Jedro

Obravnavan primer bo s prisojeno odškodnino v višini 12,13 neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe, tako v skladu z načelom individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, glede na vse okoliščine konkretnih zadev sorazmerno umeščen v obstoječo sodno prakso.

Vzročna zveza je sicer res pravno vprašanje. Vendar je podlaga za oceno, ali je določena škoda, ki jo trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem odškodninsko odgovorne osebe, vselej dejanska.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožnica izpodbija odločitev o pravdnih stroških.

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ob delni ugoditvi tožničini pritožbi za nadaljnjih 2.000 EUR sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 5.250,70 EUR z zamudnimi obrestmi za čas od 2.4.2002 do 4.1.2005 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšano za temeljno obrestno mero, za čas od 5.1.2005 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti v 15. dneh, da ne bo potrebna izvršba. 2. Kar zahteva tožnica več, se zavrne.

3. Vsaka stranka sama trpi stroške postopka na prvi stopnji."

4. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. 5. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopa v znesku 120,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2005 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti 86,94 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od dneva vročitve te sodbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnica se je telesno poškodovala kot voznica osebnega avtomobila v prometni nesreči dne 21.4.1999 in utrpela zvin vratne hrbtenice in udarnino prsnega dela hrbtenice. Med pravdnima strankama temelj vtoževane odškodninske terjatve ni bil sporen (AO plus zavarovanje). Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo denarno odškodnino v skupnem znesku 278.998,07 SIT, kar predstavlja denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.100.000 SIT (400.000 SIT za telesne bolečine in 700.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), zmanjšano za revaloriziran, že plačan znesek denarne odškodnine in denarno odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 200.000 SIT, prav tako zmanjšano za revaloriziran, že plačan znesek iz tega naslova. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zvišalo odškodnino iz naslova telesnih bolečin za 200.000 SIT, odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti pa za 300.000 SIT. Po odbitku revalorizirane vrednosti že plačane odškodnine je prisodilo skupaj 778.998,07 SIT.

Tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi ji morala biti po njenem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Revizija med drugim poudarja, da je bilo samo zdravljenje tako hospitalno kakor tudi ambulantno in je trajalo 10 mesecev, trajanje in intenzivnost bolečinskega obdobja, neugodnosti, ki jih je morala prestajati v času zdravljenja in težave, ki jih ima sedaj zaradi prometne nezgode. Meni, da sodišči nista uporabili teorije o adekvatni vzročnosti in pri odmeri odškodnine upoštevali, da vse tožničine težave izvirajo neposredno iz škodnega dogodka in je zato pravno napačno, da sodišči določen obseg težav pripisujeta degenerativnim spremembam na njeni hrbtenici. Revizija se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve zahtevku za plačilo odškodnine v celoti ter podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne vrne v ponovno obravnavo.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

