Jedro

Pravilni so razlogi, da tožnica vtožuje navadno škodo (nevrnjeni del posojila z obrestmi) in ne izgubljenega dobička, vendar je napačen zaključek, da je šlo v segmentu škode kot zmanjšanja premoženja za nevtralen posel. Obširni razlogi sodišča prve stopnje o povezanosti poslov, o nekakšnem gledanju na posle kot celoto in o namenih sklenjenih pravnih poslov nimajo nobenih pravno relevantnih posledic, npr. v smeri nenastanka škode družbi A. OZ takšnih povezanih poslov ne ureja in zato zanje ni določenih nobenih (posebnih) pravnih posledic. Za presojo v konkretni zadevi je treba poleg zgoraj omenjenega ZGD-1 uporabiti obstoječe določbe OZ. Izpodbijana sodba ne vsebuje okoliščin, ki bi lahko kazale na morebitno neveljavnost sklenjenih poslov. Iz sodbe in iz trditvene podlage pravdnih strank ne izhaja, da bi bila prava volja udeležencev poslov kakorkoli drugačna od izražene, čeprav so bili posli povezani in je bilo njihovo sklepanje namenjeno v zagotovitvi kreditiranja tretje družbe za nakup delnic.

Družba je torej s prejetim denarjem (zaradi protipravnih ravnanj tožencev) brez ustreznih zavarovanj (pretirano tvegano, neskrbno) razpolagala, ko ga je posodila naprej tretji družbi. Zato je družbi nastala navadna škoda v višini nevrnjenega posojila s pripadki. Gre za navadno škodo v obliki zmanjšanja oškodovančevega premoženja, ki se kaže v izgubi ali zmanjšanju vrednosti premoženja, in utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da se je škoda manifestirala v neplačilu terjatve.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "I. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe nerazdelno plačati 3.922.878,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.12.2015 dalje do plačila.

