Jedro

Glede na vsebino odgovora sindikata B. je toženka ugotovila, da nobeden od obeh regijskih sindikatov ni izstopil iz B., njihova pravila pa ne dopuščajo povezave ali vstopa v drugo zvezo ali konfederacijo brez predhodnega izstopa iz B., zaradi česar je pravilno zaključila, da za ustanovitev zveze ali konfederacije niso izpolnjeni pogoji in zahtevo za hrambo statuta zavrnil. Z izdajo odločbe o hrambi statuta oziroma drugega temeljnega akta sindikat postane pravna oseba. To pomeni, da z dnevom izdaje odločbe postane nosilec pravic in obveznosti ter kot tak nastopa v pravnem prometu. Že iz navedenega razloga je organ dolžan ob vložitvi take zahteve ne zgolj preveriti, ali sta k zahtevi priloženi predpisani prilogi, temveč tudi, ali k zahtevi priloženi zapisnik in statut izkazujejo v zakonskih določbah predpisane pogoje za ustanovitev take pravne osebe. To pa za hrambo statuta konfederacije sindikatov nedvomno tudi pomeni izpolnjevanje pogoja iz 8. člena ZRSin, ki pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo tožnice za hrambo statutov sindikatov. V obrazložitvi je uvodoma navedel, da je tožničino zahtevo presojal v skladu z Zakonom o reprezentativnosti sindikatov (v nadaljevanju ZRSin). K zahtevi je tožnica priložila zapisnik ustanovnega sestanka in Akt o ustanovitvi tožnice. Iz zapisnika ustanovnega sestanka z dne 1. 4. 2014 je razvidno, da so kot ustanovitelji tožnice navedeni in tudi podpisani predstavniki sindikata A., sindikata B. – mariborske regije ter sindikata B. – celjske regije. Ker sta med soustanovitelji dva sindikata, ki sta regijska sindikata v B., je organ z dopisom zaprosil B. za pojasnilo o statusu teh sindikatov znotraj sindikata B. in ali statut ter druga pravila dopuščajo možnost, da se posamezni regijski sindikati povezujejo v druge zveze ali konfederacije. Iz dopisa B. izhaja, da tega ne dopušča ne Status sindikata B., niti druga notranja pravila, B. pa tudi ni prejel izstopne izjave teh sindikatov, zato sta oba sindikata še vedno vodena v evidenci registriranih regij konfederacije kot polnopravna člana z vsemi pravicami in obveznostmi iz Statuta B., kamor sodi tudi prepoved povezovanja ali združevanja z drugimi zvezami ali konfederacijami. Organ je tako ugotovil, da dva izmed treh ustanoviteljev tožnice ne moreta biti njena člana. Ker pa morata biti po 8. členu ZRSin v zvezi ali konfederaciji sindikatov včlanjena vsaj dva ali več sindikatov, dva izmed ustanovnih članov pri tožnici pa ne moreta biti člana nove konfederacije, je organ zavrnil zahtevo tožnice za hrambo statuta sindikata.

Tožnica je v tožbi navedla, da je bila ustanovljena na podlagi ustanovnega sestanka C. Na ustanovnem zboru so bili prisotni vsi zakoniti zastopniki navedenih sindikatov. Odločitev o zavrnitvi zahteve organa je nezakonita in jo tožnica izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Z izpodbijano odločbo je organ posegel v 76. člen Ustave RS, saj je ustanovljeno konfederacijo štel kot neobstoječo pravno osebo. S tem je posegel v ustanovni akt tožnice, ki je pravno veljaven akt. Ustanovni akti so namreč veljavni z dnevom podpisa in se jih razveljavi v posebnem postopku, ne more pa se v postopku hrambe statuta šteti, da je ustanovitev iz statusnih razlogov nezakonita, ker tega pogoja zakonodaja ne pozna. Iz statuta tožnice izhaja, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 6. člena ZRSin. Organ nima pristojnosti, da bi v tem postopku pridobival informacije, kot jih je na podlagi dopisa, ki ga je poslal B. Če pride do kolizije notranjih aktov, kot je to v tej zadevi, je to stvar izključno B. in tožnice ter njenih ustanovnih članov. Če pravila B. ne dopuščajo včlanjevanje v druge konfederacije, morajo interni akti določati, kaj se zgodi, če pride do kršitve tega pravila. Vendar pa je izključno samo B. tista, ki lahko ukrepa. Tukaj država nima regulativnega mehanizma, ki bi lahko vplivala na svobodno ustanavljanje konfederacije. Postopek za hrambo statuta ne predstavlja ugotovitveni postopek, ali je vložnik ustanovljen v skladu z internimi pravili. S tem je organ preprečil tožnici, da nastane kot pravna oseba glede na 2. člen ZRSin. To je tudi v nasprotju z 67. členom Ustave RS. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo spremeni tako, da zahtevi tožnice ugodi, podredno, da odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu, toženki pa tudi naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka je poslala upravni spis, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločba o zavrnitvi tožničine zahteve za hrambo statutov sindikatov.

