahteval kvečjemu ustrezen del tega premoženja, ne pa vseh preteklih dohodkov, ki jih je to premoženje prejelo. V nadaljevanju pojasnjuje, da je v primeru oddajanja osnovnih sredstev najemnina prihodek s. p. Vsako leto je treba AJPES-u predložiti letno poročilo, v katerem je ena od postavk tudi dohodek, podjetnik je dolžan narediti davčni obračun, dohodek pa se preko dohodnine še obdavči. Predstavi konkretne poslovne izide za leta 2016 do 2019. Tožnik bi bil lahko deležen le polovice dobička/izgube. Pravno gledano je položaj enak kot pri d. o. o. Kot skupno premoženje ni mogoče šteti vseh preteklih prihodkov s. p., ampak samo premoženje v določenem trenutku. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav so bile pravočasne (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). S tem, ko je tožnik pristal, da se pol nepremičnine prenese v osnovna sredstva s. p. in na to, da se oddaja, je pristal tudi na davčni režim, pod katerim se nahaja s. p. ter s tem obravnavo neto izplena za prihodek od najemnin. Odločilno je tudi, da sta stranki nepremičnino dejansko razdelili in je tožnik ves čas uporabljal svoj del. Za obnovo podstrešne etaže in oddajo le-te je vedel in z njo soglašal, kar podrobneje utemelji.

V 47. tč. obrazložitve je sodišče ugotovilo, da sta stranki s sporazumom SV 905/2021 nepremičnino izločili iz skupnega premoženja. Meni, da zato plodovi tega premoženja ne morejo biti več del tega premoženja. Zahtevek je tudi zato neutemeljen.

Vztraja, da sta stranki med seboj sklenili dogovor o razdelitvi stavbe v smislu dejanske etažne lastnine. Sodišče se glede tega vprašanja neutemeljeno sklicuje le na izpoved priče B. B. in na razlago, da polklet obsega le 15-20 % nepremičnine. V tem delu je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo, posledično pa zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Spregledana so ostala vsa druga dejstva oziroma indici, ki kažejo na obstoj dogovora o razdelitvi nepremičnine. Sodišče je del teh dejstev v 42. tč. tudi samo sprejelo, a jih ni ustrezno upoštevalo. Tudi tožnikove navedbe kažejo, da je obstoj dogovora zlonamerno zamolčal. Navajal je, da z najemom sploh ni bil seznanjen, čeprav gre za očitno neresnico, kar v nadaljevanju obrazloži. Ne drži, da tožnik z oddajanjem ni nikoli soglašal, saj je bil najemodajalec celo sam več kot štiri leta. Obstoj dogovora dokazuje tudi okoliščina, da je tožbo vložil šele leta 2019, čeprav so se posamezni deli oddajali od leta 2009. Da je soglašal z oddajo podstrešnega in visokopritličnega dela, izhaja iz same kronologije dogajanja v zvezi z najemom, ki jo povzema. Tožnik je bil pri toženki zaposlen, njegovo delo je bila tudi korespondenca z najemniki. Nelogičen je zato zaključek, da z oddajanjem ni soglašal. Na Ulici 2 je imel ves čas stalno bivališče, tam je imel nabiralnik. Celo sam je izpovedal, da je za najem vedel. Sodišče vsega tega pri odločanju o tem, kaj sta bili stranki izrecno oziroma konkludentno dogovorjeni, ni upoštevalo. Sodišče je v 44. točki samo posredno priznalo, da vse okoliščine kažejo na obstoj dogovora. Da izpoved B. B. ni verodostojna, kaže njegova izpovedba, da naj bi bila oprema kupljena 2013, čeprav vsi računi kažejo, da je bilo to leta 2010. Napačno je stališče o možnosti umika soglasja. Sklenjenega dogovora ni mogoče enostransko preklicati. Stranki sta se dogovorili, da najemnino lahko 20 let koristi s. p., za spremembo dogovora bi bilo potrebno soglasje obeh. Vse navedeno je ob svojem zaslišanju potrdila toženka, vendar se do njene izpovedbe sodišče ni opredelilo. Stranki sta glede na vse navedeno na hiši vzpostavili dejansko etažno lastnino in je toženka razpolagala samo s tistim delom, ki ga je s. p. oddajal. Šlo je za navidezno solastnino, solastnika sta drug drugemu priznala lastninsko pravico na konkretno opredeljenih delih nepremičnine. Ne drži, da bi polklet predstavljala le 15 do 20 % nepremičnine, saj to nasprotuje ugotovitvi, da so vse tri etaže površinsko enake. Tudi v primeru, da bi bil tožnik upravičen do dela najemnin, bi bil glede na svoj delež upravičen le do dela, ki presega 50 % delež toženke.