II. Toženi stranki, ki sami krijeta svoje pravdne stroške, sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe nerazdelno plačati 32.775,27 EUR pravdnih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe nerazdelno plačati 14.849,67 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 3.922.878,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.12.2015 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna toženima strankama (toženca oziroma toženka in toženec) nerazdelno plačati 87.408,86 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmotna uporaba materialnega prava podana s presojo, da tožnici ni nastala škoda oziroma da ta ni izkazana. Sodišče prve stopnje je zmotno kot premoženje upoštevalo le denarna sredstva, ne pa tudi obveznosti družbe A. do kreditodajalca. Zaključek sodišča prve stopnje je tudi protispisen, saj je v nasprotju z izvedensko ekspertizo. Zaključka, da je šlo iz vidika škode kot zmanjšanja premoženja za nevtralen posel in da ni prišlo do spremembe premoženja A., ko pa je podjetju ostala obveznost vračila posojila, v nasprotni smeri pa je pridobilo le neizterljivo terjatev do družbe B., nista ustrezno obrazložena in gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno so tudi odmerjeni stroški tožencev, saj so retroaktivno upoštevane Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife (UL RS št. 70/22 z dne 20.5.2022), ki veljajo šele od 4.6.2022. Maksimalna nagrada je lahko šele od tega dne dalje 9000 točk (za zastopanje dveh oseb 9900 točk), prej pa je bila lahko le največ 3000 točk (za zastopanje dveh oseb 3300 točk) zato je treba vse odvetniške storitve in dejanja pred 4.6.2022 ustrezno nižje ovrednotiti. Na podlagi ugotovitev v sodbi je mogoče zaključiti, da je podan temelj odškodninskega zahtevka oziroma sta izpolnjeni predpostavki protipravnega ravnanja in odgovornosti. Gre za poslovno odškodninsko odgovornost po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in toženca morata dokazati vestno in pošteno ravnanje, tožnica pa mora izkazati druge elemente odškodninske odgovornosti, in sicer škodo in vzročno zvezo. Sodišče je zmotno zaključilo, da toženca s protipravnim ravnanjem tožnici nista povzročila škode. Ugotovitev, da škoda ni nastala, je napačna, razlogi o neobstoju škode pa so nejasni in neobrazloženi. V kolikor je sodišče štelo, da škoda ni izkazana, je nesmotrno izdajalo začasne odredbe in angažiralo izvedenko finančne stroke. Napačen je zaključek, da do posla ne bi prišlo, če bi toženca ravnala dovolj skrbno, in bi bilo premoženje A. v tem hipotetičnem primeru popolnoma enako, saj kredita, ki ga ne bi prejelo, ne bi dalo naprej. Sodišče ne upošteva obveznosti za vračilo kredita. Tudi izvedenka je ugotovila, da je družba ostala brez vračila terjatev iz danega posojila v vtoževanem znesku, ostal pa ji je celoten dolg do kreditodajalke. Sodišče pa je zaključilo, da ugotovitve izvedenke potrjujejo neskrbno ravnanje tožencev, ne dajejo pa podlage za izračun in presojo škode. Obligacijska razmerja so relativna in učinkujejo med strankama razmerja. Škoda je lahko nastala le v razmerju pravdnih strank. Sodbi manjka konsistentna obrazložitev, da obstoj škode ni izkazan. Sodišče se je napačno osredotočilo le na presojo denarnih sredstev. Ugotovitev v zvezi s hipotetičnim primerom je protispisna in v nasprotju z ugotovitvijo izvedenke, saj je sodišče upoštevalo le denarna sredstva, ne pa obveznosti do kreditodajalke, ki je ostala. Družbi so se poslabšali premoženjsko stanje, bonitetna ocena in kreditne sposobnosti. Premoženje A. ni ostalo enako, kot če kredita ne bi bilo. Družba je pridobila obveznost do kreditodajalke, do posojilojemalke pa neizterljivo terjatev. Vsekakor je družbi nastala škoda v višini nevrnjenega posojila. Tožnica v nadaljevanju pritožbe izpostavlja ugotovitve izvedenke in izpostavlja, da je izvedenka menila, da je škoda nastala v celotni višini nevrnjenega posojila. Ugotovitev, da škoda ni nastala, je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Toženca sta povzročila, da je družba svoje premoženje (prejeto posojilo) dalje posodila družbi B. brez ustreznih zavarovanj, in s tem družbo oškodovala za višino nevrnjenega posojila. Tožnica vtožuje navadno škodo, ki je zmanjšanje oškodovančevega premoženja. Ta se je manifestirala v neplačilu terjatev s strani B. Kreditno razmerje do kreditodajalke A. je povsem samostojno obligacijsko razmerje. Neprepričljiva je argumentacija, da škoda ni nastala, ker C. nikdar ni zahtevala vračila kredita. Tudi, če ni unovčila terjatve, to ne spremeni dejstva, da je tožnica izgubila premoženje. Razmerje C. A. je irelevantno glede vprašanja nastanka škode A. Povrnitev škode se ravna po načelu restitucije. V premoženju družbe se mora oblikovati stanje kot če bi bil kredit ustrezno zavarovan. A. je zaradi ravnanj tožencev prikrajšano za denarno vrednost danega posojila. Premoženjska škoda pomeni vsak poseg v premoženjsko sfero drugega, v vse pravice, ki imajo objektivno določljivo premoženjsko vrednost (v denarju). V klasičnem smislu so se zmanjšala denarna sredstva A. zaradi nevračila posojila, pravno-ekonomsko pa se je to izrazilo kot neunovčljivost oziroma slabitev terjatve do dolžnika. Neutemeljen je tudi zaključek, da je oškodovanec C. Ta nima samostojnega zahtevka do tožencev, ampak le do A. Iz sodbe ni mogoče ugotoviti razlogov, zakaj je šlo z vidika premoženja za nevtralen posel in zakaj ni nastala škoda. Obrazložitev je preskopa in pavšalna. Razlog, da je C. dala kredit A. namesto B. je v tem, da si je zmanjšala lastno tveganje, saj slednji ni bil kreditno sposoben. Že iz tega izhaja, da ni šlo za nevtralen posel, saj sta toženca zlorabila družbo A., da je prejeto premoženje posodila dalje nelikvidni družbi ob odsotnosti ustreznih zavarovanj. Sklicevanje sodišča glede oblike škode, ki jo tožnica zahteva, ni utemeljeno in relevantno, saj ni vezanosti na pravno podlago, ki jo navajata pravdni stranki. V vsakem primeru bi moralo sodišče izvedensko ekspertizo upoštevati v celoti.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Uvodoma še izpostavlja, da sta neutemeljena očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek iz 14. točke je podan, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Bistvo očitka je v tem, da gre za takšne (formalne) pomanjkljivosti sodbe, da je onemogočen njen pritožbeni preizkus. V konkretnem primeru izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je moč preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče nenazadnje storilo. Standard obrazloženosti sodbe prvostopenjskega sodišča je spoštovan, saj so navedeni zadostni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, medtem ko morebitna napačna uporaba materialnega prava oziroma morebitni zmotni pravni zaključki sodišča prve stopnje (o nevtralnosti spornega posla, o obstoju škode oziroma zmanjšanju premoženja, ipd.) ne pomenijo predmetnega očitka. Kršitev iz 15. točke (tako imenovana protispisnost) je podana v primeru napačnega prenosa vsebine dokaza, ki je dokaz nima, v sodbo. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da je sodišče prve stopnje storilo predmetno kršitev s tem, da je narobe povzelo ugotovitve sodne izvedenke finančne stroke, zato predmetna kršitev ni podana. Predmetna kršitev tudi ni podana, če sodišče izvedeni dokaz napačno dokazno oceni in če dokaz (delno) prezre.

