Jedro

Na podlagi četrtega odstavka 54. člena ZJZC oz. četrtega odstavka 78. člena ZJN-2 je možno računsko napako popraviti tako, da se ponudnika pozove, da da pisno soglasje k popravku očitne računske napake. Zaradi očitne računske napake ponudba tako ni nepopolna in jo je mogoče popraviti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Občina Apače podelila koncesijo za opravljanje obvezne lokalne gospodarske javne službe zbiranja določenih vrst komunalnih odpadkov na območju Občine Apače ponudniku A. d.o.o. Ljutomer za obdobje 15 let (1. točka izreka), ter zavrnila ponudbo B. d.o.o. in C. d.o.o. (2. in 3. točka izreka). S 4. točko izreka je bilo odločeno, da bo koncesionar dejavnost gospodarske javne službe izvajal v skladu s pogodbo o koncesiji, ki mora biti sklenjena najkasneje v 30. dneh po dokončnosti te odločbe, sicer ta odločba preneha veljati. S 5. točko izreka je določil, da organi in stranke krijejo vsak svoje stroške postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je Občina Apače v Uradnem listu RS, št. 92/2013 z dne 8. 11. 2013 objavila javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje obvezne lokalne gospodarske javne službe zbiranja določenih vrst komunalnih odpadkov na območju Občine Apače. Izveden je bil postopek konkurenčnega dialoga v skladu s 46. členom Zakona o javno zasebnem partnerstvu (ZJZP). Postopek za podelitev koncesije je vodila strokovna komisija, ki jo je imenoval župan. Do roka za oddajo prijav je strokovna komisija prejela 3 prijave zainteresiranih prijaviteljev in sicer B. d.o.o., C. d.o.o. in A. d.o.o., Po pregledu je strokovna komisija ugotovila, da vsi prijavitelji izpolnjujejo razpisane pogoje iz razpisne dokumentacije za prvo fazo konkurenčnega dialoga. S kandidati so bili opravljeni razgovori, v katerih so predstavili način izvajanja koncesionirane javne službe in odgovarjali na vprašanja strokovne komisije. Na osnovi razgovorov s kandidati je strokovna komisija pripravila razpisno dokumentacijo za pripravo končnih ponudb in kandidate pozvala, da oddajo končno ponudbo z zahtevanimi prilogami. Strokovna komisija je prejela 3 končne ponudbe in za razvrstitev ponudb uporabila naslednja merila: cena storitve - 80 točk; dodatni obseg ponujenih storitev - 14 točk; izkušnje v zvezi z izvajanjem javne službe - 6 točk. Glede na ceno storitev je ponudnik C. prejel 59,08 točke, A. d.o.o. 80 točk, B. d.o.o. 53,84 točk. Vsi trije ponudniki so za dodatni obseg ponujenih storitev prejeli 14 točk, za izkušnje v zvezi z izvajanjem primerljivih del pa vsi trije vsak po 6 točk. Upoštevaje navedeno je tako ponudnik C. Slovenija prejel skupno 79,08 točk, ponudnik A., 100 točk in ponudnik B. d.o.o., 73,84 točk. Strokovna komisija je tako ugotovila, da je po merilih najugodnejša ponudba A. d.o.o., ter poročilo o pregledu in oceni ponudb posredovala upravnemu organu, da izvede postopek za podelitev koncesije. Upravni organ je na osnovi poročila strokovne komisije dne 26. 2. 2014 razpisal ustno obravnavo, ki so se je udeležili vsi predstavniki strank tega postopka in pozval stranke, da v roku 8 dni podajo pripombe na poročilo strokovne komisije. Tako ponudnik B. d.o.o. kot tudi ponudnik C. d.o.o. sta v posredovanih pripombah navajala, da skupna ponujena cena izbranega ponudnika ne ustreza, ker ne more biti nižja, kot je osnovna cena zbiranja določenih vrst komunalnih odpadkov brez biološko razgradljivih odpadkov ter predlagala, da upravni organ zahteva popravek oz. ponudbo izloči kot nepopolno. Ponudnik C. je nadalje ugovarjal, da koncesijski akt in razpisna dokumentacija nista usklajeni in da sta v nasprotju s 36. členom Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), saj koncesijski akt predvideva podelitev koncesije za vse tri obvezne gospodarske javne službe, razpisna dokumentacija pa le podelitev obvezne občinske gospodarske javne službe zbiranja določenih vrst komunalnih odpadkov. Zatrjeval je tudi, da mu upravni organ ni posredoval zahtevane dokumentacije v postopku in da mu s tem ni bilo omogočeno učinkovito uveljavljanje pravnega varstva.

