Jedro

Ker tožnik sklepov o začasnem čakanju na delo ni pravočasno izpodbijal pred sodiščem, so ti pridobili značaj pravnomočne odločitve delodajalca in s tem zakonite pravne podlage za odmero tožnikovega nadomestila plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo tožbo v zvezi z zahtevkom za razveljavitev sklepov tožene stranke o začasnem čakanju na delo z dne 25.3.1996, 24.9.1996, 25.3.1997, 24.9.1997, 26.3.1998, 29.9.1998 in z dne 29.10.1998, ker je tožnik pred sodiščem te sklepe izpodbijal po preteku razumnega roka šele 20.6.2000. Hkrati je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 1.818.204,70 SIT iz naslova razlike plače za čas veljavnosti teh sklepov od 1.4.1996 do 30.11.1998. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v gornjem obsegu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da se zoper sklep o zavrženju tožbe revizija ne dopusti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike plače vlaga tožnik revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka z nezakonito razrešitvijo tožnika s funkcije tehničnega direktorja v letu 1994, z nezakonitim nedokončnim sklepom o njegovi razporeditvi na drugo delovno mesto in s številnimi zaporednimi sklepi o začasnem čakanju na delo, povzročila trajno nezakonito stanje. Tožniku je bilo v spornem obdobju v nasprotju s pravnim redom preprečeno delo in ker mu je zaradi tega nastala škoda, je upravičen do njene povrnitve tako na podlagi določb 73. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, kot na podlagi splošnih načel o odškodninski odgovornosti. Hkrati opozarja, da sporni sklepi o začasnem čakanju nikoli niso postali dokončni, ker tožena stranka o tožnikovih ugovorih ni odločala. Navaja, da gre za denarne terjatve iz naslova prikrajšanja pri plači, ki niso vezane na razveljavitev spornih sklepov. Sodišču očita, da s svojo razlago vezanosti sporne terjatve na razveljavitev sklepov o začasnem čakanju na delo omogoča zlorabo delovnopravnih institutov in da je tudi sicer ravnalo v nasprotju z lastnimi zaključki v sodbi Pd 81/2004 z dne 24.9.2004, da je tožnik zaradi nezakonite razrešitve za ves čas trajanja mandata upravičen do plače, ki bi jo prejemal na delovnem mestu tehničnega direktorja.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Podlago za obračun in izplačilo tožnikove plače oziroma nadomestila plače v spornem obdobju sta predstavljala obračunska osnova za delovno mesto tehničnega direktorja (tožnikova razrešitev s tega delovnega mesta v letu 1994 je bila pravnomočno razveljavljena) in nerazveljavljeni sklepi o začasnem čakanju na delo, na podlagi katerih je bil tožnik za čas čakanja, glede na določbe šestega odstavka 41. člena takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 39/93) in šestega odstavka 48. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur. l. RS, št. 40/97) ter na podlagi določb za toženo stranko veljavne KP dejavnosti, upravičen do 70 % nadomestila plače. Pri tem so bili pravno upoštevni že prvostopni sklepi o začasnem čakanju na delo, saj na podlagi zadnje alinee drugega odstavka 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ugovor zoper sklep, s katerim se delavcu odredi čakanje na delo, ne zadrži njegove izvršitve.

Ker tožnik sklepov o začasnem čakanju na delo, veljavnih v spornem obdobju, ni pravočasno izpodbijal pred sodiščem in je bila njegova kasnejša tožba v tem delu pravnomočno zavržena, so ti sklepi pridobili značaj pravnomočne odločitve delodajalca in s tem značaj zakonite pravne podlage za odmero nadomestila tožnikove plače. Ne glede na razmerja med strankama v sporu jih je zato moralo sodišče upoštevati. Ker je bilo tožniku izplačano nadomestilo plače v skladu s temi sklepi, je sodišče tožnikov zahtevek za plačilo razlike do 100 % nadomestila plače utemeljeno zavrnilo.

Glede na povedano revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 278. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.