Jedro

Za oceno, ali gre pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ za resno grožnjo ali ne, ni potrebno, da bi morala biti "objektivno izvedljiva".

Izrek

Zahteva državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Velenju z dne 26.3.2003 je bil obt. I.Z. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter mu je po 50. členu istega zakonika bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen tri mesece zapora ter preizkusna doba enega leta. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 45.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 10.6.2003 ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za navedeno kaznivo dejanje. Odločilo je, da v skladu z določbo 1. odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika proračun.

Vrhovna državna tožilka A.M. je vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona na način, ki je naveden v 1. točki 372. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je sodišče druge stopnje s sodbo z dne 10.6.2003 prekršilo 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in KZ na način, ki je naveden v 1. točki 372. člena ZKP.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik R.P. iz V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče prekršilo določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi, zaradi katerih se je sodišče odločilo za oprostilno sodbo, v nasprotju z izrekom. Kot sledi iz nadaljnje utemeljitve, zahteva ocenjuje, da pravnomočna sodba najprej navaja pomanjkljivost dokazov za podlago naslednjemu sklepu, da grožnja ni bila objektivno izvedljiva, kar šele predstavlja resno grožnjo kot zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Če je sodišče sklepalo, da ni podan zakonski znak kaznivega dejanja, bi moralo obdolženca oprostiti po 1. točki 1. odstavka 358. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje je presodilo, da izrečena grožnja ni bila resna, zlasti ne tako intenzivna, da bi pri oškodovanki povzročila tako močno prestrašenost, kakor je o tem izpovedala. Kot podlago za takšen zaključek navaja dokazane spore med obdolžencem in družino O. ter ne sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da oškodovanka pri tem ni bila udeležena in da zato ni imela razloga za maščevanje s kazenskim pregonom. Sklicuje se na oškodovankino izpovedbo, da tedaj sploh ni vedela, ali ima obdolženec strelno orožje. Ocenjuje med ostalim, da ob dokazanem prepiru med obdolžencem in oškodovanko, katerega je začela prav ona zaradi postavljenih šotorov s češkimi turisti, izrečena grožnja ne dosega zakonskega znaka iz 145. člena KZ. Odločitev je izrecno oprlo na določbo 5. odstavka 392. člena ZKP.

Iz teh razlogov je razvidno, da je sodišče druge stopnje zadevo obravnavalo z vidika zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne z vidika kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Ocenilo je namreč, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna le drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče, je pritožbeno sodišče ocenilo, da v obravnavanem primeru izrečena in v izreku pravnomočne sodbe opisana grožnja ni bila tako resna, da bi objektivno bila zmožna doseči ogroženost oškodovanke. Gre tedaj za presojo dejstev in okoliščin, ki po stališču pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka o resni grožnji.

Obrazložitev sodbe je razumeti tako, da glede na dejstva in dokaze, izvedene pred sodiščem prve stopnje, resnost grožnje ni dokazana. Takšen zaključek je tudi podlaga za izrek oprostilne sodbe (3. točka 358. člena ZKP), ne pa presoja, da ta zakonski znak sploh ni podan. To je, da ni vsebovan niti opredeljen v opisu kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti sicer pravilno pojmuje resnost grožnje ter utemeljeno opozarja na zgrešeno stališče drugostopne sodbe, da mora biti grožnja objektivno izvedljiva in da mora pri oškodovancu prav zaradi tega povzročiti prestrašenost, da bo grožnja tudi uresničena. Tako teorija kot sodna praksa štejeta, da mora biti storilčeva grožnja resna in objektivno zmožna, da doseže ogroženost osebe, ki ji je namenjena. To je tudi pravi pomen zakonskega znaka "resna grožnja" ter zato ni pomembno, ali je z gledišča storilca bila tudi resno mišljena. Prav tako ni potrebno, da mora biti sredstvo, s katerim storilec grozi, sposobno, da bi z njim lahko drugemu dejansko ogrozil življenje ali telo. Za oceno, ali gre za resno grožnjo ali ne, tedaj ni potrebno, da bi morala biti "objektivno izvedljiva". Toda sodišče je pri takšni presoji, ki sicer izvira iz nepravilnega pravnega naziranja, izhajalo iz dejanskega stanja, povezanega z okoliščino, da oškodovanka sploh ni vedela, ali ima obdolženec strelno orožje, da je bila lovska puška z risano cevjo zasežena v prodajalni O. v V. ter iz ocene, da ugotovitev glede možnosti nabave orožja ni z ničemer dokazno podprta.

Po obrazloženem ni mogoče zaključiti, da je podano v zahtevi zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi napadane pravnomočne sodbe. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in tudi ne kršitev kazenskega zakona in je bilo treba zahtevo državne tožilke za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP).