Jedro

Tožnik v obravnavani zadevi utemeljuje tožbeni zahtevek z drugimi dejstvi, kot v predhodni zadevi, čeprav oba zahtevka izhajata iz istega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo tožbo z dne 26. 9. 2016, s katero je tožnik zahteval, da mu toženec plača 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2013 do plačila.

2. Tožnik se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da ga razveljavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da gre za pravnomočno razsojeno zadevo. S tem mu je nepravilno odreklo sodno varstvo, ki mu gre po 23. členu Ustave RS. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik v prvi tožbi zahteval plačilo 6.000,00 EUR za vračilo dvojne are, v novi tožbi pa gre za zahtevek 3.000,00 EUR in za vračilo tistega, kar je tožnik plačal tožencu. Zahtevka sta bistveno različna in že zaradi tega ni bilo o novem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno. Res gre za vsebinsko isto pogodbeno razmerje, vendar s poudarki na drugih dejstvih, za drug zahtevek in drugo pravno podlago. Tožnik se v tej zadevi sklicuje na učinke razvezane pogodbe po 111. členu OZ, lahko pa bi sodišče odločitev oprlo na pravila o neupravičeni pridobitvi. Tožnik ne utemeljuje več zahtevka za vračilo dvojne are, ampak le za vračilo, kar je plačal tožencu. Isto je le pogodbeno razmerje, ki pa v nobenem primeru ne izključuje nove tožbe in novega zahtevka po drugih dejanskih in pravnih podlagah.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo tožeče stranke, ker je ugotovilo, da gre za novo sojenje o istem zahtevku med istima pravdnima strankama, pri čemer se tožeča stranka v obravnavani zadevi zgolj sklicuje na drugo pravno podlago. Tožeči stranki je pravno varstvo odreklo z utemeljitvijo, da je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi IV P 2387/2014. 5. Drugi odstavek 319. člena ZPP določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Pravnomočnost je negativna procesna predpostavka, njena posledica je prepoved ponovnega sojenja o isti stvari.

6. Pritožba ima prav, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da gre v obravnavani zadevi za pravnomočno razsojeno stvar, ker je podana istovetnost zahtevka s tistim, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Kot sicer pravilno ugotavlja, je v skladu s procesno ekvivalenčno teorijo, ki jo večinoma sprejema tudi slovenska sodna praksa, nova tožba dopustna, če se vsebinsko enak tožbeni zahtevek opira na drug tožbeni temelj.(1) Res je tudi po večinskem stališču tožbeni temelj sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek. Vendar pa odgovor na vprašanje, kdaj lahko govorimo o istem in kdaj o drugem sklopu dejstev, ni vedno preprost.(2) Sodišče zato mora iskati odgovor glede na vse okoliščine konkretnega primera.

7. Tožnik je v pravdni zadevi IV P 2387/2014 na podlagi sklenjene pogodbe o izvajanju mizarskih storitev z dne 26. 9. 2013, kot naročnik zahteval od toženca kot izvajalca, vrnitev dvojne are v znesku 6.000,00 EUR, ker je trdil, da je za neizpolnitev pogodbe med strankama in odstop od pogodbe odgovorna tožena stranka, ki je prejela aro 3.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo z dne 20. 10. 2015 ugotovilo, da tožnik do vračila dvojne are ni upravičen in je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V obravnavani zadevi pa tožnik uveljavlja plačilo 3.000,00 EUR kot posledico razveze pogodbe po drugem odstavku 111. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Navaja, da je zaradi odstopa od pogodbe s strani toženca, predno je izpolnil obveznosti po pogodbi, prišlo do razveze pogodbe, zato tožnik od toženca zahteva vračilo, kar mu je plačal. 8. Primerjava obeh zadev pokaže, da ne gre za enak, ampak drug tožbeni temelj. Res je, da nova tožba, ki se opira na isti sklop dejstev, ni dopustna, kadar se zahtevek iz nove tožbe opira le na drugo pravno podlago. Denarna zahtevka v obeh zadevah se sicer razlikujeta po višini, a to na identiteto tožbenega zahtevka nima vpliva. Pač pa je pomembno, da tožnik v obravnavani zadevi utemeljuje tožbeni zahtevek z drugimi dejstvi, kot v predhodni zadevi, čeprav oba zahtevka izhajata iz istega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Kadar so za uporabo različnih pravnih norm relevantna različna dejstva, pa gre za drug tožbeni temelj, čeprav bi šlo za isti historični dogodek.(3) Pritožba ima zato prav, ko poudarja, da sodišče v prejšnji pravdi ni obravnavalo istega sklopa dejstev, namreč tistih, ki se nanašajo na učinke razveljavitve pogodbe.

9. Ker je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo 319. člena ZPP, je zaradi kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo ter zadevo vrača v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, komentar k 319. členu.

Op. št. (2): Ibid Op. št. (3): Ibid.