Upravni organ je zavrnil pripombe neizbranega ponudnika glede tega, da sta koncesijski akt in razpisna dokumentacija neusklajeni. Koncesijski akt določa le obveznost, da se za javno službo podeli koncesija enemu izvajalcu, ne določa pa, da bi morala občina podeliti eno koncesijo za tri javne službe, saj javni službi odlaganja in obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov izvaja javno podjetje, ki so ga ustanovile prekmurske občine. Za ti dve javni službi občina tako ne more podeliti koncesije. V zvezi z navedbo neizbranega ponudnika, da mu upravni organ ni posredoval zahtevane dokumentacije v predmetnem postopku in da mu ni bilo omogočeno učinkovito uveljavljanje pravnega varstva upravni organ ugotavlja, da so bili vsi ponudniki na ustni obravnavi seznanjeni z možnostjo vpogleda v celotno dokumentacijo o podelitvi koncesije, da je stranka B. d.o.o. ogled opravila ter dobila zahtevane dokumente, stranki C. pa so bile na njeno zahtevo posredovane kopije ponudbene dokumentacije. Ker je upravni organ stranki omogočil vpogled v celotno dokumentacijo, stranka bi morala le natančno povedati, kaj želi, razen tega tudi v ugovoru ni navedla, v čem ji je bilo onemogočeno pravno varstvo. Ker je pri ponovnem pregledu izbrane ponudbe pri računski kontroli upravni organ ugotovil očitno računsko napako v končni ponudbi, tako da na podlagi formule, ki je bila določena v razpisni dokumentaciji za izračun cene za zbiranje mešanih komunalnih odpadkov in cene za zbiranje biološko razgradljivih odpadkov izračunana skupna cena določenih vrst mešenih komunalnih odpadkov znaša 0,1081 EUR brez DDV na kg ne 0,0918, kot je navedel izbrani ponudnik, jo je v skladu s četrtim odstavkom 54. člena ZJZP pozval, da da soglasje k odpravi računske napake, kar je A. d.o.o. dne 14. 3. 2014 tudi storil. Ugotovil je, da tudi ob popravi računske napake ostaja ponudba izbranega ponudnika najugodnejša po ceni, zato ne vpliva na razvrstitev in točkovanje ponudb. Ponudbi B. d.o.o. in C. d.o.o. se zavrneta iz razloga, ker po merilih nista dosegli takšnega števila točk, da bi lahko bili izbrani.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdil tudi Župan Občine Apače z odločbo št. 430-0019/2013 z dne 17. 4. 2014. V obrazložitvi odgovarja na pritožbene ugovore C. d.o.o., da razpisna dokumentacija ni bila skladna z koncesijskim aktom, ker je bila koncesija razpisana samo za zbiranje komunalnih odpadkov, ne pa za vse tri javne službe; da ji upravni organ ni posredoval celotne razpisne dokumentacije, temveč le kopije razpisne dokumentacije le za oddajo končnih ponudb in da je upravni organ kršil načela enakopravne obravnave ponudnikov, ko je dovolil popravek računske napake in s tem spremembo ponudbe izbranega ponudnika, kar je vplivalo tudi na napačen oz. nepravilen izračun točk. Kot neutemeljena je bila zavrnjena pritožbena navedba, da koncesijski akt in razpisna dokumentacija nista usklajeni in da sta v nasprotju s 36. členom ZGJS. Koncesijski akt določa le obveznost, da se za javno službo podeli koncesija enemu izvajalcu, ne določa pa, da bi morala občina podeliti eno koncesijo za tri javne službe, saj javni službi odlaganja in obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov izvaja javno podjetje, ki so ga ustanovile prekmurske občine. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da mu upravni organ posreduje zahtevano dokumentacijo in da mu ni bilo omogočeno učinkovito uveljavljanje pravnega varstva, pritožbeni organ ugotavlja, da so bili vsi ponudniki na ustni obravnavi seznanjeni z možnostjo vpogleda v celotno dokumentacijo o podelitvi koncesije in da je ponudnik B. d.o.o. vpogled opravil ter dobil zahtevane dokumente. Tožeča stranka pa je dne 27. 2. 2014 po elektronski pošti zaprosila za posredovanje kopij ponudbene dokumentacije in še istega dne ji je bila posredovana končna prijava ponudnikov B. d.o.o. in A. d.o.o., naknadno dne 12. 3. 2014 pa ji je upravni organ posredoval še prvo prijavo ponudnika B. d.o.o. ter prvo prijavo ponudnika A. d.o.o., tako da je pritožnik prejel celotne prijave zahtevanih ponudnikov. Hkrati pa je bil še enkrat pisno pozvan, da je vsa preostala dokumentacija upravnega organa na vpogled na sedežu občine Apače. Upravni organ pa je nato odločbo na prvi stopnji izdal dne 19. 3. 2014. Za pritožnika tako očitno niso nastale nobene pravne posledice, saj v pritožbi ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da prva faza postopka ne bi bila izpeljana zakonito in da izbrani ponudnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje sposobnosti. Ker je celotna dokumentacija zelo obsežna, bi pritožnik lahko izkoristil možnost vpogleda v celotno dokumentacijo in upravni organ bi kopiral tiste dele dokumentacije, ki bi jo na vpogledu navedel. To dejstvo, da pritožnik ni prejel kopirane celotne dokumentacije, pa še ne pomeni, da mu je bilo onemogočeno učinkovito pravno varstvo, saj bi lahko pred pripravo pritožbe ponovno zahteval v pogled v celotno dokumentacijo in kopije manjkajoče dokumentacije. V zvezi z navedbo, da je dovolil upravni organ spremembo skupne ponudbene cene in da je to razlagal kot popravek računske napake je upravni organ vsa dejstva in okoliščine natančno navedel v obrazložitvi upravne odločbe. Dejstvo je, da je bila ponudba izbranega ponudnika najugodnejša tudi po odpravi računske napake, čeprav se je skupna ponudbena cena povečala in tudi po novem točkovanju se vrstni red ponudnikov ne spremeni. Zato je napačna trditev pritožnika, da ni dovoljeno popraviti računske napake, saj to dovoljujeta tako Zakon o javnih naročilih (ZJN-2) kot tudi ZJZP. ZJZP v četrtem odstavku 54. člena določa, da sme javni partner v soglasju s kandidatom popraviti računske napake, ki jih odkrije pri pregledu. Pritožnik si tako narobe razlaga ZJZP, da upravni organ ne bi smel popraviti računske napake in da to pomeni spremembo ponudbe. Nesporno med strankami postopka je, da bi tudi ob spremenjenem točkovanju bila najugodnejša ponudba izbranega ponudnika, pritožnik pa meni, da bi ga moral upravni organ izločiti, ker je spremenil ponudbo. Takšna opredelitev upravnega organa in strokovne komisije bi bila v nasprotju s četrtim odstavkom 54. člena ZJZP. Pritožbeni organ zato meni, da pritožba v delu, ki se nanaša na popravek računske napake in na točkovanje ponudb ni utemeljena.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev o izbiri koncesionarja iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ponavlja pritožbene ugovore glede nezakonitosti koncesijskega akta in javnega razpisa, nepopolnosti ponudbe izbranega koncesionarja ter kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov, s tem ko je dovolil popravek računske napake, ter kršitev pravil postopka, ker ni dobila na vpogled celotne dokumentacije. Predlaga, da zaradi navedenih kršitev sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva tudi povračilo stroškov postopka oz. podredno, da sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in da tožečo stranko v zvezi z uveljavljanjem odškodnine napoti na pravdo, ter zahteva povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge, s katerimi je v izpodbijani odločbi obrazložila svojo odločitev in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z ugovori glede nezakonitosti javnega razpisa in koncesijskega akta, ki jih je pojasnila že v obrazložitvi odločbe o pritožbi, dodatno pojasnjuje, da že Zakon o varstvu okolja določa, da mora občina zagotoviti 3 samostojne vrste javnih služb na tem področju in za vsako je možno podeliti koncesijo. Koncesijski