Jedro

Tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med škodnim dogodkom in celotno škodo s potrebno več kot 50 % verjetnostjo. Glede na izvedeniško mnenje, ki mu je sodišče utemeljeno sledilo, bi tožnik enako škodo utrpel tudi ob siceršnjem naravnem poteku bolezni. V primeru predhodnih bolezenskih ali degenerativnih stanj je treba rešiti vprašanje, ali je verjetno, da bi konkretne težave oškodovanec trpel tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo. Zgolj dejstvo, da je bila bolezen diagnosticirana neposredno po škodnem dogodku in da je posledično tožnik takrat pričel z zdravljenjem, še ne pomeni, da so nevšečnosti, ki jih je imel zaradi zdravljenja, posledica škodnega dogodka. Ne gre namreč za težave, ki se ob odsotnosti škodnega dogodka sploh ne bi pojavile.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 1.684 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2014 naprej (točka I. izreka) in pravdne stroške tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka). V presežku (glede glavnice v višini 11.976 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2014 naprej do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.684,00 EUR od 25. 4. 2014 do 13. 5. 2014) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II.)

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v točki II., in sicer v zavrnilnem delu glede glavnice v višini 11.976 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2014 naprej, in posledično glede pravdnih stroškov (III.) Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe tako, da se toženi stranki naloži v plačilo odškodnina še v višini 11.976 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2014 in plačilo pravdnih stroškov.

3.Navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče ponovno odločalo o vzročni zvezi. O tem je bilo pravnomočno odločeno z vmesno sodbo. Razlogi sodbe VSL II Cp 477/2019 z dne 21. 8. 2019 so bili napačni. Tožnik je v tožbi postavil jasno trditev, da je vsa zatrjevana nematerialna škoda v vsaj 70 % posledica obravnavanega škodnega dogodka in ne degenerativnih sprememb. Tožena stranka je temu ugovarjala v odgovoru na tožbo. Po pravnomočnosti vmesne sodbe bi moralo sodišče odločati le še o višini tožbenega zahtevka, ugotoviti obseg zatrjevanih poškodb/oblik nematerialne škode in odmeriti odškodnino za nematerialno škodo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava o vzročni zvezi je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče se je z izvedencem ukvarjalo predvsem z dejstvom, v kolikšni meri je zatrjevana škoda posledica škodnega dogodka in v kolikšni meri posledica degenerativnih sprememb. Dejansko in pravno zmotni sta bistveni ugotovitvi, da so ugotovljene zdravstvene težave po obravnavani nezgodi le v obsegu do 1/3 posledica škodnega dogodka in v obsegu 2/3 posledica degenerativnih sprememb, ki so tožniku že pred nezgodo povzročale določene lažje bolečine; ter da je časovni okvir, v katerem je te zdravstvene težave v deležu do 1/3 mogoče pripisati škodnemu dogodku, štiri mesece (do konca novembra 2011). Sodišče je odločitev o vzročni zvezi prepustilo izvedencu, čeprav bi moralo o njej odločiti samo. Odločitev ni obrazložena. Podani sta absolutni bistveni kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4.Na podlagi dejstev, ki jih je sodišče povzelo (da je škodni dogodek sprožil hudo simptomatiko obstoječih degenerativnih sprememb), pravilna uporaba materialnega prava utemeljuje sklep o podani polni vzročni zvezi med škodnim dogodkom ter telesnimi poškodbami, nevšečnostmi in strahom. Uporabiti je treba teorijo jajčne lupine. Arbitrarna odločitev o eni tretjini vzročne zveze je pravno in dejansko napačna. Tudi ob upoštevanju odmere sodišča in časovnega okvira (s čimer se tožnik sicer ne strinja), bi bilo treba tožniku določiti odškodnino v polnem obsegu (najmanj 7.200 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti in 1.200 EUR za strah, skupaj 8.400 EUR), upoštevaje delno plačilo z dne 22. 11. 2017 pa tožbenemu zahtevku ugoditi v višini 7.284 EUR.

5.Ob pravilni oceni izvedeniškega mnenja bi moralo sodišče pravilno ugotoviti ključna dejstva in tožniku odmeriti odškodnino za celoten obseg zatrjevane škode (ne le za 1/3), za celotno trajanje zdravljenja ter za duševne bolečine za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

6.Pritožba graja dokazno oceno in napačno uporabo dokaznega standarda verjetnosti glede težav, ki jih je imel tožnik s hrbtenico pred nezgodo. Izvedenčev odgovor je bil špekulativen, medicinske dokumentacije ni, tožnik je predhodne zdravstvene težave zanikal. Zato bi moralo sodišče šteti, da so bile predhodne degenerativne spremembe pri tožniku neme in posledično ne morejo biti relevanten sovzrok nastale škode.

7.Napačna je odločitev o štirimesečnem časovnem okviru ugotovljene in upoštevne simptomatike. Izvedenec je govoril le o verjetnosti. Uporabiti bi bilo treba teorijo jajčne lupine. Vztraja, da je škodni dogodek kot sprožilni element sprožil manifestacijo prej nemih degenerativnih sprememb tožnika. Škodo je treba v celoti pripisati škodnemu dogodku. Izvedenčevi odgovori, ki jih povzema, ne vplivajo na presojo pravno relevantne vzročne zveze. Tožnika je treba sprejeti takšnega kot je in v skladu s teorijo jajčne lupine odločiti, da je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode: za celotno zatrjevano obdobje in za vse pojavne oblike škode, vključno z duševnimi bolečinami za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških.

3.Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel 9. 8. 2011, ko je v lokalu zavarovanca toženke padel z barskega stola na tla. Zatrjeval in dokazoval je, da je tedaj utrpel poškodbo, ki mu je povzročila težave s hrbtenico, zaradi katerih je bila pri njem 23. 7. 2013 ugotovljena III. kategorija invalidnosti. Njegovo zdravstveno stanje se je po tožbenih navedbah naknadno poslabšalo še zaradi prometne nesreče z dne 13. 1. 2012. Pred škodnim dogodkom z dne 9. 8. 2011 s hrbtenico ni imel nobenih težav, sprožil jih je šele obravnavani škodni dogodek. Ocenjeval je, da je v 70 % vsa zatrjevana nepremoženjska škoda posledica obravnavanega škodnega dogodka. Preostali del pripisuje poslabšanju v zvezi s prometno nesrečo z dne 13. 1. 2012 v zvezi z degenerativnimi spremembami.

6.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločanja o višini tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo napotke pritožbenega sodišča pri obravnavi toženkinega ugovora, da zatrjevana tožnikova nepremoženjska škoda ni vsa v vzročni zvezi s poškodbo, ampak z njegovim predhodnim bolezenskim stanjem (degenerativne spremembe). Toženkin ugovor je povezan z vprašanjem obsega škode in višine odškodninske terjatve. Zmotno je pritožbeno naziranje, da je sodišče ponovno odločalo o temelju in zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravna teorija in sodna praksa opozarjata na razlikovanje med dvema sklopoma vzročnih zvez: 1.) vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom in 2.) vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. V obravnavanem primeru je pravnomočna zgolj odločitev (zajeta z vmesno sodbo) o prvem sklopu vzročne zveze: da se je tožnik poškodoval v škodnem dogodku, da mu je v njem verjetno nastala škoda in da mu zanjo v celoti odgovarja toženka. O drugem sklopu vzročne zveze - za kakšen obseg škode je toženka odgovorna (in znotraj tega, za katere oblike nepremoženjske škode) pa pravnomočne sodne odločitve še ni bilo. Glede na toženkin ugovor je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku o višini škode pravilno ugotavljalo obseg škode, ki je posledica škodnega dogodka z dne 9. 8. 2011, za katerega odgovarja tožena stranka, in ga po izvedenem dopolnjenem dokaznem postopku z izvedencem in dodatno medicinsko dokumentacijo pravilno ugotovilo.