S tem, ko sodišče ni upoštevalo ostalih dokazov in predvsem življenjskih izkušenj, je storilo kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 8. čl. ZPP. Zaradi pomanjkljive, nasprotujoče si, nerazumljive in nelogične argumentacije je ta kršitev prerasla v kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V nadaljevanju (ponovno) povzema spregledana dejstva in okoliščine. Ker se do njih ni opredelilo, je sodišče storilo tudi kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

**_Glede oznake tožene stranke_**

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je že v uvodu sodbe popravilo poimenovanje tožene stranke. Ta je bila, kot je pojasnilo v opombi 1, v tožbi označena napačno in sicer kot 1. A. A. in 2. A. A., s. p., čeprav gre za isto osebo. Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-13 v 6. odst. 3. čl. določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. čl. ZGD-1).

6. Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica,4 to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor (glej 2. tč. 481. čl. ZPP). Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta.

7. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno oprlo na sklep VSL I Cpg 166/2012, saj je bilo v tej zadevi obravnavano vprašanje, ali gre v primeru tožene stranke kot samostojne podjetnice za drug subjekt kot v primeru „navadne“ fizične osebe.5 Pritožbeno sodišče pa ob tem opozarja, da je v tej odločbi izpostavljena tudi odločba VSL I Cpg 672/2012, v kateri je v primerljivi procesni situaciji oznako tožene stranke popravilo pritožbeno sodišče. Tudi v zadevi VSC Cp 620/2012 je bil postopek voden zoper fizično osebo in zoper isto fizično osebo kot podjetnico. Pritožbeno sodišče je ob pojasnilu, da samostojni podjetnik in fizična oseba nista različni osebi s samostojnima procesnima sposobnostima, ampak je edini procesno sposoben subjekt fizična oseba, slednji naložilo plačilo vtoževane obveznosti, ki je sicer izhajala iz kršitve pogodbene obveznosti med tožnico in toženko v zvezi z njeno poslovno dejavnostjo.

8. Morebitne materialnopravne obveznosti povezane s skupnim premoženjem6 so tudi sicer toženkine in je zato pristavek s. p. tudi iz tega razloga nepotreben.

_**Glede odločitve o glavni stvari**_ _O očitanih procesnih kršitvah_

9. Pritožnica v zvezi z dejstvi, ki jih ponavlja v tč. C, E (drobni tisk) in F pritožbe, sodišču neutemeljeno očita kršitev po 14. tč. 2. odst. 239. čl. ZPP. Ta kršitev namreč ni storjena, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika (pravne) presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika (pravne) presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takem primeru gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Zakaj materialnopravna naziranja pritožnice niso pravilna in so posledično dejstva, ki jih izpostavlja v zvezi s to kršitvijo neodločilna, pa bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Neutemeljen je nadalje očitek o storjeni kršitvi po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodišče prve stopnje trditev o teh dejstvih ni spregledalo. Do nekaterih se je konkretno opredelilo, druge pa označilo za nerelevantne (glej razloge v točkah 42 do vključno 45).

11. Pritožbeno sodišče v nasprotju s prepričanjem pritožnice meni, da je dokazna ocena opravljena vestno, skrbno in natančno. Sodišče prve stopnje je kritično ocenilo tako relevantne listinske dokaze kot izpovedbi strank in zaslišane priče ter preverljivo pojasnilo, zakaj meni, da je določeno odločilno dejstvo bodisi dokazano bodisi ni dokazano. Do kršitve po 1. odst. 339. čl. ZPP ter kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni prišlo.