akt določa le obveznost, da se za javno službo podeli koncesija enemu izvajalcu, ne določa pa, da bi morala občina podeliti eno koncesijo za tri javne službe, saj javni službi odlaganja in obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov izvaja javno podjetje D. d.o.o., ki so ga ustanovile pomurske občine. V zvezi z tožbenim ugovorom, da tožeči stranki upravni organ ni posredoval celotne dokumentacije ponavlja pojasnila iz obrazložitve odločbe o pritožbi in dodatno navaja, da za tožečo stranko niso nastale nobene pravne posledice, ker v pritožbi ni navajala okoliščin, ki bi kazale na to, da prva faza postopka ne bi bila izpeljana zakonito in da izbrani ponudnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje sposobnosti. Zato dejstvo, da tožeča stranka ni prejela kopirane celotne dokumentacije še ne pomeni, da ji je bilo onemogočeno učinkovito pravno varstvo, saj bi lahko pred pripravo pritožbe ponovno zahtevala vpogled v celotno dokumentacijo in kopije manjkajoče dokumentacije. V zvezi z navedbo, da je upravni organ dovolil spremembo skupne ponudbene cene in da je to razlagal kot popravek računske napake pojasnjuje, da ponudnik ni spreminjal cene za MKO in cene za biološko razgradljive odpadke ter da je do napake prišlo le pri izračunu skupne cene, ki se uporabi le kot merilo za izbor ponudnikov. Tudi ob popravi računske napake je ponudba izbranega ponudnika najugodnejša po ceni. Napačna je trditev tožeče stranke, da računske napake ni dovoljeno popraviti, saj to dovoljuje tako ZJN-2, kot tudi ZJZP. V zvezi z tožbenim podrednim zahtevkom, da naj sodišče ugotovi, da sta odločbi upravnega organa nezakoniti, da bo lahko tožeča stranka vložila tožbo za odškodnino, tožena stranka ta tožbeni zahtevek zavrača kot neutemeljen. Tožeča stranka je do izdaje izpodbijanje odločbe opravljala to dejavnost brez pravne podlage, saj ji ni bila podeljena koncesija, niti ni javno podjetje v lasti ali solasti tožene stranke. Za nezakonito ravnanje pa ji ne more pripadati odškodnina. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor na tožbo je vložila tudi prizadeta stranka A., v katerem zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zatrjuje, da tožeči stranki ni uspelo izkazati, v čem naj bi bilo neskladje med koncesijskim aktom in razpisno dokumentacijo, ki bi vplivalo na njen pravi položaj oz. ji povzročili škodo v konkretnem postopku podelitve koncesije. Glede navedb, da ji ni bila omogočen vpogled v celotno dokumentacijo in vse pripele ponudbe pa zatrjuje, da se je tožeča stranka ustne obravnave udeležila, na tej ustni obravnavi ji je bila dana možnost vpogleda v razpisno dokumentacijo, vendar je ni izkoristila. Med tem ko je možnost vpogleda v dokumentacijo izkoristil ponudnik B. d.o.o., kar jasno izhaja iz zapisnika o ustni obravnavi. Kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore, da je bila računska napaka odpravljena na nepravilni način. Kot neresnične zavrača trditev, da je izbrani ponudnik z izdajo soglasja k odpravi računske napake spreminjal vsebino ponudbe. Vsi podatki, ki so bili osnova za izračun so bili že podani v končni ponudbi in niso bili v ničemer spremenjeni ali dopolnjeni. Opravljen je bil samo preračun ponujenih cen iz končne ponudbe, pri čemer je upravni organ ugotovil računsko napako v zmnožku glede na vnaprej določeno formulo v razpisni dokumentaciji in na tej podlagi izbranega koncesionarja pozval k odpravi ugotovljene računske napake. Koncedent je ravnal zakonito in pregledno. Opozarja, da se za postopke podelitve koncesij, ki sodijo med pogodbena partnerstva skladno s 25. členom ZJZP uporabljajo tudi določbe ZJN-2, ki v 78. členu podrobno urejajo način in pogoje odprave računskih napak, pri čemer nastala situacija v celoti zapade pod navedeno določbo.

Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah z dne 22. 7. 2014 in 2. 10. 2014 navaja okoliščine, ki se nanašajo na informacijo o številu zabojnikov, ki jih mora zagotoviti koncesionar, kar naj bi vplivalo tudi na ponudbeno ceno. Izbrani ponudnik namreč zabojnike za zbiranje steklene embalaže in papirja uporabnikom storitev sedaj ponuja v odkup oz. najem, in stroška zagotovitve zabojnikov ni vračunal v ponudbeno ceno, tako kot je to storila tožeča stranka. Vse navedeno zato kaže na to, da je v postopku izbire koncesionarja prišlo do neenake obravnave ponudb tožeče stranke in izbranega ponudnika.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) je v 149. členu določil obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, med njimi tudi zbiranje, prevoz komunalnih odpadkov, obdelava mešanih komunalnih odpadov, odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanje komunalnih odpadkov. V skladu z navedeno pravno podlago je Občina Apače sprejela Odlok o načinu opravljanja obvezne lokalne gospodarske javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki v občini Apače (Uradno glasilo slovenskih občin št. 25/2013, v nadaljevanju Odlok), v katerem je določila, da se izvajanje te javne službe zagotavlja s podelitvijo koncesije. Splošne določbe o koncesijah za izvajanje gospodarske oziroma druge javne službe oziroma dejavnosti so vsebovane v Zakonu o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP), kot splošnem zakonu za urejanje razmerij javno-zasebnega partnerstva, katerega uporaba je sicer po določbi 3. člena ZJZP subsidiarna glede na specialne predpise. Po določbi 1. alinee 26. člena ZJZP je ena od oblik pogodbenega partnerstva tudi koncesijsko partnerstvo (7. točka 5. člena ZJZP), ki je opredeljeno kot koncesijsko razmerje, to je dvostransko pravno razmerje med državo (oziroma samoupravno lokalno skupnostjo ali drugo osebo javnega prava) kot koncendentom in (zasebno) pravno ali fizično osebo, kot koncesionarjem, v katerem koncendent podeli koncesionarju posebno ali izključno pravico izvajati (gospodarsko) javno službo oziroma drugo dejavnost v javnem interesu. V 36. členu ZJZP je predvidena izdaja akta o javno-zasebnem partnerstvu, ki se v primeru koncesije za izvajanje javne službe imenuje koncesijski akt in se v primeru kot je obravnavani, ko gre za podelitev obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, izda v obliki odloka. Upoštevaje določbo 24. člena ZJZP, se pri izvajanju koncesijskega partnerstva uporabljajo tudi določbe Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), da se v koncesijskem aktu zaradi javnega interesa uredijo (zlasti) predmet, pravice in druge obveznosti koncendenta in koncesionarja ter druge sestavine posameznega razmerja koncesijskega partnerja in postopek izbire koncesionarja. S koncesijskim aktom tako v skladu s 33. členom ZGJZ (ki se uporablja pri izvajanju koncesijskega partnerstva) torej koncendent predpiše pogoje za opravljanje javne službe, začetek in čas trajanja koncesije, rok za sklenitev koncesijske pogodbe, prenehanje koncesijskega razmerja, vire financiranja javne službe, način plačila koncesionarja, ter druge sestavine potrebne za določitev in izvajanje javne službe.

V obravnavanem primeru je Občina Apače izdala Odlok o predmetu in pogojih za podelitev koncesije za opravljaje obvezne lokalne gospodarske javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki v Občini Apače (Uradno glasilo slovenskih občin št. 25/2013, v nadaljevanju: koncesijski akt), v skladu s katerim se izbira koncesionarja opravi na podlagi javnega razpisa, ki temelji na koncesijskem aktu in v skladu z določili ZJZP (22. in 23. člen koncesijskega akta), za izbiro koncesionarja pa se uporabi postopek konkurenčnega dialoga v skladu z določili zakona, ki ureja javno naročanje (24. člen koncesijskega akta). Javni razpis za podelitev predmetne koncesije je bil tako objavljen v Uradnem listu RS, št. 92/2013 in v točki 9 tega javnega razpisa je bilo med drugim določeno, da se bo za izbiro najugodnejše ponudbe po zaključku konkurenčnega dialoga uporabilo merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe, pri čemer bodo uporabljena naslednja merila: cena, dodatni obseg storitev in izkušnje v zvezi z izvajanjem javne službe (reference).

