Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če naj določba 157. člena ZOR doseže svoj namen, ne zadošča zgolj zahtevek na opustitev oziroma prepoved kršitve, ki še traja (glej A. Finžgar, Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1985, str. 47 in 48 ter A. Polajnar-Pavčnik, Temeljne pravice kot osebnostne pravice, v knjigi Temeljne pravice, Cankarjeva založba Ljubljana, 1997, str. 168). Glede na naravo kršitve in nevarnost, da se bodo kršitve ponovile, je potreben tudi zahtevek na preprečitev posega, uveljavljati je torej mogoče tudi prepovedno tožbo.
V 1. odstavku 15. člena Ustave je določeno, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Če torej varstva ni mogoče doseči na enega od načinov, ki jih določa zakon, ga je mogoče uveljavljati neposredno na podlagi ustave same.
Zasebnost ne zajema le "ozkega notranjega kroga posameznika in družine". Od primera do primera je treba ugotavljati vsebino tega pravnega standarda.
Potrebno je ločevanje članstva (ki ni javno) od združenja in njegove dejavnosti (ki sta javna).
Zahteva po objavi članstva nekega združenja lahko pomeni celo kršitev pravice do združevanja (42. člen ustave, 11. člen EKČP).
Članstvo v določenem društvu pred vdorom javnosti ni varovano tedaj, ko to deluje nezakonito in ogroža javnost. V takšnem primeru je seveda v splošnem interesu, da javnost izve, ali je to res ali ne in kakšna nevarnost grozi.
Komercialno področje na splošno ni izvzeto iz zaščite, ki jo zagotavlja 1. odstavek 10. člena EKČP, vendar pa mora biti stopnja zaščite manjša od tiste, ki je zagotovljena za izražanje "političnih" idej v najširšem pomenu, ker je svoboda izražanja v tem smislu tista, ki omogoča uveljavljanje vseh drugih vrednot iz konvencije.
Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 2. odstavku izreka ter sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremenita tako, da se v sodbi prve stopnje: - črta besedilo v 3. vrstici 1. točke "...osebnostne pravice in varstvo osebnih podatkov...", - spremeni besedilo 2. točke, tako da se odslej glasi: "Toženima strankama S. d.o.o. in A. D. se prepoveduje nadaljnje kršenje pravice tožeče stranke P. B. do zasebnosti z objavljanjem v tisku in razširjanjem njegovega imena in priimka v zvezi s članstvom v prostozidarski loži. V preostalem delu se tožbeni zahtevek v tej točki zavrne kot neutemeljen." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.
Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da sta toženi stranki z dejanji, taksativno naštetimi v izreku, kršili "tožnikovo ustavno zagotovljeno zasebnost, osebnostne pravice in varstvo osebnih podatkov". Zato je toženima trankama prepovedalo nadaljnje kršenje človekovih pravic z razširjanjem imena in priimka tožnika "v povezavi z drugimi njegovimi osebnimi (po popravi: zasebnimi) podatki ali na kakršenkoli drug način". Toženima strankama je še naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku 5.012.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki še obsodilo na nerazdelno plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 487.695,50 SIT.
Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, s katerim je bilo tožniku prisojeno 5.012.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo, kar zadeva 1. in 2. točko izreka (ugotovitveni in prepovedni zahtevek), zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo popravljeno sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 385. člena ZPP v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP, bistvene kršitve po 1. odstavku 354. člena ZPP v zvezi s 186. in 187. členom ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da naj sodbi druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje drugemu senatu sodišča prve stopnje. V reviziji utemeljuje obstoj kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP s trditvijo, da sodišči nista zavzeli stališča do ključnega vprašanja, ali je tožnik sodeloval pri dogajanju, ki ima zasebni ali javni značaj. Ocena in obrazložitev te okoliščine je odločilna za nadaljnje odločanje in oceno ravnanja tožene stranke, ki je izvrševala ustavno pravico do obveščenosti in svobodnega umetniškega ustvarjanja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 187. členu ZPP pa je nastala s tem, ko je sodišče druge stopnje potrdilo prvostopni ugotovitveni izrek. S tem ko je zahtevek zapadel, je postala ugotovitvena tožba nedopustna. Podani tudi niso pogoji iz 3. in 4. odstavka 187. člena ZPP, saj je procesna predpostavka za ugotovitveno tožbo dejstvo, da je postalo prejudicialno razmerje sporno šele med pravdo. Nadalje je, po mnenju revidenta, sodišče kršilo 186. člen ZPP v povezavi s kršitvijo materialnega prava.
Sodišče druge stopnje je sicer popravilo odločitev prvostopnega sodišča, s tem, ko se je sklicevalo na 157. člen ZOR. Vendar pa te določbe ni mogoče uporabiti. Zakon je jasen, saj določa, da se odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnostnega in družinskega življenja ali kakšna druga pravica njegove osebnosti. Tak zahtevek je mogoč le tedaj, ko dejanje, s katerim se krši osebnostna pravica, še traja. Poleg tega zahtevek na prepoved nadaljnjega kršenja ni ne določen, ne izvršljiv. Izreka v 1. in 2. točki prvostopne sodbe sta različna, saj gre enkrat za ugotovitveni in drugič za opustitveni zahtevek. Nemogoče je vnaprej prepovedati razširjanje imena in priimka kogarkoli, saj se lahko pojavijo različne okoliščine, ki jih ni mogoče našteti in ki bi dovoljevale objavo osebnih podatkov.
Materialnopravno zmotno je nadalje ocenjevanje zasebnosti le z vidika, ali gre za zasebne podatke posameznika in ali je dal dovoljenje za njihovo objavo brez istočasne presoje, ali objavo vendarle opravičuje javni (splošni) interes. Ni res, da je v vsakem primeru izključno od želje posameznika odvisno, ali želi pred javnostjo ohraniti kot skrivnost podatke o članstvu v določeni organizaciji. Sodišče očitno meni, da ni pomembno, za kakšno organizacijo gre. Tako stališče je preozko in bi pomenilo, da ima ena ustavna kategorija, to je pravica do zasebnosti, absolutno prednost pred drugo ustavno kategorijo, to je pravico do obveščenosti. Trdi še, da problematika, povezana s prostozidarstvom, ni področje, pridržano zasebni sferi. Organizacija, cilji in način dela ter zgodovina tega gibanja opravičujejo interes javnosti, da se s temi vprašanji seznani. Gre namreč za organizacijo, katere člani ne zasledujejo nekih osebnih niti zasebnih interesov. Delovanje tovrstnih združenj je usmerjeno v družbo. Že v pritožbi je revident navajal, da iz pravil družbe D., ki obuja ideje in izročila prostozidarstva, izhaja, da je cilj tega društva "izgradnja civilne družbe, v kateri bodo spoštovana načela osebne svobode in enakopravnosti vseh državljanov...". Okoliščina, da so sestanki namenjeni le določenim osebam, da so bili zaprti pred javnostjo, ni odločilno merilo pri presoji posega v zasebnost. Pri presoji, ali gre za zasebni ali javni interes, so odločilni vsebina, cilji in posledice določenih dogodkov, ki imajo širše družbene razsežnosti.
Napačna je nadalje trditev sodišča druge stopnje, da tožnik kot odvetnik ni oseba iz političnega življenja. Gre za izjemno ozko in nepravilno tolmačenje pravice do zasebnosti. Omejitev te pravice velja za vsakogar, ki se vključuje v dejavnost in dogodke, ki imajo splošen pomen. Tožnik ni anonimen odvetnik, neznan širši javnosti, temveč ga je, glede na funkcije, ki jih je opravljal, treba opredeliti kot javno osebnost, glede katerih veljajo drugačna merila za objavo zasebnih podatkov. Poleg tega ima javnost pravico izvedeti, kdo so člani tovrstnih društev in združenj. Splošni podatki o prostozidarstvu v nekih konkretnih družbenih razmerah nimajo nobene teže, če javnost ni seznanjena s tem, kdo konkretno je član takih gibanj.
Revident nadalje trdi, da je sodišče kršilo tudi ustavno pravico do umetniškega ustvarjanja. Stališče, da nihče, ki bi v knjigah, člankih, razpravah ali v kakršnikoli drugi obliki opisoval in komentiral dogodke iz sedanjosti ali preteklosti, ne bi smel navajati konkretnih imen in podatkov, če ne bi imel njihovega izrecnega dovoljenja, ni točno.