6. Tožnica s pritožbo ne izpodbija okvira, v katerem je sodišče prve stopnje upoštevalo ekspertizo angažirane sodne izvedenke in na tej podlagi podane nove trditve pravdnih strank (glej razloge v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). V pritožbi sicer s sklicevanjem na izdelano ekspertizo izpostavlja obširne okoliščine v smeri izgubljenega dobička, ki pa ga, kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v tej pravdi ne vtožuje. Tudi sama med drugim izpostavlja, da vtožuje navadno škodo. Drži, da sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago, vendar pri presoji oblik škode (navadne škode in izgubljenega dobička) ne gre le za drugačno pravno kvalifikacijo istega sklopa dejstev, ampak gre za različnih sklopov dejstev. Vtoževane škode iz naslova nevrnjenega kredita ni mogoče pravno kvalificirati pod pojem izgubljenega dobička. Novih navedb v smeri izgubljenega dobička sodišče prve stopnje ni upoštevalo (glej razloge v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) in to s pritožbo ni izpodbijano, medtem ko predmetno ni predmet pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato se tudi pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb v smeri izgubljenega dobička.

7. Pritožbeno sodišče soglaša in se pridružuje presoji sodišča prve stopnje glede vprašanj zastaranja (glej 11. in 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), procesne legitimacije pravdnih strank (glej 6., 7. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in ugotovljenega protipravnega ravnanja obeh tožencev (glej predvsem obširne razloge od 13. do 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), ki so v opustitvi dolžnega ravnanja organov vodenja (toženka) in nadzora (toženec) iz 263. člena ZGD-1. Upoštevaje razloge izpodbijane sodbe toženca nista izkazala svoje nekrivde (op. obstoj krivde se domneva), to je poštenega in vestnega izpolnjevanja svojih dolžnosti v dobro družbe in s skrbnostjo vestnega ter poštenega gospodarstvenika. Podredno je upoštevaje dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi (o toženčevi "večplastni vlogi" in o "kreditiranju skupine gospoda Č. Č.") razvidno, da je toženčevo odškodninsko odgovornost mogoče opreti ne samo na 263. člen ZGD-1 (opustitev nadzorne funkcije), ampak tudi na določbi 264. člena ZGD-1 (škodljiv vpliv tretjega) in 547. člena ZGD-1 (odgovornost obvladujoče družbe in njenih zakonitih zastopnikov). Sodišče prve stopnje je ob (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve) napačni presoji, da ne obstoji navadna škoda, sicer ob takšni presoji pravilno sklepalo, da je posledično nemogoče govoriti o obstoju vzročne zveze. Vendar je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja vsekakor moč zaključiti, da vzročna zveza obstoji. Zaradi ravnanj in opustitev obeh tožencev je namreč družba A. z družbo B. sklenila škodljivo (nezavarovano) kreditno pogodbo z aneksi, katere posledice so bile v tem, da je bil družbi A. (ob kasneje sklenjenih in nezadostnih zavarovanjih) povrnjen le majhen del danega posojila. Nerelevanten in zmoten je zapis v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe "da se sodišče ni spuščalo v ugotavljanje še preostalih predpostavk", saj drugih predpostavk ni. Predpostavke odškodninske odgovornosti so v protipravnem ravnanju, krivdi, nastanku pravno priznane škode in vzročni zvezi med ravnanjem ter škodo. V postopku pred sodiščem prve stopnje višina vtoževanega zneska s pripadki (op. gre za v stečaju družbe B. pravnomočno priznano terjatev C. iz naslova sporne kreditne pogodbe, zmanjšano za poplačila v stečaju iz zavarovanj in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.12.2015 dalje) ni bila prerekana in je zato nesporna (glej začetek 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Utemeljeni so pritožbeni očitki zmotne presoje, da ob ugotovljenih dejstvih ne obstoji oziroma da ni izkazana navadna škoda in da je šlo z vidika A. za nevtralen posel. Predmetno pa ni rezultiral v zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