_O dejanskem stanju_

12. Dejstev, ki so bila med pravdnima strankama v teku postopka pred sodiščem prve stopnje nesporna in so pregledno povzeta v tč. 34 izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče v tej odločbi ne povzema ponovno, jih pa v relevantnem delu upošteva pri presoji materialnopravne pravilnosti odločitve.

13. Sodišče prve stopnje je dodatno, po izvedenem dokaznem postopku, ugotovilo še sledeča dejstva: - na nepremičnini Ulica 2 ni bila nikoli vzpostavljena dejanska etažna lastnina; med strankama dogovor, po katerem bi tožniku pripadli le polkletni prostori, ki predstavljajo 15-20 % celotne nepremičnine, vse drugo pa toženki, ni bil nikoli dosežen; - pri nepremičnini na Ulica 2 je šlo vse do razdelitve s Sporazumom SV 905/2021 za skupno premoženje pravdnih strank, na katerem sta imeli enaka deleža; - pravdni stranki sta se z željo po davčni optimizaciji in v luči dejstva, da je imel tožnik blokirane račune, strinjali, da sporne prostore oddaja toženka kot samostojna podjetnica, ni pa bilo dogovorjeno, da celotno najemnino prejme toženka; - obnova nepremičnine je bila financirana s sredstvi, ki so skupno premoženje pravdnih strank; - toženka je iz naslova najemnin na poslovni račun s. p. v spornem obdobju (to je od 17.5. 2016 do 5. 9. 2020) prejela 109.518,94 EUR (½, ki pripada tožniku, znaša 54.759,47 EUR, skupaj gre torej za znesek 109.518,94 EUR); - o stroških, ki jih je dolžan za to obdobje nositi tožnik, bo odločeno v drugem pravdnem postopku.

14. Toženka povzeta dejstva v pritožbi izpodbija le deloma. Ne strinja se z ugotovitvijo, da med pravdnima strankama dogovor o nastanku dejanske etažne lastnine ni bil dosežen, smiselno pa napada tudi ugotovitev, da se tožnik ni strinjal, da celotno najemnino prejme (in obdrži) toženka. Velik del pritožbenih navedb je usmerjen tudi v utemeljevanje trditve, da je tožnik za najem vedel in z njim soglašal. 15. Da je tožnik za najem vedel in z njim soglašal, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (glej tč. 42 izpodbijane sodbe). Ker tožnik odgovora na pritožbo, v katerem bi tej ugotovitvi nasprotoval, ni vložil, gre za v pritožbenem postopku za neizpodbijano dejstvo. Na navedbe toženke v tem delu pritožbeno sodišče zato ne odgovarja, saj to ni potrebno (1. odst. 360. čl. ZPP).

16. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da na stavbi Ulica 2 do nastanka t. i. dejanske etažne lastnine ni prišlo. S tem soglaša že zato, ker trditve, ki jih toženka ponavlja v tč. E pritožbe (ne glede na njihovo dokazanost ali nedokazanost) drugačnega sklepa ne omogočajo. Iz pritožbenih navedb je tako mogoče razbrati, da naj bi bila dejanska etažna lastnina vzpostavljena po letu 2010, ko je prišlo tudi do večje investicije v objekt zaradi zagotovitve dodatnih za najem primernih prostorov. Stvarnopravna razmerja etažne lastnine, ki ni nastala na način kot to določajo današnja sistemska pravila in tudi ni bila ustrezno evidentirana (in za katero se je v sodni praksi uveljavil izraz dejanska etažna lastnina), pa so zunajknjižno lahko nastala le do 1. 1. 2003. Do tedaj veljavni predpisi vpisa etažne lastnine (prostorskih delov stavbe) v zemljiško knjigo namreč niso določali kot predpostavke za njen nastanek (vpis ni imel oblikovalnih učinkov).7 Po uveljavitvi SPZ pa temelj nastanka etažne lastnine vključuje tudi vpis v zemljiško knjigo, zato prostorski del nepremičnine po 1. januarju 2003 zunajknjižno (to je le s sklenitvijo pogodbe) ni mogel postati samostojen predmet lastninske pravice. Povedano drugače: tudi če bi pravdni stranki sklenili za nastanek etažne lastnine vsebinsko8 in oblikovno9 pravilen pravni posel, ta ne bi imel za posledico nastanka etažne lastnine, saj ni sporno, da sta bili (in sta še vedno) v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici sporne nepremičnine.