Revident končno uveljavlja tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in sicer v povezavi z zmotno uporabo materialnega prava. V ugotovitvenem delu sodbenega izreka je navedeno, da sta obe toženi stranki objavili posamezne v izreku navedene trditve. Navedbe, objavljene v časopisu D., je objavil ta časopis. Tožeča stranka pa bi morala ponuditi dokaze, na zahtevo koga so bili objavljeni. Za toženo stranko to vprašanje ni pomembno, saj izpodbija temelj v celoti.
Nepopolno je zato ostalo tudi vprašanje, kakšni sta vlogi posamezne tožene stranke v zvezi z vprašanjem, ali je šlo za objavo podatkov v komercialne namene. Revident končno še predlaga, da naj revizijsko sodišče zadevo vrne v novo sojenje drugemu senatu in priglaša stroške revizijskega postopka.
Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.
Revizija je delno utemeljena.
**1. O revizijskem razlogu bistvene kršitve določb pravdnega postopka.** Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih očita tožena stranka, ni bilo.
Tako sodišči nista kršili ZPP, ko sta drugače razlagali zasebnost kot jo razume tožena stranka. Gre za pravni standard in z njegovo razlago sodišče pravilno ali zmotno uporabi materialno pravo. Revident tudi sam daje temu ugovoru materialnopravno naravo, s tem ko trdi, da sodišči nista zavzeli stališča do "ključnega" vprašanja, to pa je, ali je tožnik sodeloval pri dogajanju, ki ima zasebni ali javni značaj. Zato je revizijsko sodišče navedeni ugovor obravnavalo v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bo o njem govor v nadaljevanju.
Tudi morebitna spornost ugotovitvene tožbe v obravnavanem sporu ne pomeni procesne kršitve, ki bi jo bilo mogoče upoštevati v revizijskem postopku. Meritorna odločitev o ugotovitvenem zahtevku, čeprav tožeča stranka uveljavlja tudi dajatveni zahtevek, sama po sebi ne pomeni absolutne bistvene kršitve iz 2. odstavka 354. člena ZPP. Kot morebitna relativna kršitev po 1. odstavku tega člena pa bi bila upoštevna le, če bi vplivala na odločitev in bila v škodo toženi stranki, ki je edina vložila revizijo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ugotovitveni izrek, vsaj kar zadeva v njem navedena dejanja tožene stranke, ni v škodo toženi stranki. Z opisom dejanj je namreč zožen domet 2. točke izreka. Prepovedane so le "nadaljnje kršitve". Nadaljnje kršitve pa so lahko le enake vrste kot so tiste, ki so navedene v 1. točki izreka. Prav v tem je tudi smisel ugotovitvenih tožb v zvezi s kršenjem človekovih pravic. Revizijsko sodišče se zato v tej zadevi tudi ne opredeljuje do procesnih razlogov za in proti ugotovitveni tožbi. Pač pa je bilo treba presoditi, ali je obseg kršenih pravic, ki so prav tako opredeljene v tem zahtevku, materialnopravno pravilno opredeljen ali ne. Vendar določba 186. člena ZPP tega problema ne rešuje in je zato sodišči tudi nista kršili.
Enako velja za vprašanje pasivne legitimacije. Ne gre za procesnopravno, temveč materialnopravno vprašanje. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da novote (v zvezi z naročilom oglasa za časnik D. ter razmerjem med prvo in drugo toženo stranko) v revizijskem postopku v tem okviru niso dovoljene (primerjaj 387. člen ZPP).
Ker med postopkom tudi ni prišlo do kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.
**2. O revizijskem razlogu zmotne uporabe materialnega prava** Pač pa so navedene revizijske trditve deloma podlaga za presojo, ali sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Tožena stranka namreč zatrjevano procesno kršitev povezuje tudi z zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 157. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v povezavi s 35. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju ustava).
