Jedro

Toženka tožniku ni zagotovila osebne varovalne opreme skladno z določbo 19. člena ZVZD-1, in sicer delovnega oblačila, ki bi omililo tožnikovo poškodbo, s tem pa je podana prva predpostavka njene odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnost ravnanja. Tožnikova poškodba je v vzročni zvezi z odsotnostjo zaščite predela roke, tako sta podani tudi druga predpostavka pravno priznana škoda in tretja vzročna zveza med škodo in protipravnostjo ravnanja tožene stranke. Ker pa je toženka tožniku dopuščala, da je pri delu uporabljal svoja oblačila, je ravnala hudo malomarno, s čemer je podana tudi krivda toženke kot končna predpostavka odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 933,18 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 9. 2017 dalje do plačila (točka I izreka), višji zahtevek do zneska 6.152,04 EUR je zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 17,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo v točkah II in III se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Okoliščine v zvezi z nastankom poškodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo v nasprotju z določbo 8. člena ZPP, saj je poklonilo vero pričam, ki so neverodostojne. Obe zaslišani priči sta izpovedali, da samega dogodka nista videli. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da ugotovitve izvedenca potrjujejo izpoved priče A. A. To ne izhaja tudi iz prijave nezgode pri delu, pri kateri je ta priča aktivno sodelovala. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožnikovo trditev glede obstoja objektivne odgovornosti toženke. Tožnik je natančno izpovedal, da je do poškodovanja prišlo, ker je po navodilu A. A. z večjim kladivom tolkel po železnem profilu, da bi šel na določeno mesto. Tožena stranka je opustila z zakonom predpisano obveznost iz 38. člena ZVZD, saj tožnika ni poučila o pravilih varnega dela s kladivi, zato od njega ni mogla pričakovati, da bi ta pravila poznal. Ker tega ni storila, je sodišče nedopustno, kljub obstoju objektivne in tudi subjektivne odgovornosti tožene stranke, tožniku pripisalo večinsko, kar 60 % soodgovornost za nastalo škodo, toženki pa le 40 %. Toženka tožniku tudi ni priskrbela zaščitnih sredstev za varno delo, zato bi njena odgovornost morala znašati več kot 40 %. Nadalje je sodišče prve stopnje v nasprotju z načeli iz 179. člena OZ prisodilo nižjo odškodnino za negmotno škodo, kot bi jo moralo. Iz naslova vseh prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti, ki jih je prestal med zdravljenjem, bi mu moralo, glede na ugotovitve izvedenca, priznati vsaj za 1.000,00 EUR višjo odškodnino. Vsaj za 500,00 EUR je prenizko odmerjena odškodnina iz naslova utrpelega strahu. Sodišče je v odločitvi o stroških postopka prezrlo, da znaša odvetniška nagrada za sestavo I. pripravljalne vloge 400 točk in ne 300 točk. Neutemeljeno je zavrnilo priznavanje urnine za čas med ogledom izvedenca dne 28. 11. 2019, saj tožnik ni kriv, da izvedenec ni evidentiral časa ogleda. Neupravičeno pa je zavrnilo tudi priglašene stroške za sestavo več kratkih vlog po tarifni št. 39/4, sestava stroškovnika pa je po tar. št. 39/4 samostojno opravilo, ki ni zajeto v nobenem drugem opravilu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na katerih temelji odločitev, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot varilec – ključavničar in se je dne 24. 6. 2015 poškodoval v delovni nezgodi, ko se mu je v desno podlaket zaril košček kladiva, ki se je med uporabo odkrušilo. Ker je bil med strankama sporen način dela tožnika ob nastanku poškodbe, je sodišče okoliščine ugotovilo s pomočjo izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Ta je ugotovil, da je do tožnikove poškodbe prišlo tako, da je tožnik z namenom, da bi izravnal kovinsko konstrukcijo, s kladivom teže 5 kg, ki ga je držal z levo roko, udarjal po manjšem kladivu, ki ga je držal v desni roki. Malo kladivo je počilo, ker je bilo udarjano s kaljeno kovino večjega kladiva po kaljeni kovini manjšega kladiva, zato se je odlomljeni košček z manjšega kladiva, torej košček, ki je bil odstranjen s tožnikove podlakti, zaril v tožnikovo desnico. S tem so bile potrjene navedbe tožene stranke in izpoved prokurista A. A. o opisu nezgode ter dejstvo, da je bil prokurist A. A. spornega dne prisoten na kraju nezgode, kar je izpovedal tudi direktor B. B. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da okoliščina, da A. A. ni bil zabeležen kot prisoten na kraju nezgode v Prijavi nezgode – poškodbe na delu, ne daje podlage za drugačen zaključek.