17. Ne glede na že obrazloženo, pa pritožbeno sodišče dodaja, da so trditve toženke, da je bila nepremičnina že razdeljena in da sta stranki druga drugi priznali lastninsko pravico na konkretno opredeljenih prostorih, tudi v nasprotju z njenimi trditvami, da gre za skupno premoženje zakoncev, na katerem deleži še niso določeni.10 Nepremičnina je bila namreč lahko v skupni lasti le, če si jo pravdni stranki še nista razdelili. Trditve, da je bila nepremičnina v času, ko je bila sklenjena sporna najemna pogodba, že razdeljena, pa so v nasprotju tudi z vsebino v letu 2021 sklenjenega sporazuma SV 905/2021, v katerem sta pravdni stranki ugotovili, da je sporna nepremičnina (še vedno) njuno skupno premoženje (2. čl.), razdelili pa sta si jo tako, da sta postali njeni solastnici vsaka do ½, torej niti ne fizično.

18. Kot je bilo že poudarjeno, to, da je toženec soglašal, da del skupne nepremičnine oddaja v najem toženka kot samostojna podjetnica, v pritožbenem postopku ni izpodbijano. Toženka tudi ne nasprotuje ugotovitvi, da je do takšnega soglasja prišlo iz razlogov, ki jih obširno ponavlja v pritožbi in se nanašajo na davčno optimizacijo ter finančne težave tožnika v jeseni 2012. Vztraja pa, da je ta dogovor vključeval tudi dogovor, da je do celotne najemnine (za dobo 20 let) upravičena le ona. Pritožbeno sodišče ji ne more slediti.

19. Takega dogovora, tudi če pritožbeno sodišče spregleda izostanek nujno potrebne obličnosti v smislu 1. tč. 47. čl. ZN,11 toženka ni dokazala. O tem je sicer sama izpovedala, a ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Drugače je izpovedal tožnik, dogovor pa je izrecno zanikal tudi sin pravdnih strank B. B., ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo za verodostojno pričo.12 Tudi druge okoliščine, na katere pritožnica opozarja v pritožbi, tega dogovora ne dokazujejo. Glede vlaganj, ki jih je izvedla toženka s sredstvi svojega s. p., je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri teh sredstvih ni šlo za sredstva, ki bi bila posebno premoženje toženke (in kar bi eventuelno lahko kazalo na dogovor, da bo zato celotna najemnina od obnovljenih prostorov toženkina), ampak je šlo za vlaganja obeh strank. Kot je izpovedala zgoraj navedena priča in kar sta pravdni stranki potrdili v sklenjenem Sporazumu SV 905/2021, je bilo celotno premoženje s. p., vključno z osnovnimi sredstvi (kamor je vključena tudi prenova ter v letu 2013 kupljena oprema) skupno premoženje.13 Tudi vrednost vložka (potrditvah toženke naj bi šlo za vložek približno 70.000 EUR14) ne kaže na sklenitev dogovora, saj je ta nesorazmerno manjši od višine najemnine, ki bi se natekla v obdobju 20 let in bi znašala 752.040 EUR, na tožnika odpadajoč del pa 376.020 EUR. Pritožnica v zvezi z dokazovanjem dogovora neutemeljeno izpostavlja tudi to, da naj bi imel tožnik možnost odpreti svoj s. p. ter na ta način možnost prejemanja polovice najemnine, a tega ni želel. Spregleda namreč svojo lastno navedbo (ki ji je sodišče prve stopnje sledilo), da je bil razlog, da je najemno pogodbo sklenila sama, tudi ta, da je tožnik v letu 2012 zašel v finančne težave in je obstajala bojazen, da bodo po sredstvih, ki bi jih iz naslova najemnin prejel, posegli upniki. Upniki pa bi lahko posegli ne le na sredstva na osebnem, ampak tudi na sredstva na poslovnem računu s. p., ki bi ga tožnik odprl. Prenos ½ nepremičnine med osnovna sredstva toženkinega s. p. -ja, sprememba glavne dejavnosti in prejemanje najemnin na poslovni račun s. p, pa so bili le formalni pogoji, da je bilo oddajanje na izbrani način sploh formalno izvedljivo. Tudi to, zato samo po sebi dogovora ne dokazuje.