Tožena stranka preozko tolmači 1. odstavek 157. člena ZOR. Ozka razlaga te določbe res lahko pripelje do sklepa, da navedeni člen ureja opustitveno tožbo le v primeru še trajajočih kršitev. Vendar pa jo je teorija že pred sprejemom slovenske ustave utemeljeno razlagala širše. Glede na naravo kršitve in nevarnost, da se bodo kršitve ponovile, je potreben tudi zahtevek na preprečitev posega, uveljavljati je torej mogoče tudi prepovedno tožbo. Če naj določba doseže svoj namen, ne zadošča zgolj zahtevek na opustitev oziroma prepoved kršitve, ki še traja (glej A. Finžgar, Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1985, str. 47 in 48 ter A. Polajnar-Pavčnik, Temeljne pravice kot osebnostne pravice, v knjigi Temeljne pravice, Cankarjeva založba Ljubljana, 1997, str. 168). Del teorije utemeljuje dovoljenost takšnega zahtevka tudi z analogijo s 156. členom ZOR. Revizijsko sodišče pa še dodaja, da ustava v 4. odstavku 15. člena določa, da sta zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. V 1. odstavku 15. člena pa je določeno, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Če torej varstva ni mogoče doseči na enega od načinov, ki jih določa zakon, ga je mogoče uveljavljati neposredno na podlagi ustave same. Še posebej v tem primeru, ker je ZOR nekdanji zvezni predpis, ki ga na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije do sprejetja slovenskega obligacijskega zakonika uporabljamo le smiselno, kolikor ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Tožbeni zahtevek na prepoved bodočih kršitev (2. točka navedenega izreka) ima torej materialnopravno podlago. Obseg prepovedi pa je odvisen od obstoja in obsega kršitve uveljavljanih pravic.
Pri presoji, ali je bila katera od zatrjevanih pravic kršena ali ne, je revizijsko sodišče moralo izhajati iz načela, da so človekove pravice omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava (3. odstavek 15. člena ustave). Pretehtati je tako moralo, ali sta sodišči kolizijo med ustavnimi pravicami do nedotakljivosti človekove zasebnosti (35. člen), svobode izražanja (39. člen) in svobode umetniškega ustvarjanja (59. člen) pravilno rešili ali ne. Pri tem je uporabilo tudi ustrezne določbe (8. in 10. člen) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).
**O koliziji med pravico do (nedotakljivosti) zasebnosti in pravico do svobode izražanja** Posamezniku je z ustavno močjo pridržana sfera zasebnega življenja oz. njegovega zasebnega življenjskega okolja. Zagotovljena je nedotakljivost njegove zasebnosti, kar pomeni, da obstaja nedotakljivo področje človekove svobode, ki je odtegnjeno vplivu države ter toliko bolj seveda posegu drugih posameznikov. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da zasebnost ne zajema le "ozkega notranjega kroga posameznika in družine". Od primera do primera je treba ugotavljati vsebino tega pravnega standarda. Še posebej pri posegu medijev mora sodišče, ob upoštevanju načela sorazmernosti, ugotoviti, kateri interes je glede na konkretno pravno in dejansko situacijo v ospredju oziroma kateri mora stopiti v ozadje.
Tožena stranka pravilno poudarja, da je pri presoji sorazmernosti med posegom in namenom, ki ga poseg zasleduje, posebej pomembno, ali za poseg obstaja javna korist do obveščenosti, ki je le druga plat svobode izražanja. Res je nadalje, da sta svoboda izražanja in njena zrcalna podoba - pravica do obveščenosti (gre vsebinsko za eno pravico) med najbolj eminentnimi človekovimi pravicami nasploh in v določenem pomenu podlaga sleherne svoboščine. Zato ju je treba razlagati široko. Vendar pa je potrebno pri tem vzpostaviti ravnovesje med medsebojno nasprotujočimi, izključujočimi se človekovimi pravicami.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pri pravici obveščenosti o nekem pomembnem pojavu v družbenem življenju treba ločiti vprašanje dogodka (delovanja, združevanja) samega in pa posameznikov, ki pri tem dogodku sodelujejo. Res je sicer, da je včasih izjemno pomembno, kdo od pomembnih posameznikov je član določenega gibanja oz. društva (organizacije), ni pa to vedno res.