Iz podatkov predloženega upravnega spisa in izpodbijanega akta izhaja, da je tožena stranka v postopku izbire koncesionarja za opravljanje predmetne obvezne gospodarske javne službe izvedla postopek v skladu z določili koncesijskega akta in merili določenimi v javnem razpisu. Zato sodišče v celoti sprejema razloge, ki jih je v dejanskem in pravnem pogledu za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe in v obrazložitvi drugostopenjske odločbe navedla tožena stranka. Po določbi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču v takem primeru ni treba navajati razlogov za odločitev. Glede na tožbene navedbe k tem razlogom (ki so enaki pritožbenim) dodaja še: Kot je bilo že navedeno, se pri izvajanju koncesijskega partnerstva uporabljajo tudi določbe ZGJS, ki v 33. členu določa, da se v koncesijskem aktu zaradi varstva javnega interesa uredijo (zlasti) predmet, pravice in druge obveznosti koncendenta in koncesionarja ter druge sestavine posameznega razmerja koncesijskega partnerja in postopek izbire koncesionarja, tako, da so, upoštevaje tudi določbe 36. in 39. člena ZJZP, dovolj splošne in v skladu s temeljnimi načeli tega zakona ne ovirajo pogajanj med javnim in zasebnim partnerjem. Zato je ureditev, s katerim je tožena stranka v koncesijskem aktu v 4. členu določila, katere storitve so po tem koncesijskem aktu predmet javne službe, po presoji sodišča v sladu z navedeno materialno pravno podlago in so tožbeni ugovori glede nezakonitosti koncesijskega akta in javnega razpisa, ki je določal, da se bo podelila koncesija (le) za opravljanje obvezne lokalne javne službe zbiranja določenih vrst komunalnih odpadkov neutemeljeni. Tožena stranke je že v pritožbenem postopku pojasnila, da je tožena stranka kot ena izmed ustanoviteljic javnega podjetja D. d.o.o., zagotovila izvajanje obvezne občinske gospodarske javne službe obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov v skladu z ZGJS v obliki javnega podjetja.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor v zvezi z odpravo računske napake izbranega ponudnika A. d.o.o. glede skupne ponudbene cene za obe vrsti odpadkov (mešanih komunalnih odpadkov in biološko razgradljivih odpadkov). Kot izhaja iz listin upravnega spisa, je tožena stranka na podlagi podatkov o ceni za zbiranje mešanih komunalnih odpadkov in ceni za zbiranje biološko razgradljivih odpadkov, ki jih je navedel izbrani ponudnik na obrazcu OBR-II/4, pri računski kontroli ugotovila, da v končni ponudbi skupna ponudbena cena ni izračunana pravilno. Glede na to, da je na podlagi četrtega odstavka 54. člena ZJZP oz. četrtega odstavka 78. člena ZJN-2 možno računsko napako popraviti tako, da se ponudnika pozove, da da pisno soglasje k popravku očitne računske napake, navedeno tudi po presoji sodišča ne pomeni nepopolne ponudbe, kot to zatrjuje tožeča stranka v tožbi ampak pomeni ravnanje tožene stranke, ki ga predvideva predpis, in je zato ta tožbeni ugovor neutemeljen.

Glede na to, da je tožeča stranka tako v pripombah v postopku pri organu prve stopnje, kot v pritožbenem postopku svoje ugovore utemeljevala na podatkih razpisne dokumentacije, pri čemer niti v tožbi niti v postopku pri toženi stranki ni zatrjevala okoliščin, ki bi ji onemogočale uveljavljanje učinkovitega pravnega varstva, sodišče kot neutemeljene zavrača tudi te tožbene ugovore.

Na odločitev v obravnavani zadevi tudi ne vpliva tožbeni ugovor tožeče stranke v zvezi z zagotavljanjem posod. Ne le, da sklicevanje tožeče stranke, da bi moral izbrani koncesionar strošek najema oz. nakupa posod vračunati v ceno, predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), tudi iz razpisne dokumentacije ni razvidno, da bi cena storitve zbiranja in prevoza odpadkov vsebovala strošek najema posod oz. strošek njihove amortizacije. Iz 22. člena Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uredba) namreč izhaja, da v kalkulacijo cene ni dopustno vključiti stroškov opreme in naprav, ki niso del gospodarske javne službe potrebne za izvajanje koncesionirane dejavnosti.

Upoštevaje vse navedeno je zato izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.