20. Ker toženka dogovora, da bodo najemnine v obdobju 20-tih let pripadale le njej, ni dokazala, se pritožbenemu sodišču do vprašanja, ali bi tožnik od njega lahko enostransko odstopil, ni treba opredeljevati.

_Glede materialnopravnih vprašanj_

21. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Ker je sodba v tem pogledu jasno in popolno obrazložena in tem razlogom ni kaj dodati, pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja le na drugačna materialnopravna naziranja pritožnice.

22. Pritožbeno sodišče najprej zavrača nepravilno stališče pritožnice, da tožnik njemu pripadajočega dela najemnine ne more zahtevati od toženke, ampak kvečjemu od toženke kot podjetnice. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v tč. 45 izpodbijane sodbe, je samostojni podjetnik po določbah ZGD-1 (6. odst. 3. čl.) fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Zakon mu ne daje lastne pravne subjektivitete, saj ne gre za od fizične osebe ločeno pravno osebo. Velja enotnost osebnega in t. i. podjetniškega premoženja, podjetnik pa tudi za obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Drži sicer, da se je najemnina stekala na poslovni račun toženke in je predstavljala dohodek iz podjetniške dejavnosti (oddajanje lastnih ali najetih nepremičnin), a gre pri tem hkrati tudi za dohodek (premoženje) toženke kot nosilke dejavnosti. Pomembno pa je predvsem dejstvo, da je najemnina, ne glede na to, da je bila pridobljena z opravljanjem podjetniške dejavnosti, skupno premoženje obeh pravdnih strank. Toženkina poslovna dejavnost, s katero je ustvarjala dohodek, je bila oddaja nepremičnin. V okviru te dejavnosti je še po razvezi oddajala del skupne nepremičnine in prejemala najemnino. Ker gre za civilni plod skupne nepremičnine, pri čemer ni mogoče govoriti, da bi bil ta predvsem plod toženkinega znanja, naporov, dobrih poslovnih odločitev ali siceršnjih individualnih značilnosti v obdobju po razvezi,15 je tudi prejeta najemnina na podlagi 1. odst. 59. čl. SPZ njuno skupno premoženje. Ker jo je v celoti prejela toženka, tožnik od nje utemeljeno zahteva plačilo njemu pripadajočega dela.

23. S Sporazumom SV 905/2021 z dne 19. 5. 2021 sta si pravdni stranki prej skupno nepremičnino *494 k. o. X. razdelili tako, da sta postali njeni solastnici in ne gre več za nepremičnino v skupni lasti. Taka razdelitev na dejstvo, da je bila nepremičnina pred tem skupna in da so posledično skupni tudi civilni plodovi, ki jih je prinašala, nima nobenega relevantnega vpliva. Dogovora o delitvi najemnine za sporno obdobje (17. 5. 2016 do 5. 9. 2020) pa Sporazum SV 905/2021 ne vsebuje.

24. Materialnopravno zmotno je stališče toženke, da bi bil tožnik upravičen le do polovice dobička/izgube, ki ga je dosegel s. p. Tožnik je upravičen do zneska, za katerega je bil prikrajšan, ker je celoten znesek najemnine, ki je predstavljala skupno premoženje, obdržala toženka. V kolikor je toženka brez soglasja16 tožnika kot skupnega lastnika s tem denarjem razpolagala v okviru svoje poslovne dejavnosti (in ga morda slabo investirala), je ravnala nedopustno, posledice takega ravnanja pa ne morejo biti v škodo tožniku. Takega soglasja ne predstavlja niti dejstvo, da je tožnik sicer soglašal z oddajo nepremičnine preko toženkinega s. p., saj se svojemu delu dohodka iz tega naslova, kot je bilo ugotovljeno, ob tem ni odpovedal. 25. Dokler nepremičnina v skupni lasti ni fizično razdeljena, si posamezni skupni lastnik ne more v celoti lastiti plodov (najemnine), ki jih prinaša določen del nepremičnine, četudi del, ki se oddaja, morda ustreza deležu, ki ga ima skupni lastnik, ki pobira najemnino zanj. Stališče tožnice, da bi bil tožnik upravičen le do dela najemnine, ki presega njen 50 % delež, je zato zmotno. Tega ne bi spremenilo niti dejstvo, da bi tožnik morda v spornem obdobju sam uporabljal preostali del nepremičnine (kar sicer sodišče prve stopnje ni ugotovilo).