Trditev tožene stranke, da je samo opisovanje dogajanja v prostozidarski loži (v nadaljevanju loži) brez teže, če niso imenovani člani, je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, v katerem je bila ocenjena tudi vsebina sporne knjige. Tako iz trditev tožene stranke kot izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da so v knjigi najpomembnejše osebnosti kot člani sporne lože imenovani s psevdonimom. Prav tako tožena stranka ni ponudila trditev, ki bi posebej izpostavljale pomembnost tožnika, bodisi kot javne osebnosti bodisi kot osebnosti, ki bi imela neko posebno in ključno vlogo prav v sami loži in s tem tudi vpliv na njeno siceršnjo dejavnost. Vrhovno sodišče soglaša s presojo, da tožnik ni oseba iz političnega (po ožji formulaciji sodbe) oziroma javnega življenja. Nekdanje funkcije (npr. predsednik Košarkarske zveze, predsednik Rotary kluba) imajo sicer lahko vpliv na poznavanje človeka v javnosti, vendar pa njegovega imena brez soglasja samo zato ni dovoljeno uporabljati v javnosti za povsem druge namene, ki z nekdanjimi funkcijami nimajo zveze. Tudi nekdaj dano soglasje za objavo določenih informacij o takšni osebi ne pomeni, da soglaša z vsemi bodočimi objavami v katerikoli zvezi.
Revizijsko sodišče nadalje soglaša s presojo na prvi in drugi stopnji, da je prostozidarstvo mogoče opisati z vsemi njegovimi lastnostmi ter pozitivnimi in negativnimi vplivi tudi brez tožnikovega imena. Ta ugotovitev je deloma dejanske narave in zato v njeno pravilnost v revizijskem postopku ni dovoljeno dvomiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Materialnopravna presoja pravnega standarda popolnega informiranja pa prav tako pokaže, da je s tem zadoščeno tej pravici in da zato ni javnega interesa za poseg v tožnikovo zasebnost. Tožena stranka sama poudarja, da je predvsem prostozidarstvo tisto, ki zanima javnost. Meni le, da tega pojava brez imenovanja članov ni mogoče prikazati.
V tej zvezi revizijsko sodišče še poudarja, da je revizijska trditev o tem, da knjiga brez imen članov nima nobene teže, v nasprotju s pristopom avtorja samega k prikazu prostozidarskega gibanja. Navedeno je že bilo, da je avtor večino pomembnejših, še delujočih članov, imenoval s psevdonimi. Navajanje imen ljudi, ki so bili udeleženi v prostozidarstvu v preteklosti, nima enake teže in zato za razsojo v tem sporu ni pomembno. Pač pa je drugi toženec na ovitku knjige (ki ima prav tako komercialni namen - večjo prodajo) posebej navedel, da so njihovi najpogostejši člani časnikarji, pravniki, politiki, zdravniki in vplivni bogataši. Prostozidarstvo kot fenomen in kot gibanje s splošno humanitarnimi cilji je torej mogoče opisovati tudi s tem, da se citirajo oz. navajajo poklici njihovih članov. Prav ti podatki povedo že sami po sebi dovolj o naravi članstva in posredno, a dovolj jasno, tudi o njihovem vplivu na družbo kot celoto.
Da je ločevanje članstva (ki ni javno) od združenja in njegove dejavnosti (ki sta javna) potrebno, kažejo predvsem konkretni primeri iz primerjalnega prava, ko lahko zahteva po objavi članstva nekega združenja pomeni celo kršitev pravice do združevanja (42. člen ustave, 11. člen EKČP). Tako je sodišče v ZDA razsodilo, da Vlada neupravičeno zahteva podatke o članih pomembnega črnskega združenja, ki se je borilo za enakopravnost ras v ZDA. Ugotovljeno je bilo, da bi razkritje članstva lahko povzročilo, da se tudi drugi potencialni člani ne bi včlanjevali v to društvo, ker bi se s tem izpostavljali negativnim posledicam v poslovnem in siceršnjem družbenem življenju (kar se je tedanjim članom dogajalo). To pa bi posredno povzročilo tudi kršitev pravice do združevanja morebitnih bodočih članov. In kar je za obravnavano pravdno zadevo posebej pomembno, tudi kršitev pravice do svobode izražanja. Kajti včlanjevanje v določeno društvo pomeni tudi izražanje določenih idej in sicer bolj učinkovito, kot bi to lahko storil posameznik (podrobneje v delu Pravni memorandum - Svoboda izražanja, Magellan d.o.o., Ljubljana, 1989, str. 186 in dalje). Ta ugotovitev se povsem sklada s kontekstom trditev tožene stranke o ciljih prostozidarskega združevanja (npr. političnih, humanitarnih). Združenje ali društvo kot skupina ljudi lahko uspešneje dosežeta želene cilje. Kot moto k navedenemu delu je Boštjan M. Zupančič celo zapisal, da "svoboda govora ni nič brez svobode združevanja".