7. Odškodninsko odgovornost tožene stranka je sodišče prve stopnje presojalo skladno z določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), po kateri je delodajalec odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom in splošnimi pravili civilnega prava po Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 97/2007 in naslednji). Ta v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde – krivdna odgovornost, v drugem odstavku tega člena pa določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo – objektivna odškodninska odgovornost. 8. Pravilna je ugotovitev, da tožena stranka za nezgodo ni objektivno odškodninsko odgovorna. Kljub temu, da je delo potekalo na delovnem odru v višini dveh do treh metrov, višina ni imela vpliva na nastanek delovne nezgode. Prav tako težko kladivo kot pomožno orodje samo po sebi ni nevarna stvar in uporaba kladiva ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj je tožnik kladivo vihtel z lastno silo. Tožnik tudi ni dokazal, da bi imelo katero izmed obeh uporabljenih kladiv skrito napako, izvedenec pa je ugotovil, da je do nezgode prišlo zaradi nepravilne uporabe kladiv (točenja kladiva ob kladivo, do česar ob pravilni rabi ne bi prišlo). Tožnik je delo opravljal na tak način, kljub izrecnemu opozorilu in prepovedi A. A., da naj dela ne opravlja na tak način, ampak naj uporabi kotno brusilko. Uporaba kladiva pri postavljanju podesta oziroma njegovem uravnavanju ne pomeni nevarne dejavnosti, je pa postala nevarna zaradi neupoštevanja pravil stroke, kar pa lahko pomeni le krivdno odgovornost tožene stranke.

9. V zvezi s krivdno odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je sodišče ugotovilo, da tožniku ni zagotovila osebne varovalne opreme skladno z določbo 19. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011), in sicer delovnega oblačila (moder jopič in hlače z oprsnikom), ki bi omililo tožnikovo poškodbo, s tem pa je podana prva predpostavka njene odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnost ravnanja. Tožnikova poškodba je v vzročni zvezi z odsotnostjo zaščite predela roke, tako sta podani tudi druga predpostavka pravno priznana škoda in tretja vzročna zveza med škodo in protipravnostjo ravnanja tožene stranke. Ker pa je tožniku dopuščala, da je pri delu uporabljal svoja oblačila, je ravnala hudo malomarno, s čemer je podana tudi krivda toženke kot končna predpostavka odškodninske odgovornosti.

10. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik k nastanku škode tudi sam prispeval. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi škodni dogodek lahko preprečil tožnik sam, če bi kotnik – nosilec odrezal s kotno brusilko in ne bi s težjim kladivom udarjal po lažjem kladivu. Po mnenju sodnega izvedenca bi tožnik, kot strojni tehnik, moral vedeti, da se pri delu, kadar je potrebno karkoli delati s kladivom, nikoli ne udarja z enim kladivom po drugem. Sodišče pa je ugotovilo, da je tožnik z napačno rabo kladiv nadaljeval tudi po izrecnem opozorilu A. A., da naj kovinsko konstrukcijo odreže s kotno brusilko. Ker je napačno uporabljal orodje, kljub temu, da bi glede na izobrazbo in izkušnje moral vedeti, da je prepovedano tolči s kladivom po kladivu in je tudi kljub opozorilu in pozivu, da naj s tem preneha, s tem načinom nadaljeval, je sodišče ugotovilo, da znaša tožnikov soprispevek k nastali škodi 60 %, prispevek tožene stranke pa 40 %. Tožnik je namreč ravnal v nasprotju z 12. členom ZVZD-1, saj je sredstva za delo uporabljal v nasprotju z njihovim namenom in navodili delodajalca. Iz navedenega izhaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno pripisalo večinsko soodgovornost tožnika. Res, da tožena stranka tožnika ni poučila o pravilih varnega dela s kladivi, vendar iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas toženo stranko seznanil s tem, da ima opravljen izpit iz varstva pri delu. Bistveno pa je, da mu je bil s strani tožene stranke prepovedan način dela s kladivoma in naročena uporaba kotne brusilke, pa tožnik tega ni spoštoval. 11. Sodišče je tožniku denarno odškodnino za povrnitev nematerialne škode dosodilo skladno s 179. členom OZ. Upoštevalo je načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti. Na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke je ugotovilo, da je zdravljenje tožnika trajalo od dneva nastanka poškodbe 24. 6. 2015 do 30. 11. 2015, ko mu je bil bolniški stalež zaključen. V točki 27 obrazložitve se je opredelilo do nenavadne dolžine časa med nastankom poškodbe dne 24. 6. 2015 in operativno odstranitvijo tujka dne 4. 11. 2015. Tožnik na način in potek zdravljenja ni imel nobenega vpliva, zato je sledil priporočilom in navodilom osebnega zdravnika in zdravnikov specialistov, ki so se odločili tujek odstraniti po tem, ko je telo tujek zamejilo in se je njegova odstranitev opravila z manj invazivnim posegom, ki je tožniku povzročil najmanj težav.