9. Pravilni so razlogi, da tožnica vtožuje navadno škodo (nevrnjeni del posojila z obrestmi) in ne izgubljenega dobička, vendar je napačen zaključek, da je šlo v segmentu škode kot zmanjšanja premoženja za nevtralen posel. Obširni razlogi sodišča prve stopnje o povezanosti poslov, o nekakšnem gledanju na posle kot celoto in o namenih sklenjenih pravnih poslov nimajo nobenih pravno relevantnih posledic, npr. v smeri nenastanka škode družbi A. Obligacijski zakonik (OZ) takšnih povezanih poslov ne ureja in zato zanje ni določenih nobenih (posebnih) pravnih posledic. Za presojo v konkretni zadevi je treba poleg zgoraj omenjenega ZGD-1 uporabiti obstoječe določbe OZ. Izpodbijana sodba ne vsebuje okoliščin, ki bi lahko kazale na morebitno neveljavnost sklenjenih poslov. Iz sodbe in iz trditvene podlage pravdnih strank ne izhaja, da bi bila prava volja udeležencev poslov kakorkoli drugačna od izražene, čeprav so bili posli povezani in je bilo njihovo sklepanje namenjeno v zagotovitvi kreditiranja družbe B. za nakup delnic od C.2 Utemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati relativnost (veljavno sklenjenih) obligacijskih razmerij. Zato bi moralo svojo presojo osredotočiti predvsem na sporno posojilo A. B. Dodatno drži pritožbeno zavzemanje, da A. ostaja njegova obveznost vračila posojila C., da je A. posojilo B. dobilo (zaradi ravnanj in opustitev tožencev) vrnjeno le delno in da je A. ostala neplačana terjatev do B. Na te zaključke nimata vpliva stečajna postopka A. in B. ter njuno končanje, saj sam zaključek stečaja z izbrisom pravne osebe iz sodnega registra ne povzroči prenehanja terjatev. Morebitno drugačno sklepanje sodišča prve stopnje iz 30. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je napačno. Stečajna postopka nenazadnje niti nista bistvena za presojo v konkretni zadevi še iz razloga, ker pomenita nekakšne kasnejše okoliščine, ki ne morejo imeti pravno relevantnega vpliva na nastalo odškodninsko odgovornost tožencev. A. je sicer denarna sredstva res prejelo kot kredit od C. in jih ob nekakšni posredniški vlogi kot kredit posredovalo B., vendar je ob relativnosti obligacijskih razmerij A. tisto, ki je s spornim nadaljnjim in nezadostno zavarovanim kreditom utrpelo navadno škodo v obliki nevrnjenega zneska kredita. Pravilno je zavzemanje pritožnice, da je bila družba "zlorabljena" s strani tožencev in je škoda nastala družbi, čeprav je odigrala le nekakšno posredniško vlogo. Kdo je bil iniciator poslov, kakšno škodo sta utrpela C. in B., kakšni so bili nameni pravnih poslov, ipd., ni odločujoče. Z vidika A. (oškodovanca), ki je zaradi relativnosti obligacijskih razmerij bistven, je škoda s spornim nadaljnjim posojanjem denarja nastala A. in za A., ki je sicer prejelo kredit s strani C. in ga plasiralo naprej, sporno kreditiranje B. ni bilo nevtralno. Glede nastanka navadne škode je v osnovi pravilno sledenje denarnemu toku, a le v okviru razmerja A. B., in sicer na način, da je bil dani kredit le delno poplačan in da je v nevrnjenem znesku s pripadki družbi nastala navadna škoda. Da je A. denarna sredstva pridobilo od C. ni sporno, vendar je relevantno le, da jih je neskrbno posodilo naprej. Argument, da do spornega nadaljnjega kreditiranja ne bi prišlo, če sredstev ne bi prejelo, je opis hipotetičnega scenarija, ki se ni pripetil in ni predmet presoje. Gre za prazen in neutemeljen argument. Da bi bilo v obeh primerih premoženjsko stanje A. popolnoma enako je nekakšno zmotno sklepanje, saj se očitno (kasneje začetima in) zaključenima stečajnima postopkoma pripisuje vpliv na terjatve oziroma nastanek škode, ki ga nimata. A. je torej s prejetim denarjem (zaradi protipravnih ravnanj tožencev) brez ustreznih zavarovanj (pretirano tvegano, neskrbno) razpolagalo, ko ga je posodilo naprej družbi B. Zato je A. nastala navadna škoda v višini nevrnjenega posojila s