Tudi Zakon o društvih (Ur.l. RS, št. 60/95 - 1. odstavek 7. člena oziroma v času ustanovitve sporne lože veljavni Zakon o društvih, Ur.l. SRS, št. 37/74, 42/86 in 8/90) - 1. odstavek 8. člena) govori, da je delo društva javno, ne pravi pa, da je članstvo javno. V register se vpiše le zakoniti zastopnik društva. Za navajanje članov društva v tisku ali kako drugače je torej potrebno soglasje. To je pomembno predvsem za društva, ki imajo sicer izrazito humanitarne cilje, včlanjujejo pa ljudi, ki so zaradi bolezni ali drugih razlogov socialno posebej razpoznavni (npr. okuženi z virusom HIV, homoseksualci, transseksualci in drugi). Medtem ko je njihovo delo oziroma delo njihovega društva nedvomno zelo koristno za širok krog potencialnih bolnikov oziroma socialno drugačnih, ki bi v tem društvu našli pomoč in zatočišče, pa bi razkrivanje identitete posameznega člana temu lahko škodovalo in tudi odvračalo bodoče potencialne člane.
Seveda pa to ne pomeni, da je treba varovati članstvo v določenem društvu pred vdorom javnosti tudi tedaj, ko to deluje nezakonito in ogroža javnost. V takšnem primeru pa je seveda v splošnem interesu, da javnost izve, ali je to res ali ne in kakšna nevarnost grozi. Seveda je dopustno odkriti člane takšnih združb, kakršne so tako imenovane mafijske združbe. Ko pride do kaznivega dejanja ali drugačne kršitve zakona in s tem ogrožanja pravnega reda v državi, pravica do zasebnosti stopi v ozadje. Česa takega tožena stranka v obravnavanem sporu ni zatrjevala.
**O razlikovanju med posegi v zasebnost glede na način (avtorsko delo - komercialni oglasi, ime - psevdonim)** Pri tehtanju interesov se je vrhovno sodišče nadalje moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali je treba drugače presojati razmerje med obema pravicama (zasebnost - obveščenost), ko gre za navajanje imen v oglasih, od navajanja teh imen v samem avtorskem delu. V tej pravdni zadevi se je tako moralo opredeliti tudi do morebitnega različnega pristopa pri presoji oglasov z iztrganimi odlomki iz sporne knjige v različnih časnikih pred izidom te knjige, in knjigo samo.
Navedena ločitev je že prišla do izraza v praksi organov Sveta Evrope pri obravnavi kršitev pravic po EKČP. Tako je Evropska komisija za človekove pravice ugotovila, da bi bili oglasi, katerih glavna značilnost je trženje blaga za dobiček, sicer lahko predmet obravnave po 10. členu (svoboda govora, izražanja), če upoštevamo širše razumljen obseg varstva, ki ga nudi ta člen. Vendar je pomembno naslednje stališče: "Čeprav komisija meni, da komercialno področje na splošno ni izvzeto iz zaščite, ki jo zagotavlja 1. odstavek 10. člena, pa meni, da mora biti stopnja zaščite manjša od tiste, ki je zagotovljena za izražanje "političnih" idej v najširšem pomenu, ker je svoboda izražanja v tem smislu tista, ki omogoča uveljavljanje vseh drugih vrednot iz konvencije (Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, str. 85)".
Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da veljajo enaka merila tudi pri tehtanju interesov, ki jih varujeta 35. in 39. člen ustave, ki sta v skladu z 8. in 10. členom EKČP. Oglaševanje v časopisih v komercialne namene lahko pomeni bistveno hujši poseg v zasebnost kot pa objava imena in priimka v nekem umetniškem oz. drugem avtorskem delu. Medtem ko je lahko objava v kontekstu nekega avtorskega dela celo dovoljena, pa je oglaševanje z iztrganimi stavki iz avtorskega dela v časopisih z veliko naklado, kar velja posebej za S. in D., v vsakem primeru nedopustno poseganje v zasebnost, če se v teh oglasih omenja le eno ime člana lože in če je prav to ime predmet trženja.
Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je reklamiranje oz. oglaševanje sporne knjige z uporabo imena tožnika nedovoljena kršitev pravice do zasebnosti tožnika. Razprava o oglaševanju oz. uporabi tožnikovega imena v komercialne namene tako zahteva drugačno tehtanje nasprotujočih si interesov, ki lahko nastanejo pri koliziji pravice do zasebnosti in pravice do svobode izražanja. Sorazmernost v tem primeru pripelje do rezultata, da ima varstvo zasebnosti prednost pred informiranjem.
Enako pa velja tudi za imenovanje tožnika s pravim imenom v knjigi sami. Tožena stranka skuša kršitev relativizirati s trditvijo, da je za odločitev ključno vprašanje, Żali je tožnik sodeloval pri dogajanju, ki ima zasebni ali javni značaj®. Razlikovanje med dogodkom in posameznikom, ki v tem dogodku sodeluje, je bilo že pojasnjeno. Glede javnosti članstva lože pa revizijsko sodišče še ugotavlja: Tožena stranka v vrsti svojih trditev izhaja prav iz predpostavke, da dejstvo, da je nekaj tajno oz. skrivnostno, lahko zelo zanima javnost in da je tudi zaradi tega poseg v zasebnost dovoljena. Da je torej prostozidarstvo gibanje, ki sicer deluje za javnost, vendar ne v javnosti (sodišče se ni moglo seznaniti z notranjimi pravili društva), med strankama ni bilo sporno. Sam drugi toženec je tako v svoji izpovedi, kakor v dopisu (priloga B17 spisa) povedal o tem, kako loža še vedno skuša ohranjati svojo skrivnostnost, enigmatičnost, zaradi česar je še toliko bolj zanimiva za javnost. Povedal je tudi, da so ga preverjali eno leto (str. 4). Šlo je torej za nesporno širši javnosti zaprto skupino ljudi. Člani lože niso hoteli javno nastopati. Drugi toženec je sam poudaril, da ni smel kot član lože izdajati imen svojih sočlanov, ter tudi povedal o grožnjah, ki so krožile, če bi bila ta prepoved prekršena. Povedal je tudi, da je prav zato šele po izstopu iz lože pisal o članstvu. Da gre za organizacijo, katere člani ne želijo biti javno izpostavljeni, kaže tudi na pristop drugega toženca, ko je večino članov imenoval s psevdonimi. Če pa je tako, zahteva tudi navajanje tožnikovega pravega imena v sami sporni knjigi enako tehtanje nasprotujočih si interesov, kot to velja za oglaševanje v komercialne namene. Uporaba načela sorazmernosti pripelje do rezultata, da ima varstvo zasebnosti prednost pred informiranjem.
**O koliziji pravice do (nedotakljivosti) zasebnosti in pravice do umetniškega ustvarjanja** Čeprav tožena stranka ni natančneje opredelila, v čem vidi kršitev pravice do umetniškega ustvarjanja, saj tudi ni opredelila, v kakšno zvrst sodi sporno književno delo (reportaža, roman ipd.), revizijsko sodišče ponovno opozarja na problem konkurence pravic, ki prihajajo v poštev v tem sporu. Če ustava priznava nedotakljivost človekove zasebnosti, potem mora tudi umetniško ustvarjanje to pravico upoštevati. Če se to ne da doseči, je potrebno v skladu s posameznostmi konkretnega primera odločiti, kateri od obeh interesov naj stopi v ozadje. Vsekakor pa je potrebno izhajati iz človekove celovitosti kot središča ustavnega vrednostnega sistema. Le morebitnih izjemnih primerih, ko so npr. podani prevladujoči zgodovinski interesi, ko gre za znanstvena ali druga dela, ki so namenjena le omejenemu krogu bralcev, je lahko pristop nekoliko drugačen. Če je bilo ugotovljeno, da sporočilna vrednost navedenega dela ni okrnjena, če se tožnik v njem ne pojavlja s pravim imenom, in če s tem tudi ni prizadeta umetniška vrednost navedenega dela (tega tožena stranka tudi ni zatrjevala), potem pravica do umetniškega ustvarjanja ni bila prizadeta.