12. Tožniku je za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR, tožnik pa je iz tega naslova zahteval 3.000,00 EUR. Sodišče je pri odločitvi pravilno upoštevalo navedbe in izpoved tožnika ter ugotovitve iz izvedenskega mnenja za čas srednje močnih, zmernih in lahkih občasnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem (čakanje na zdravniške preglede pri osebnem zdravniku in specialistu, odvzem krvi, RTG, preveza in oskrba rane, uživanje analgetikov in operativni poseg) in tudi po stališču pritožbenega sodišča dosodilo primerno denarno odškodnino.

13. Tožnik je iz naslova odškodnine za pretrpljeni primarni in sekundarni strah vtoževal znesek 1.000,00 EUR. Ob zaslišanju je pojasnil, da se neposredno ob dogodku ni ustrašil, ko pa mu je bilo kasneje povedano, da je tujek blizu živcev, ga je bilo strah, kaj bo z roko, saj je desničar, v strahu je bil tudi kasneje, ko je ugotovil, da v roki nima več moči. Iz ugotovitev izvedenca pa izhaja, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah ob poškodbi, sekundarni strah zaradi zaskrbljenosti za izid zdravljenja pa je trpel od 5 do 7 dni. Ob upoštevanju tožnikove izpovedi in njegovih navedb ter mnenja izvedenca medicinske stroke je sodišče pravilno ugotovilo, da je primerna denarna odškodnina iz tega naslova 500,00 EUR.

14. Glede na ugotovitve izvedenca, da tožnikove življenjske aktivnosti zaradi obravnavane poškodbe niso zmanjšane, je sodišče, kljub tožnikovim drugačnim navedbam, v celoti zavrnilo njegov zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova v višini 1.500,00 EUR.

15. Pravilno je sodišče prve stopnje priznalo tožniku za obdobje 28 dni za po dve uri dnevno stroške tuje pomoči ob upoštevanju urne postavke 5,10 EUR v skupnem znesku 285,60 EUR in 47,36 EUR premoženjske škode iz naslova potnih stroškov na relaciji Ankaran – Izola za prevoze na preglede 24. 6., 11. 8., 6. 10. in 4. 11. 2015. 16. Glede na tožnikov soprispevek v višini 60 %, mu je sodišče od skupnega zneska ugotovljene primerne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v višini 2.332,96 EUR, utemeljeno dosodilo znesek 933,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2017, skladno z določbo 299. člena OZ in višji tožbeni zahtevek do vtoževanega zneska 6.152,o4 EUR zavrnilo.

17. Pravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka v točki III izreka sodbe. Odločitev je sodišče ustrezno obrazložilo. Navedlo je tudi razloge, zaradi katerih tožniku ni priznalo vseh priglašenih stroškov postopka. Pravilno in skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji) je po 2. odstavku tar. št. 15 tožniku odmerilo stroške za sestavo prve pripravljalne vloge. Tožnik ni zahteval, da izvedenec v mnenje zapiše tudi trajanje ogleda in ne le njegov začetek. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožniku priznati tudi stroške za sestavo stroškovnika, ker je to po tar. št. 39/4, ki ni zajeto v nobenem drugem opravilu. ZPP v 163. členu določa, da mora stranka povrnitev stroškov priglasiti do konca glavne obravnave in ne določa, da je potrebno stroške priglasiti s posebno vlogo. Stranka ima možnost stroške priglasiti tudi na zapisnik o naroku za glavno obravnavo, lahko pa jih priglasi v posamezni vlogi, ki jo je vložila med ali zaradi postopka. Tako pisna vloga, s katero je tožnikov pooblaščenec priglasil stroške pred zaključkom obravnave, ni bila potrebna. Skladno z določbo 155. člena ZPP namreč sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so za pravdo potrebni.

18. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla.