Jedro

V postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo je prišlo do izvajanja dokazov v pravem dokaznem postopku, kar pomeni, da bi sodišče moralo izvedene dokaze oceniti v skladu z načelom proste presoje dokazov. Sodišče bi moralo vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, na podlagi takšne presoje pa ugotoviti, katero dejstvo se šteje za dokazano ali nedokazano (drugi odstavek 133. člena ZP-1). V obrazložitvi sodbe o prekršku bi moralo kratko navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov šteje za dokazana ali nedokazana in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi pravnih predpisov (139. člen ZP-1).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije je storilki pravni osebi T., d. o. o. s plačilnim nalogom št. P 17485 z dne 31. 3. 2016 zaradi storitve prekrška po prvem odstavku 37b. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD) določil globo v višini 6.000,00 EUR, zaradi storitve prekrška po 3. alineji tretjega odstavka 40č. člena ZDCOPMD globo v višini 300,00 EUR, nato ji je izrekel enotno globo v višini 6.300,00 EUR. Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo ZSV 166/2016 z dne 28. 9. 2018 storilkini zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in ji za prekršek po prvem odstavku 37b. člena ZDCOPMD izreklo opomin ter spremenilo višino izrečene enotne globe, ki znaša 6.000,00 EUR, v ostalem pa zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da sodišče ni ocenilo izpovedbe priče D. S., ki je priznal samovoljno in zavestno kršenje pravil o počitkih in aktivni vožnji, pri čemer je njegova izpovedba drugačna od izjave, podane prekrškovnemu organu na kraju storitve prekrška. Po navedbah vrhovne državne tožilke je sodišče trditve zastopnika pravne osebe, da bi voznik lahko opravil vožnjo ne da bi kršil predpise, zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo, da je voznik prekrškovnemu organu navedel, da so mu v podjetju rekli, naj se znajde. Po trditvah vrhovne državne tožilke je storilka v zahtevi za sodno varstvo uveljavljala razbremenilni razlog iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 in navajala, da je storila vse, da do prekrškov ne bi prišlo, da je voznika s tem namenom izobraževala in opozarjala na nepravilnosti, kar je potrdila tudi priča D. S. Sodišče ni presodilo relevantnih navedb, ki se nanašajo na razbremenitev odgovornosti pravne osebe, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena storilki, ki se v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 18. 1. 2019 pridružuje navedbam zahteve.

B-1.

4. Iz zapisnika št. 371-7/2016-152 z dne 31. 3. 2016, priloženega plačilnemu nalogu, izhaja, da je prekrškovni organ, Finančni urad Maribor, Sektor za nadzor, Mobilni oddelek Maribor, dne 31. 3. 2016 ob 00.05 pri izvajanju kontrole ustavil tovorno vozilo, reg. št. ..., ki ga je vozil D. S. Pri kontroli digitalnega tahografa je bilo ugotovljeno, da voznik od 01.01 ure dne 5. 3. 2016 ni imel predpisanega dnevnega počitka, s čimer je v 24 oz. 30 urnem obdobju od konca prejšnjega počitka imel le 9.41 ur dnevnega počitka ter da je na vozilu naprava, ki bi jo bilo mogoče uporabiti za ponarejanje podatkov in oziroma ali izpisanih informacij in sicer trajni magnet. Iz zapisnika izhaja, da je voznik pri kontroli predložil vse zahtevane dokumente. Po kontroli predloženih dokumentov je prekrškovni organ od voznika zahteval izpis voženj za tekoči in predhodni dan. Prekrškovni organ je po pregledu izpisa za tekoči dan, opravljenem v službenem vozilu, ugotovil, da voznik nima zabeležene vožnje, ampak počitek, čeprav ga je prekrškovni organ po avtocesti spremljal cca. 7 km. Voznik je bil pozvan, da pojasni neskladje, kot odgovor je izročil trajni magnet, ki ga je v času kontrole odstranil iz impulzatorja. Na vprašanje, zakaj je namestil magnet, je izjavil, da so v podjetju rekli, naj se znajde.

5. Storilka pravna oseba je zoper plačilni nalog vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri navaja, da prekrškovni organ ni upošteval razbremenilnih razlogov po tretjem odstavku 14. člena ZP-1. Trdi, da gre za namerno dejanje voznika, ki je kršil veljavno zakonodajo in interne predpise pravne osebe. Tako kot drugi vozniki, zaposleni pri pravni osebi, je bil tudi D. S. pravočasno seznanjen in predhodno opozorjen o nedopustnosti takšnega ravnanja. Trdi, da pravna oseba za magnet, ki ga je v vozilo prinesel in skrivoma namestil voznik, ni vedela. Navaja, da se vozila pri pravni osebi tedensko pregledajo, pri čemer se voznikov ne pregleduje. Po storilkinih trditvah takšnega ravnanja ni mogoče preprečiti, storilka pa voznike izobražuje in seznanja (zlasti) z veljavno zakonodajo, ki se nanaša na trajanje vožnje in obveznega počitka. Navaja, da je pravna oseba sprejela Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest z njihovim opisom, iz katerega izhajajo odgovornosti voznika, s čimer je bil voznik seznanjen. Z delavcem D. S. je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi dne 17. 6. 2013, ko je bil o svojem delu, med drugim o trajanju vožnje in počitka ter delovanju tahografa, podrobno poučen. Trdi, da se je voznik večkrat udeležil rednih usposabljanj. Po storilkinih navedbah je bil zoper voznika uveden disciplinski postopek, dne 4. 4. 2016 mu je bil izrečeno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Predlaga, da se zasliši predstavnik pravne osebe in voznik, ki bo potrdil, da je delal na svojo roko. Storilka je zahtevi za sodno varstvo priložila Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest pravne osebe s prilogo – opisom delovnih mest, pogodbo o zaposlitvi delavca D. S. in izvod opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za D. S. 6. Sodišče je v izvedenem dokaznem postopku zaslišalo zastopnika storilke in (neposrednega) storilca prekrška voznika D. S. ter vpogledalo v listine, ki jih je v spis vložila storilka. Voznik D. S. je izpovedal, da je še vedno zaposlen pri pravni osebi. Pojasnil je, da je pravna oseba vse voznike obvestila, da so dolžni (tudi glede počitkov in aktivne vožnje) spoštovati predpise. Povedal je, da je magnet samovoljno namestil na tahograf z namenom, da bi prikazal manj aktivne vožnje in da ni razmišljal o tem, da bi s tem škodoval pravni osebi. Magnet so na vozilih lahko nastavili in odstranili, ne da bi delodajalec vedel za kršitev. Povedal je še, da je pravna oseba nabavila nova vozila, ki so vezana na GPS in takšne kršitve več niso možne (točka 5 obrazložitve sodbe).

7. Sodišče je v točki 7 obrazložitve sodbe zaključilo, da je odgovornost pravne osebe za prekršek podana, saj niso podani ekskulpacijski razlogi po tretjem odstavku 14. člena ZP-1. Obrazložilo je, da je bil prekršek storjen pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, v njenem imenu, za njen račun, za njeno korist ali z njenimi sredstvi. Prekršek je bil storjen s kršenjem navodil in pravil pravne osebe, ki trdi, da je pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Sodišče je zaključilo, da je pravna oseba sprejela Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, vozniku je bila vročena pogodba o zaposlitvi, nikjer pa ni jasnega pisnega dokaza, da je bil voznik o tem poučen in da je povedano razumel. Obrazložilo je, da je pravna oseba izvedla disciplinski postopek, vendar šele po ugotovitvi obeh prekrškov. Zatrjevanje predstavnika pravne osebe, da je imel voznik dovolj časa, da bi lahko vožnje opravil ne da bi kršil predpise, po oceni sodišča nima nobene teže, saj je tudi voznik prekrškovnemu organu kot olajševalno okoliščino navedel, da so mu v podjetju rekli, naj se znajde. Sodišče je zaključilo, da izpisi vožnje in potni nalogi za obdobje od 28. do 31. 3. 2016 niso pravi pokazatelj voženj, saj je bilo ugotovljeno, da je bil v impulzatorju motornega vozila nameščen magnet, ki je namesto voženj beležil počitek.

B-2.

8. V obravnavani zadevi je sodišče skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, v katerem je zaslišalo zastopnika pravne osebe in voznika D. S. ter vpogledalo v listine, ki jih je v spis vložila storilka. V postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo je tako prišlo do izvajanja dokazov v pravem dokaznem postopku1, kar pomeni, da bi sodišče moralo izvedene dokaze oceniti v skladu z načelom proste presoje dokazov2. Sodišče bi moralo vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, na podlagi takšne presoje pa ugotoviti, katero dejstvo se šteje za dokazano ali nedokazano (drugi odstavek 133. člena ZP-1). V obrazložitvi sodbe o prekršku bi moralo kratko navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov šteje za dokazana ali nedokazana in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi pravnih predpisov (139. člen ZP-1).

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta v izpodbijani sodbi sicer navedeni voznikova izjava in izpovedba, ki si med seboj nasprotujeta (točki 3 in 5 obrazložitve sodbe), pri čemer pa sodišče ni obrazložilo, kako presoja njuno verodostojnost. Navedeni izjava in izpovedba sta odločilni za uveljavljanje oziroma presojo ekskulpacijskih razlogov po tretjem odstavku 14. člena ZP-1, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čemer je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. C.

10. Ker je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče oceniti izvedene dokaze in svojo odločitev obrazložiti.

1 Dr. Zvonko Fišer in drugi: Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 391. 2 Dr. Zvonko Fišer in drugi: Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2018, str. 496.