Svojo odločitev je organ oprl na 3. člen ZRSin, po katerem hrambo statuta zahteva pooblaščena oseba sindikata; zahtevi za hrambo pa morata biti priložena zapisnik z ustanovitvenega sestanka in statut, katerega hramba se zahteva, in 8. člen ZRSin, po katerem pa se ob pogojih iz 6. člena tega zakona (ta opredeljuje, kateri sindikati so reprezentativni) kot reprezentativne določijo zveze ali konfederacije sindikatov za območje države, v katere se povezujejo sindikati iz razločnih panog, dejavnosti ali poklicev, in v katere je včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz posamezne panoge, dejavnosti ali poklica.

Iz podatkov upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je organ po preveritvi zapisnika ustanovnega sestanka tožnice, na katerem sta kot ustanovitelja poleg A. nastopala še dva regijska sindikata v B. – Sindikat mariborske regije in Sindikat celjske regije, pozval B., da pojasni status navedenih regijskih sindikatov in njihova pravila glede povezovanja v druge zveze ali konfederacije. Glede na vsebino odgovora B. je ugotovil, da nobeden od obeh regijskih sindikatov ni izstopil iz B., njihova pravila pa ne dopuščajo povezave ali vstopa v drugo zvezo ali konfederacijo brez predhodnega izstopa iz B., zaradi česar je zaključil, da za ustanovitev zveze ali konfederacije niso izpolnjeni pogoji in zahtevo za hrambo statuta zavrnil. Tožnica ugovarja, da takega razloga za zavrnitev zahteve za hrambo statuta sindikata zakon ne pozna. S tem se sodišče ne strinja. Z izdajo odločbe o hrambi statuta oziroma drugega temeljnega akta sindikat (oziroma v tem primeru zveza ali konfederacija) postane pravna oseba. To pomeni, da z dnevom izdaje odločbe postane nosilec pravic in obveznosti ter kot tak nastopa v pravnem prometu. Že iz navedenega razloga je organ dolžan ob vložitvi take zahteve ne zgolj preveriti, ali sta k zahtevi priloženi predpisani prilogi (zapisnik ustanovnega sestanka ter statut), temveč tudi, ali k zahtevi priloženi zapisnik in statut izkazujejo v zakonskih določbah predpisane pogoje za ustanovitev take pravne osebe. To pa za hrambo statuta konfederacije sindikatov nedvomno tudi pomeni izpolnjevanje pogoja iz 8. člena ZRSin, ki pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Na drugačno odločitev zato tudi ne more vplivati ugovor tožnice, da lahko v takem primeru ukrepa le B. zaradi kolizije med internimi akti tožnice B. S takim postopanjem organ pa tudi ni posegel v ustanovni akt tožnice, saj ga ni razveljavil, temveč je le odrekel tožnici pridobitev lastnosti pravne osebe v tej obliki, glede na ugotovljeno dejansko stanje. Organ zato ni kršil 76. člena Ustave RS (sindikalna svoboda) in 67. člena Ustave RS (lastnina), saj morajo biti za pridobitev lastnosti pravne osebe sindikata izpolnjeni pogoji po zakonu, kar pa v tem primeru niso.

Tožnica tudi ugovarja, da organ nima pooblastila za pridobitev podatkov oziroma za presojo internih pravil B., s čimer se sodišče tudi ne more strinjati. Organ je nedvomno imel podlago, tako v ZRSin, kot tudi po ZUP (138. člen in dalje), da je preveril podatke, ki so izhajali iz zahteve, kar tudi pomeni, da je odločal v skladu z zakonskimi pooblastili. S tem, ko je v odločbi povzel odgovor KNSS Neodvisnost, pa tudi ni presojal njihovih internih pravil, se pa je nanje oprl, kar pa se je smel. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem med drugim, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.