Jedro

Prva izvedenka se o določenem vprašanju (glede izmere stanovanja) ni opredelila oziroma povedala, da stanovanja ni premerila, ker to ni možno. Ker dela v tem delu ni opravila, je sodišče edino možno določilo drugega izvedenca, ki je izmero opravil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 499,49 EUR, v roku petnajstih dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da se kupnina določena s prodajno pogodbo, sklenjeno dne 16. 2. 2005, med tožnikom D.S. in K.O. kot kupcema in toženo stranko, Stanovanjskim skladom RS, kot prodajalcem, za nepremičnino ID znak 000, zniža za znesek 1.258,68 EUR. Kar je tožeča stranka zahtevala več je sodišče zavrnilo (točka I in II izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača 2.363,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 248,56 EUR od 8. 6. 2006 dalje do plačila, od zneska 1.258,68 EUR od 8. 5. 2007 dalje do plačila in od zneska 856,33 EUR od 12. 11. 2007 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več je zavrnilo (točka III izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 321,58 EUR, stranskemu intervenientu pa 105,00 EUR, vse v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper točko I, III, IV in V se je pritožila tožena stranka. Pritožuje se iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje, vse pa s stroškovno posledico. Pritožba kot prvo uveljavlja prekluzijio v zvezi z uveljavljanjem pravice tožnika iz naslova znižanja kupnine. Tožnik bi moral zahtevek iz naslova jamčevanja za stvarne napake že ob vložitvi tožbe postaviti oblikovalni zahtevek, pa ga ni. Nejasen in nedoločen je zaključek sodišča o tem, katere listine je vpogledalo oziroma prebralo. Do tega se sodišče ni opredelilo, zato dokazne ocene ni mogoče preizkusiti. Razloge za zavrnitev dokaznih predlogov je navedlo pavšalno. Pavšalno je sodišče ocenilo za verodostojna izvedenska mnenja – sodba nima nikakršne dokazne ocene v zvezi z mnenji. Sledi očitek sodišču, da je napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zahtevkom zaradi neustreznih vhodnih vrat. Tožnik po lastni krivdi glede vrat ni podal ustreznih trditev do prvega naroka za glavno obravnavo. Nedopustno je sklepanje sodišča, da zato, ker je isti podizvajalec vzgrajeval prav vsa vhodna vrata, da si je tudi pri drugih pomagal z odpadnim stiroporom in je na ta način prihranil pri PU peni. Ne gre za prepričanje sodišča – gre le za realno možnost. Niso bile podane trditve, da je isti podizvajalec na isti način vgradil vsa vhodna vrata v vseh stanovanjih. Pritožba nasprotuje neobrazloženi dokazni oceni sodišča, da ni mogoče slediti mnenju prve izvedenke, ker naj ne bi bilo jasno. Mnenje je bilo jasno in bi moralo sodišče presojati obe mnenji. Glede neustrezne zvočne in topolotne izolacije se sodišče ni opredelilo do navedb, da gre v obravnavanem primeru za skupni prostor, zato tožnik glede tega ni aktivno legitmiran. Posledično napačni odločitvi o temelju, je napačna tudi odločitev glede stroškov.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Obrazloženo zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Že prvo sodišče je obširno (pravilno) obrazložilo, zakaj ugovor tožene stranke o prekluziji in zastaranju modificiranega tožbenega zahtevka ni utemeljen (stran 14 in 15 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče je na trditve tožene stranke o prekuziji v enakih sporih kot obravnavani, že večkrat odgovorilo. Pritožbeno sodišče zato ponovno poudarja le to, da je tožnik vložil tožbo v letu 2007, ko glede vprašanja, kako mora biti oblikovan tožbeni zahtevek v primeru zahtevka za znižanje kupnine sodna praksa ni bila enotna. Večinska sodna praksa je takrat dopuščala neposredni denarni zahtevek (brez predhodno postavljenega oblikovalnega zahtevka). Potem, ko je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da lahko dajatveni zahtevek za vrnitev zneska, za katerega je bila kupnina znižana temelji le na predhodnem uspešno uveljavljenem oblikovalnem upravičenju, pa je tožnik zahtevek prilagodil. Zaradi sprememb sodne prakse, po stališču Vrhovnega sodišča, ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva. V skladu s tem stališčem je prvo sodišče tudi sprejelo svojo odločitev, da tožnik z na novo postavljenim zahtevkom (prilagojenim ustaljeni sodni praksi), ni prekludiran.

Glede dokaznega sklepa

6. Pritrditi je pritožbi, da je dokazni sklep, ki ga je sprejelo prvo sodišče primer nesubstanciranega dokaznega sklepa, kar je relativna bistvena kršitev postopka. Nadalje pa je ugotoviti, da tudi pritožba substancirano ne pojasni, na kakšen način je navedena opustitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, tako v materialnopravnem smislu kot v smislu pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je pri obrazložitvi zahtevka po posameznih postavkah povedalo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo odločitev. Pritožba ne pove, katerih dokazov sodišče ni upoštevalo, pa bi jih moralo in tudi ne, kako bi ti dokazi lahko vplivali na drugačno dokazno oceno, kot jo je sprejelo sodišče. Pritožbene navedbe morajo biti konkretne, da jih pritožbeno sodišče lahko preizkusi. Pritožba očita sodišču, da ni zaslišalo zakonitega zastopnika firme D., ki je montiralo vhodna vrata, D. P. Iz spisa ne izhaja, da bi tožena stranka tak dokaz sploh predlagala.

Glede dokazne ocene izvedenskih mnenj

7. V postopku sta bila določena dva izvedenca. Sodišče jima je sledilo, saj ni imelo razlogov, da bi dvomilo v njuno strokovnost. Povedalo je tudi, zakaj je poleg prvodoločene izvedenke V. M. določilo še izvedenca A. G. Prva izvedenka se o določenem vprašanju (glede izmere stanovanja) ni opredelila oziroma povedala, da stanovanje ni premerila, ker to ni možno. Ker dela v tem delu ni opravila, je sodišče edino možno določilo drugega izvedenca, ki je izmero opravil. Glede zahtevka zaradi neustreznih vhodnih vrat

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča, da tožnik glede zahtevka, ki se nanaša na neustreznost vhodnih vrat ni prekludiran. Sodišče je pojasnilo, da je tožnik že v tožbi trdil, da vhodna vrata niso pravilno vgrajena. Kaj natančno je narejeno napak, je lahko ugotovil le izvedenec. Če bi tožnik „izvedenca“ angažiral že pred vložitvijo tožbe bi njegove ugotovitve lahko predstavljale le trditveno podlago in bi v postopku moral biti določen še en izvedenec. Tožena stranka na pojasnila izvedenca po zaslišanju, ni imela pripomb. Pritožbene navedbe, da ni opravil svojega dela in podal ustreznega izvida in mnenja, niso relevantne. Sodišče je ugotovilo, da je vsa vrata vgrajeval podizvajalec D. d. o. o. Tožeča stranka je trdila, da so bila vsa vrata enako vgrajena. Tožena stranka v pritožbi očita sodišču, da je nedopustno sklepalo, da so zato, ker je isti podizvajalec vzgrajeval vsa vhodna vrata vgrajena enako. Sodišče je povedalo zakaj sklepa, da gre pri vseh vratih za enako vgradnjo. Tožena stranka pa ni zanikala oziroma bi morala dokazati, da je bila vgradnja v konkretnem primeru drugačna (očitno meni, da pravilna). Tega tožeča stranka ni dokazala. Prvo sodišče je temu delu zahtevka, po zgoraj povedanem, utemeljeno ugodilo.

Zunanja senčila

9. Sodišče se je glede nevgrajenih zunanjih senčil opredelilo do mnenja obeh izvedencev. Pravilen je zaključek sodišča, da glede zunanjih senčil ni pomembno, ali so ta potrebna ali ne. Odločilno je, da se je tožena stranka na podlagi pogodbe zavezala dobaviti zunanja senčila (tožena stranka tega ne prereka) in je bil strošek za senčila tudi vklalkuliran v ceno stanovanja. Ker nedvomno zunanja senčila niso bila montirana, je zahtevek tudi v tem delu utemeljen.

Zvočna in toplotna izolacija

10. Izvedenka je v svojem mnenju pojasnila, da zvočna in toplotna izolacija stanovanja nista ustrezni in gre za skrito napako, ki so jo lastniki lahko opazili šele ob uporabi stanovanja. Ker izračuna stroškov za odpravo te napake ni mogla izdelati, saj je menila, da je pred izračunom potrebno pridobiti rešitev projektanta, je sodišče angažiralo novega izvedenca, ki je stroške tudi izračunal. Pritožba govori o skupnih prostorih, vendar je ugotoviti, da se zvočna in toplotna izolacija nameščata na steno, konkretno na predelno steno, ki pa ni skupni prostor oziroma ni v solasti etažnih lastnikov. Da je tudi za ta del zahtevka tožeča stranka aktivno legitimirana, po prej povedanem, tako ni dvoma.

11. Tožeča stranka je spremenila tožbeni zahtevek in pojasnila, da je bila pri prvo postavljenem zahtevku napačno postavljena decimalna vejica. Sodišče je spremembo dovolilo. Pritožba meni, da je bila prvotno postavljena višina zahtevka pravilnejša. Za samo dovolitev spremembe, mnenje pritožbe ni relevantno. Kaj je bolj pravilno (utemeljeno) odloči sodišče. V posledici uspeha pravdnih strank pa tudi odloči o stroških postopka. Pritožba navaja, da je odločitev o stroških napačna, ker je napačno odločeno o temelju. Ker je o temelju odločeno pravilno, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Sicer pa gre za pavšalne navedbe, ki niso upoštevne.

12. Sodišče prve stopnje je po zgoraj povedanem pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo v znesku 499,49 EUR (odgovor na pravno sredstvo po tar. št. 21, 375 točk, pavšal v višini 2 % in 22 % DDV, ter sodna taksa v višini 32,84 EUR).