Jedro

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval (predvsem je le ponovil navedbe iz osebnega razgovora), je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih težav, hkrati pa ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve uvodoma izhaja, da je tožnik dne 10. 10. 2024 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju druga prošnja). Predložil ni nobenega dokumenta za ugotavljanje istovetnosti, zato njegova identiteta ni bila ugotovljena. Tožena stranka mu je verjela in do dokaza o nasprotnem štela, da tožnik prihaja in je državljan Arabske republike Egipt (v nadaljevanju Egipt), saj tekom postopka izjav o tej okoliščini ni spreminjal. Ravno tako je štela, da sta tožnikovo ime in priimek takšna, kot ju je navedel pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru.

3.Iz druge prošnje (med drugim) izhaja, da je tožnik muslimanske veroizpovedi in arabske narodnosti. Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, kakor tudi še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Potni list je vrgel v letalsko stranišče, ko so ga deportirali iz Rusije. Iz izvorne državo je odšel pred desetimi leti, zaradi ekonomskih razlogov. Po smrti očeta je ostal edini moški v družini, sestra se je poročila, mati pa živi pri svojem bratu. Njegov cilj je bil, da materi priskrbi streho nad glavo.

4.V nadaljevanju obrazložitve odločbe je tožena stranka (obširno) povzela, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru dne 21. 11. 2024. Med drugim je povedal, da je končal šest let osnovne šole in v zvezi s tem ob soočenju pojasnil, da je ob podaji prošnje, ko je navedel, da je končal štiri leta, verjetno lagal, saj si je takrat želel iti v Nemčijo. Sedaj se želi vrniti v Grčijo, ker je tam delal štiri leta, bilo mu je udobno, vključil se je v družbo. V Egiptu se je preživljal z različnimi deli v kmetijstvu in gradbeništvu. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države, je tožnik uradni osebi pojasnil, da je iz Egipta odšel, kljub temu da je imel delo, da bi lahko preživljal družino, saj je tam situacija slaba. Ob soočenju, da je pri prvi prošnji kot razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v izvorno državo navedel težave v soseščini oziroma strah pred maščevanjem, pri drugi prošnji pa je navedel denar, je pojasnil, da kar je povedal ni resnica. Poudaril je, da pravi razlog ta, da mora kot edini sin v družini preživljati mamo in sestro (za katero ne drži, kar je povedal ob podaji druge prošnje, in sicer, da je poročena). Kupil je del zemlje, a še vedno ni zgradil hiše, zato sedaj mama in sestra živita pri stricu v Egiptu. Zanju je odgovoren, hkrati pa želi izboljšati svojo situacijo. V gradbeništvu je zaslužil dva evra na dan, delo pa je bilo fizično zahtevno. Če bi takšno delo opravljal v Evropi, bi zaslužil 150, 00 EUR, zato je zapustil Egipt. Sistem je takšen, da omogoča delo samo tistim z dokončano visoko izobrazbo, ki je večina prebivalcev nima, zato jim primanjkuje sredstev za osnovne življenjske potrebščine (hrana). Egipt je edina revna arabska država s skoraj 120 milijoni prebivalcev, za to pa je kriv predsednik Ei - Sisi oziroma egipčanska vlada, ki za neizobražene ne naredi ničesar. Poudaril je, da drugih težav poleg navedenih v Egiptu ni imel. V Evropo je prišel, ker potrebuje službo, če bi bile razmere v njegovi državi dobre, ne bi odšel. Raje bi ostal v zaporu v Turčiji kot, da bi se vrnil nazaj v Egipt.

5.Tožena stranka je ugotovila, da tožnik svojo drugo prošnjo utemeljuje z ekonomskim razlogi (slabo stanje v državi, brezposelnost, slabe plače, revščina) in dejstvom, da mora poskrbeti za mati in sestro. Navedeni razlogi pa ne utemeljujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poleg tega pa tožnik ni izkazal razlogov, ki bi kazali na to, da Egipt, ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka tožnikovo drugo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1.

Bistvene navedbe strank

6.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da jo sodišče odpravi in vrne v ponoven postopek.

7.Navaja, da bi tožena stranka morala pridobiti dodatna poročila o njegovi izvorni državi in da ni v zadostni meri upoštevala njegovih zatrjevanih individualnih okoliščin, saj utemeljuje izpodbijano odločitev predvsem na njegovi izjavi, da si želi boljše prihodnosti in da ima moralno etično in versko obvezo skrbeti za svojo sestro in mati, kot edini moški skrbnik družine. Poudarja, da je navedel, da je opravljal dela v gradbeništvu in zaslužil dva evra na dan, kar ni bilo dovolj ne zanj, ne za oskrbo njegove družine. Bivalnega prostora nimajo, zdravstvena oskrba v izvorni državi je plačljiva. Živel je na robu revščine. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na članke mednarodnih organizacij, ki jih k tožbi ne priloži in poudarja, da ob upoštevanju navedenega niso pravilne ugotovitve tožene stranke, da ni zatrjeval, da bi njegovo slabo ekonomsko situacijo povzročili tretji akterji in da mu je bil v Egiptu onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic.

8.Tožnik poudarja, da državni organi namenoma izvajajo dejanja, ki so ponižujoča, saj se marginalizira ljudi na robu revščine, ki životarijo oziroma umrejo od lakote. Nizko izobraženi ljudje ne morejo poskrbeti za svoje starše, država pa ne stori ničesar, zato je odgovorna za to situacijo. Izvaja se jasna segragacija nižjega družbenega sloja na vseh področjih javnega življenja in pri zagotavljanju socialnih dobrin in transferjev. Glede na to, da imajo bogati lagodno življenje, za Egipt ni mogoče reči, da bi tam obstajalo splošno pomanjkanje, ampak je država vzpostavila nepravičen sistem. Ne varuje namreč človekovih pravic in temeljnih svoboščin vseh svojih državljanov, zato ni pravna in socialna država. Če bi bila, je pred več kot desetimi leti ne bi zapustil. Kljub temu, da je delal, si ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje. Tožnik zato poudarja, da v Evropo ni prišel, da bi živel udobno življenje, ampak, da bi preživel. Če bi se moral vrniti nazaj, bi utrpel resno škodo, njegovo življenje bi bilo zaradi revščine ogroženo. Tožnik poudarja še, da njegova izvorna država ni razglašena za varno, saj tudi Ministrstvo za zunanje zadeve podaja napotke za izredno previdnost pri potovanju na njeno območje.

9.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa dodaja, da ker ni navedel ničesar takšnega, da bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oziroma bi ob vrnitvi utrpel resno škodo, ni preverjala njegovih navedb z informacijami o izvorni državi. Ni namreč navedel nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic.

O sodni presoji

10.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo in prebralo listine sodnega spisa (priloge A1-A2, B1) in listine upravnega spisa, ki se nanaša na to zadevo. Zaslišalo je tožnika.

11.Tožba ni utemeljena.

12.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno in obrazloženo ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

13.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.¹ Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

14.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.² Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.³ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁴ Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES⁵ in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.⁶ Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.⁷ Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.⁸

15.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

16.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval (predvsem je le ponovil navedbe iz osebnega razgovora), je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih težav, hkrati pa ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik je namreč ob podaji druge prošnje, kot na osebnem razgovoru navajal, da je izvorno državo zapustil zaradi denarja, slabo plačanega dela, dolžnosti preživljanja matere in sestre, slabe situacije v državi in revščine. Ob tem je izrecno poudaril, da drugih težav poleg navedenih v Egiptu ni imel. Tudi zaslišan na naroku je izpovedal, da držijo navedbe, ki jih je navajal v upravnem postopku.

17.Sodišče se strinja s stališčem v izpodbijani odločbi, da se v postopkih mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji

in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). V zvezi s tožnikovimi navedbami, da država marginalizira ljudi na robu revščine, ki životarijo oziroma umrejo od lakote; da je v Egiptu živel na robu revščine; da je opravljal dela v gradbeništvu in zaslužil dva evra na dan, kar ni bilo dovolj ne zanj, ne za oskrbo njegove družine; da si ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje; da nimajo bivalnega prostora in da je zdravstvena oskrba plačljiva; da je prišel v Evropo, da bi preživel in da bi utrpel resno škodo, če bi se moral vrniti nazaj v Egipt, saj bi bilo njegovo življenje, zaradi revščine ogroženo, sodišče pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.¹⁰ Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.¹¹ Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.¹²

18.Tudi ob upoštevanju 56. točke Priročnika UNCHR¹³ tožnikovih navedb ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, saj mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice. Njegovo zatrjevano stisko ni povzročil tretji akter.¹⁴ Sodišča ne prepričajo v nasprotno niti tožnikove pavšalne navedbe, da niso pravilne ugotovitve tožene stranke, da ni zatrjeval, da bi njegovo slabo ekonomsko situacijo povzročili tretji akterji in da mu je bil v Egiptu onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. V zvezi s tem se tožnik namreč sklicuje na članke mednarodnih organizacij, ki jih k tožbi v prevodu v slovenski jezik, kljub pozivu sodišča v postavljenem roku ni priložil. Zato je sodišče skladno z ustaljeno sodno prakso štelo predlagane priloge za umaknjene¹⁵, na kar je tožnika opozorilo tudi v pozivu. Tožnik pa niti ne navaja, da bi bili proti njemu osebno uperjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Poleg tega je tožnik v Egiptu končal šest razredov osnovne šole in je imel zaposlitev, pa čeprav slabo plačano. Glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element¹⁶ ker okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.¹⁷ S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.¹⁸

19.Izpodbijana odločba temelji tudi na drugi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona¹⁹. Sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvi in razlogom izpodbijane odločbe, da tožnik ni uspešno prerekal, da v njegovem primeru Egipt ne šteje za varno izvorno državo. Nenazadnje je tožnik tako ob podaji druge prošnje, kot na osebnem razgovoru jasno povedal, da drugih težav poleg ekonomskih v Egiptu ni imel. V tožbi zatrjevano tveganje, da bo v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, revščini, pa je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Egiptu ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. S temi razmerami in morebitnimi težavami pri iskanju zaposlitve, vključno z nizkim plačilom za opravljeno delo, se tako ne sooča samo tožnik, ki bi bil temu izpostavljen zaradi zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode, ampak tudi preostalo prebivalstvo zaradi splošnega, v tožbi zatrjevanega nedelovanja sistemov izvorne države.²⁰ Sodišče meni, da je slaba finančna situacija za tožnika osebno sicer pomembna okoliščina, a institut mednarodne zaščite, kot že pojasnjeno, varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1.²¹ Glede na to, da tožnik tudi v tožbi in zaslišan na glavni obravnavi ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, po oceni sodišča ni dokazal, da Egipt zanj ni varna izvorna država, saj ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1.

20.Ker je tožena stranka vsebinsko pravilno in zakonito presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 2 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, str. 797 v zvezi z opombo 26. 3 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 4 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 , 26. točka. 5 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 6 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve in sodba tega sodišča I U 334/2024 z dne 26. 2. 2024, 15. točka obrazložitve. 7 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 8 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve in sodba tega sodišča I U 1282/2023 z dne 19. 9. 2023, 24. točka obrazložitve. 9 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija). 10 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 , 12. točka obrazložitve. 11 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 12 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP, 34. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo tega sodišča I U 1282/2023 z dne 19. 9. 2023, 27. točka obrazložitve. 13 Urad visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNCHR): Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter Protokolom iz leta 1967 o statusu begunca. 14 Glej sodbo tega sodišča I U 334/2024 z dne 26. 2. 2024, 18. točka obrazložitve. 15 Glej Vrhovno sodišče RS Cp 11/2016 z dne 24. 10. 2016, Višje sodišče v Ljubljani I Cp 788/2021 z dne 28. 5. 2021. 16 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 17 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, 19. točka obrazložitve. 18 Glej sodbo tega sodišča I U 1282/2023 z dne 19. 9. 2023, 30. točka obrazložitve. 19 Ta člen se glasi: (1) Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. (2) Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami: - s predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; - s spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; - z upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; - z obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. (3) Varno izvorno državo na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij. Če ministrstvo ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli kot varna izvorna država in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za varno izvorno državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot varno izvorno državo.²⁰ Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 182/2024 z dne 16. 7. 2024, 7. točka obrazložitve. 21 Glej sodbo tega sodišča 1605/2024 z dne 24. 9. 2024, 15. točka obrazložitve.