7.Čeprav v našem pravu velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, kakšno škodo je utrpel tožnik v škodnem dogodku, za katero odgovarja tožena stranka, pravilno oprlo na strokovno, temeljito in jasno mnenje izvedenca medicinske stroke. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je prepustilo odločanje o vzročni zvezi izvedencu in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče nima potrebnega strokovnega znanja za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev o predhodnem zdravstvenem stanju tožnika niti za ugotavljanje, če in v kakšni meri je škodni dogodek lahko povzročil zatrjevane posledice na zdravju tožnika. Gre za strokovna medicinska vprašanja, na katera podajo odgovor izvedenci (243. člen ZPP).

8.Tudi očitki o neobrazloženi sodbi in arbitrarnem mnenju izvedenca (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) so neutemeljeni. Iz razlogov sodišča jasno izhaja, v katerem delu in zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju. Izvedenec je podal pisno mnenje po pregledu celotne tožnikove zdravstvene dokumentacije in pregledu tožnika samega. Po pripombah strank je mnenje večkrat dopolnil in na obravnavi odgovoril na vsa, tudi hipotetična dodatna vprašanja sodišča in obeh strank (razlogi sodbe v točki 35). Njegovo mnenje o ključnih strokovnih vprašanjih je ostalo ves čas jasno, strokovno argumentirano in nespremenjeno. Pravdni stranki sta ga sprejeli kot pravilnega in popolnega. Zato ni bilo razlogov, da sodišče ne bi oprlo svoje odločitve nanj.

9.Sodišče je pravilno ocenilo izvedeniško mnenje. V njem ni podlage za pritožbeno oceno in vztrajanje, da je obravnavani škodni dogodek (udarec v hrbtenico, ki ga je tožnik utrpel ob padcu s stola) sprožil prej neme bolezenske težave s hrbtenico. Drži, da je izvedenec sprva tako možnost potrdil. A je v ponovljenem postopku po pregledu celotne tožnikove zdravstvene dokumentacije podal mnenje, da je to manj verjetno. Na podlagi njegovega mnenja je sodišče ugotovilo, da je imel tožnik že pred padcem s stola najmanj občasne lažje telesne bolečine zaradi obsežne diskus hernije na nivoju L4 do L5, ki so jo ugotovili z MRI preiskavo tri mesece po obravnavani nezgodi. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje njegovi oceni in ugotovitvi, da degenerativne spremembe pri tožniku niso bile neme, kot vztraja še v pritožbi. Izvedenec je pojasnil, da tako obsežna diskus hernija, kot je bila ugotovljena pri tožniku, oškodovancu povzroča vsaj občasne (ciklične) blažje bolečine. Pravilna je ocena sodišča, da zaradi ugotovljene jakosti občasnih bolečin tožnik verjetno pred padcem s stola še ni iskal medicinske pomoči. Po strokovnih pojasnilih izvedenca o značilnosti ugotovljene bolezni pa je pravilno zavrnilo tožnikovo zanikanje predhodnih težav s hrbtenico kot neprepričljivo in neverjetno.

10.Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik ob padcu s stola utrpel (le) udarnino ledvene hrbtenice, kar je zelo lahka telesna poškodba. Padec s stola ni povzročil objektivnih travmatskih sprememb in ni poslabšal objektivnega stanja že prej obolele hrbtenice. Težave z njo je imel tožnik že pred obravnavanim padcem zaradi narave svoje bolezni. Tožniku torej ni uspelo dokazati, da so bile degenerativne spremembe prej neme. Očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in napačno uporabljenem dokaznem standardu verjetnosti so odveč. Izvedenec je namreč jasno poudaril, da obravnavani škodni dogodek ni sprožil oziroma vplival na nadaljnji razvoj bolezni. Do njega bi zagotovo prišlo v prihodnosti, ni pa mogoče z gotovostjo napovedati kdaj. Z nadpolovično verjetnostjo bi do njega prišlo (že) v obdobju enega leta. Škodni dogodek je povzročil zgolj simptomatiko degenerativnih sprememb (bolečine), da se je razvila in glede na ciklično naravo degenerativnih sprememb trajala štiri mesece. Tudi v tem časovnem okviru pa je na ta način sproženo bolezensko simptomatiko mogoče le v obsegu do 1/3 pripisati obravnavani nezgodi, v pretežni meri (do 2/3) pa tožnikovi bolezni. Ključne so nadaljnje ugotovitve sodišča, oprte na izvedenčevo mnenje, da je treba vse nadaljnje poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja in nadaljnje zdravljenje degenerativnih sprememb pripisati izključno njegovi bolezni oziroma degenerativnim spremembam, katerih značilnost je, da se s časoma slabšajo, in novim poškodbam, ki jih je tožnik utrpel v kasnejši prometni nezgodi (13. 1. 2012).