**O posegih v druge osebnostne pravice** Niso pa bile kršene druge tožnikove osebnostne pravice in tudi ne Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur.l. RS, št. 8/90 in 19/91).
Sodišči kršitev teh pravic tudi nista posebej utemeljili. Tožena stranka zato utemeljeno ugovarja utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka. S tem, ko sta sodišči prepovedali uporabo tožnikovega imena v katerikoli zvezi oziroma "na kakršenkoli drug način", sta kršili materialno pravo. Obseg uveljavljanih kršitev je namreč treba presojati na podlagi trditvene podlage in tožbenega predloga skupaj. Tožbeni zahtevek opredeljujeta oba. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožbeni predlog, glede vrste pravic, ki naj bi bile z naštetimi dejanji kršene, v 1. točki preširok, v povezavi z njim pa tudi izrek v 2. točki, saj presega obseg tako trditvene kot dokazne podlage v tej pravdni zadevi. Ugotovitev, ali je pravnomočni naslov za izvršbo lahko tudi neka kršitev, ki nima nobene zveze s sporno knjigo in oglasi v zvezi z njo, ne sodijo v izrek sodbe, kajti sodišče mora soditi v okviru 1. odstavka 2. člena ZPP v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Že zato tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen v celoti. Kar zadeva kršitev pravice do varstva osebnih podatkov (imena in priimka tožnika), pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta si varstvi po 38. in 35. členu ustave v tem sporu v razmerju splošnega do posebnega, tako da sklicevanje na Zakon o varstvu osebnih podatkov, ne glede na problem pasivne legitimacije tožene stranke, sploh ni potrebno.
**3. Utemeljitev spremembe odločbe sodišča druge stopnje** Predmet tega pravdnega postopka je oglaševanje sporne knjige v časopisih S. in D. ter imenovanje tožnika v sporni knjigi. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bila tožnikova pravica do nedotakljivosti njegove zasebnosti kršena tako z objavo oglasov za sporno knjigo, kot v knjigi sami, vsa pravno odločilna dejstva pa so bila na drugi in prvi stopnji ugotovljena, je smelo sodbi ustrezno spremeniti (2. odstavek 395. člena ZPP).
Ker pa v času sojenja na prvi stopnji nevarnosti, da se bo kršitev ponavljala tudi v bodoče, ni bilo mogoče izključiti, in ker se revizijsko sodišče, kot je bilo že navedeno, strinja, da je prepovedna tožba za grozeče kršitve dovoljena, je bilo treba izrek prvostopne in drugostopne spodbe spremeniti tako, kot je odločeno s to sodbo. Pri tem revizijsko sodišče ni šlo mimo tožbenega zahtevka, temveč je tožbenemu zahtevku le delno ugodilo. S tem je ostalo v okviru 2. člena ZPP.
Sicer pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je treba 2. točko izreka prvostopne sodbe razumeti v povezavi s 1. točko in da gre za prepoved "nadaljnjih kršitev tožnikovih pravic". To pomeni, da gre za nadaljevanje kršitev, ki so navedene v 1. točki izreka. Tako bo tudi izvršilni sodnik (ne glede na to, da problem izvršljivosti ni stvar revizijskega postopka) vendarle lahko presojal, ali je kršitev, ki bi utegnila biti predmet izvršbe, vsebovana v izvršilnem naslovu ali ne. Prav pa je, da se prepoved glasi dovolj široko, da ne bo prihajalo do morebitnih drugačnih oglaševanj te iste knjige z imenom tožnika, ki bi pripeljala do enakega nedopustnega rezultata. Pri tem tudi revizijsko sodišče poudarja, da ne gre za prepoved knjige, temveč za prečrtanje imena tožnika v njej (bodisi tako, kot je bilo storjeno z drugimi imeni ali pa z določitvijo psevdonima).
Končno sodišče še pripominja, da je problem razmejitev kršitev med prvo in drugo toženo stranko lahko pravno upošteven pri določitvi odškodnine.
Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji, v preostalem delu pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).
Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški glede na dejstvo, da je bila sodba prve stopnje na pritožbeni stopnji delno razveljavljena in da je odločitev o stroških odvisna od odločitve o višini odškodnine (166. člen ZPP).