_**Sklepno**_

26. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

27. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odst. 154. čl. v zvezi z 165. čl. ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Ker gre iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, pri pritožnici za eno osebo, jo pritožbeno sodišče v nadaljevanju imenuje: „pritožnica oziroma toženka“. 2 Zakon o pravdnem postopku. 3 Zakon o gospodarskih družbah. 4 V pritožbi tako izpostavlja, da je najemno pogodbo sklenila v okviru svoje dejavnosti in jo tudi izvajala v okviru te dejavnosti s sredstvi, ki so evidentirana kot osnovna sredstva; izpostavlja tudi vsebino Sporazuma SV 905/2021 glede osnovnih sredstev. 5 Glej tudi odločbi VS RS IV U 65/2017 in VIII Ips 150/2007 ter odločbe VSL I Cpg 1459/2014, II Cpg 1650/2015, II Cp 1646/2020 in III Cp 698/2020. 6 O tem, da je bila nepremičnina, katere del je bil predmet najemne pogodbe, skupno premoženje pravdnih strank in da je bilo tako tudi v spornem obdobju po razvezi (to je od 17. 5.2016 do 5. 9. 2020), glej razloge v nadaljevanju te odločbe. 7 To je tudi razlog, da na podlagi 266. čl. SPZ (Stvarnopravni zakonik) taka etažna lastnina ostaja v veljavi. 8 Glej 108. čl. SPZ. 9 Glej 1. tč. 47. čl. ZN (Zakon o notariatu). 10 Glej navedbe v odgovoru na tožbo z dne 19. 4. 2019, tč. 2 (list. št. 18). 11 Pri najemnini gre za civilni plod, to je premoženjski donos, ki je posledica sklenjene najemne pogodbe. Ker je bila predmet najema nepremičnina, ki je bila skupna last pravdnih strank, so skupno premoženje postali tudi ti plodovi (to je najemnina). Tudi dogovor, ki bi takšno posledico izključil, bi moral biti zato sklenjen v obliki notarskega zapisa (1. tč. 47. čl. ZN). 12 Okoliščina, da je priča izpovedala, da je bila oprema kupljena v letu 2013 (bila pa je v letu 2010), ne more pomeniti zadostne podlage za dvom o njeni verodostojnosti. Neposreden vtis, ki ga je dobila sodnica, ki je dokaz izvajala, je pri tem posebej pomemben. Ker je priča sodišče prve stopnje prepričala, pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke tožnice, v katerih izpostavlja le ta posamezen odgovor, zanemari pa celoto: to je tako vtis, ki ga je priča pustila ob zaslišanju, njeno celotno izpovedbo, pa tudi ostale izvedene dokaze. 13 Toženka ob sklicevanju na Sporazum SV 905/2021 vztraja, da so bila to njena denarna sredstva, a pri tem dogovorjeni delitvi skupnega premoženja pripisuje napačne posledice. Dejstvo, da je ob delitvi postala lastnica vseh osnovnih sredstev s. p, kamor so vključena tudi vlaganja, ne pomeni, da pred delitvijo to ni bilo skupno premoženje. To sta pravdni stranki v sporazumu (glej 2. čl., 2. alineja) tudi sami ugotovili. 14 Glej navedbe v vlogi z dne 17. 9. 2020, tč. 7 (list. št. 44). 15 Glej odločbo VS RS II Ips 15/2022 (opomba 13). 16 Da bi tako soglasje imela, niti ni trdila.