O nedovoljenosti revizije: Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Ta se namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP. Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper njega ni dovoljena. Tožničino revizijo je revizijsko sodišče zaradi navedenega v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O delni utemeljenosti revizije: Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnica v prometni nesreči utrpela zvin vratne hrbtenice in udarnino prsnega dela hrbtenic. Izvedenec medicinske stroke dr. A. A. je v svojem mnenju potek zdravljenja ter ugotovljene posledice razmejil tako, da je ločeno ugotovil potek zdravljenja ter posledice, ki jih je pripisati obravnavanemu škodnemu dogodku ter potek zdravljenja in posledice, ki jih je povezati z degenerativnimi spremembami in z boleznijo ledvenega dela hrbtenice oškodovanke. Pri tem ni sporno, da je poškodba prometne nesreče lahko poslabšala simptome v vratni hrbtenici oz. jih sploh sprožila, saj oškodovanka pred poškodbo ni iskala zdravniške pomoči zaradi bolečin oz. težav s hrbtenico. Pojasnil je še, da je tožnica v prometni nesreči 7.10.2000 ponovno utrpela zvin vratne hrbtenice, kar je ponovno, začasno, za 2 meseca, poslabšalo njeno zdravstveno stanje v smislu reakutizacije bolečin in dodatnega začasnega zmanjšanja gibljivosti vratne hrbtenice za nekaj mesecev.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožnici pripadajoče denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni utemeljen, saj so bila vsa pravno relevantna dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja in obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), upoštevana že v pravnomočni sodbi. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah izvedenskega mnenja dr. A. A., izpovedi tožnice ter njeni medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče upoštevalo tako trajanje in intenziteto bolečinskega obdobja, neugodnosti, ki jih je morala tožnica prestati v času zdravljenja, da je zdravljenje trajalo 10 mesecev, da je bilo zdravljenje tako hospitalno kot ambulantno kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti obsega tožničino duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njenem psihičnem ali telesnem področju. Glede odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitve iz izvedenskega mnenja dr.A. A., da ima tožnica zavrto gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje in da je srednje zmanjšano sposobna za dela, ki so povezana z vibracijami in poskoki, dolgotrajnim sedenjem ter s prisilno držo glave. Iz izvedeniškega mnenja tako izhaja, da je izključno zaradi poškodbe, ki je posledica obravnavane nesreče, tožničina splošna življenjska in delovna aktivnost srednje zmanjšana. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih, je bilo ob pravilni uporabi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, reviziji delno ugoditi in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišati za 2000,00 EUR, v presežku pa revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Primerna odškodnina iz tega naslova tako v celoti znaša 6172,92 EUR. Obravnavan primer bo s prisojeno odškodnino v višini 12,13 neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe tako v skladu z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine glede na vse okoliščine konkretnih zadev sorazmerno umeščen v obstoječo sodno prakso.

Revizija neutemeljeno zatrjuje zmotno uporabo prava v zvezi z mnenjem pritožbenega sodišča, da tožnici ne gre večja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker so druge težave pri tožnici posledica degenerativnih sprememb. Vzročna zveza je sicer res pravno vprašanje. Vendar je podlaga za oceno, ali je določena škoda, ki jo trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem odškodninsko odgovorne osebe, vselej dejanska. Brez naravne vzročnosti praviloma tudi pravna vzročnost ne obstaja (izjema velja za opustitve dolžnega ravnanja, kjer pravo pogoj fingira kot vzrok). Če določeno ravnanje tudi s stališča naravne vzročnosti ne more biti vzrok določeni škodi, potem seveda tudi o pravni vzročnosti ne moremo govoriti. Vprašanje, ali obstaja naravna vzročnost, pa je dejansko vprašanje in v okviru tega sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili (revizijsko sodišče pa je na te ugotovitve vezano - 3. odstavek 370. člena ZPP), da je določen obseg tožničinih zdravstvenih težav posledica "degenerativnih sprememb in bolezni ledvenega dela hrbtenice", skratka njenega siceršnjega zdravstvenega stanja pred nesrečo. In ker te težave niso posledica škodnega dogodka (prometne nesreče), sta sodišči druge in prve stopnje pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode pravilno upoštevali le tisti obseg zdravljenja in posledic, ki ga je mogoče pripisati škodnemu dogodku. Iz povedanega izhaja, da je naziranje pritožbenega sodišča pravilno, da ima podlago v izvedenskem mnenju dr. A. A. in da je v skladu s sodno prakso, ki se je izoblikovala v zvezi s tem vprašanjem (glej sodbe VS RS npr. II Ips 572/2002, II Ips 303/96).

V odločitev o pravdnih stroških je revizijsko sodišče poseglo samo toliko, kolikor je zaradi spremembe sodb in zvišane odškodnine spremenjen uspeh v pravdi (drugi odstavek 165. člen ZPP). Izreka o pravdnih stroških sodišča prve stopnje, ki temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP in prvem odstavku 159. člena ZPP, revizijsko sodišče ni spremenilo, ker zvišanje odškodnine za 2.000 EUR na odmero stroškov postopka ne vpliva. Pač pa mora tožena stranka tožnici povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Eni in drugi so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnica uspela s pritožbo in revizijo (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer prvi znašajo 120,49 EUR (predstavljajo pa nagrado odvetniku za sestavo pritožbe in davek na dodano vrednost), drugi pa 86,94 (z isto strukturo). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.