11.Presoja sodišča prve stopnje, da je ugotovljena tožnikova škoda (štirimesečno bolečinsko obdobje, zdravljenje in strah v trajanju štirih mesecev po obravnavanem škodnem dogodku) le delno v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, je materialnopravno pravilna. Uporaba teorije jajčne lupine, ki jo omenja pritožba, glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru ni utemeljena. Nanaša se na vpliv ugodnih pogojev za nastanek hujše posledice škodnega dogodka zaradi osebnih lastnosti oškodovanca. V obravnavanem primeru to ni odločilno, saj se ne presoja zgolj konkretni končni obseg škode, ampak vzročna zveza med škodnim dogodkom in posledicami na zdravju tožnika. Pri obravnavanju vzročne zveze je sodišče pravilno izhajalo iz v sodni praksi ustaljenega nižjega dokaznega standarda pretežne verjetnosti. Tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med škodnim dogodkom in celotno škodo s potrebno več kot 50 % verjetnostjo. Glede na izvedeniško mnenje, ki mu je sodišče utemeljeno sledilo, bi tožnik enako škodo utrpel tudi ob siceršnjem naravnem poteku bolezni. V primeru predhodnih bolezenskih ali degenerativnih stanj je treba rešiti vprašanje, ali je verjetno, da bi konkretne težave oškodovanec trpel tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo. Zgolj dejstvo, da je bila bolezen diagnosticirana neposredno po škodnem dogodku in da je posledično tožnik takrat pričel z zdravljenjem, še ne pomeni, da so nevšečnosti, ki jih je imel zaradi zdravljenja, posledica škodnega dogodka. Ne gre namreč za težave, ki se ob odsotnosti škodnega dogodka sploh ne bi pojavile.

12.Ker je bilo z izvedencem pravilno ugotovljeno, da vzročne zveze med bolezenskimi težavami tožnika s hrbtenico in škodnim dogodkom ni in da je škodni dogodek lahko delno sovplival le na pojav bolezenske simptomatike v obdobju štirih mesecev po škodnem dogodku, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

13.Odmerjena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (2.400 EUR) in za strah (400 EUR) je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje o delni povezanosti s škodnim dogodkom primerna, odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa glede na ugotovitve, da slednje niso povezane s škodnim dogodkom, pravilno zavrnjena. Tožnikova telesna poškodba, ki jo je utrpel v škodnem dogodku, je razvrščena med zelo lahke primere po Fischerjevi lestvici. Za pretrpljeno nepremoženjsko škodo sodišča v zvezi z njimi prisojajo od ene do 12 povprečnih neto plač. Z odmerjeno odškodnino je sodišče tožniku prisodilo približno dve povprečni plači, kar je glede na okoliščine na strani oškodovanca tudi po prepričanju pritožbenega sodišča primerno zadoščenje. Hkrati je primerno umeščeno v navedeni okvir primerljivih primerov iz sodne prakse. Pravilno so upoštevana tudi razmerja med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Prisojena odškodnina je torej pravilno individualizirana in objektivizirana (179. člen OZ). Zato je ni treba zviševati in je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

14.Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo uveljavljanih niti tistih procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami.

2VSL II Cp 477/2019 z dne 21. 8. 2019, točka 8.

3Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), prva knjiga, Ljubljana, 2003, stran 711 - 713.

4VS RS II Ips 972/2007 z dne 31. 3. 2011, točka 8; in II Ips 113/2019 z dne 15. 5. 2020.

5VS RS II Ips 11/2017 z dne 28. 9. 2017.

6Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, urednik: mag. Dunja Jadek Pensa, GV Založba, Ljubljana, 2001, stran 765.

7Julij 2023: 1.428,46 EUR; Ur. l. RS, št. 100/2023.

8Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.