pripadki. Gre za navadno škodo v obliki zmanjšanja oškodovančevega premoženja, ki se kaže v izgubi ali zmanjšanju vrednosti premoženja, in utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da se je škoda manifestirala v neplačilu terjatve. Nekakšni dodatni argumenti sodišča prve stopnje, da C. ni nikoli zahtevala vračila kredita danega A., so zaradi načela relativnosti obligacijskih razmerij nerelevantni in napačni, saj je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je navadna terjatev C. iz danega kredita v stečaju A. ostala neporavnana. Torej je C. zahtevala vračilo danega kredita v stečaju A. 10. Ob povedanem se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih očitkov glede povrnitve stroškov pravdnega postopka iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, saj je bilo treba zaradi spremembe sodbe v to odločitev poseči že po uradni dolžnosti. Tožnica je zaradi ugoditve tožbenemu zahtevku v tem sporu v celoti uspela (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP ter po priloženem stroškovniku (l.št. 575 spisa) se tožnici prizna 6.525,00 EUR takse za tožbo (brez DDV), 1.608,53 EUR plačanih predujmov za delo sodnih izvedenk (brez DDV), 2 x 3000 točk za tožbo in prvo pripravljalno vlog0, 2250 točk za drugo pripravljalno vlogo, 7 x 1500 točk za nadaljnje pripravljalne vloge, 1500 točk za pritožbo z dne 30.9.2021 (in ne priglašenih 3000, saj gre za uspešno pritožbo zoper procesni sklep o zavrnitvi vstopa DUTB d.d.; odločitev o pritožbenih stroških je bila pridržana za končno odločbo) in 33,00 EUR takse za to pritožbo (brez DDV), 3000 točk za odgovor na pritožbo z dne 30.9.2021 (op. pritožbeno sodišče je s sklepom II Cpg 54/2022 z dne 17.5.2022 potrdilo izdano začasno odredbo in pridržalo odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov do končne odločbe), 3000 točk za prvi narok za glavno obravnavo in 4 x 1500 točk za nadaljnje naroke, 5 x 80 točk za odsotnost iz pisarne in 5 x 51,60 EUR potnih stroškov na relaciji MB-CE-MB, 150 točk in 50 točk urnine za naroka 10.9.2021 in 13.3.2023, 338,5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka (seštevek priznanih točk je 32.850 točk)) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,6 EUR skupaj znaša 32.775,27 EUR. Tožnici se ne prizna 200 točk za konferenco s stranko in prevzem zadeve, saj gre ne samo za neizkazane stroške, ampak za nesamostojne stroške, ki so že zajeti v priznanih nagradah za vloge in naroke. O preostalih priglašenih stroških v zvezi s predlaganimi začasnimi odredbami (predlogi, odgovori na ugovore in odgovori na pritožbe) je že odločilo ali sodišče prve stopnje ali pritožbeno sodišče, pri čemer so odločbe o povrnitvi teh stroškov razvidne iz predmetnega spisa in so bile pravdnima strankama že vročene. O stroških v zvezi z zadnjo začasno odredbo, ki se nanaša na plovilo toženca, še ni odločeno in bo odločeno s končno odločbo o predlaganem zavarovanju (glej odločbo VSC II Cpg 5/2024, ki je tako kot predmetna sodba izdana na dan 13.3.2024). Tožnici gre torej 32.775,27 EUR prvostopenjskih stroškov, medtem ko toženca svoje pravdne stroške na prvi stopnji sojenja krijeta sama.

11. Ker tožnica drugih trditev zoper sodbo ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov, z izjemo zgoraj izpostavljene zmotne uporabe materialnega prava, ki je terjala predmetno spremembo izpodbijane odločbe, ni našlo.

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v II. točki izreka te sodbe odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji morata skladno s predlogom toženca nerazdelno povrniti njene pritožbene stroške. Tožnici se prizna 6.525,00 EUR takse za pritožbo (brez DDV), 11.250 točk za sestavo pritožbe, 122,5 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 14.849,67 EUR.

1 Takšna stališča posredno izhajajo tudi iz npr. odločbe VSRS III Ips 22/2017 z dne 13.6.2018.