Jedro

Sodišče je tisto, ki o predlogu za odlog plačila sodne takse odloča ter mu ob presoji zakonskih pogojev ugodi in plačilo sodne takse do določenega roka odloži, ali pa tak predlog zavrne. Taksni zavezanec sicer lahko predlaga odlog plačila sodne takse do določenega datuma, ne more pa si sam, brez aktivnosti sodišča, postaviti roka, do katerega namerava plačati sodno takso, sodišče pa nato brez poprejšnje aktivnosti izreči sankcijo, če se taksni zavezanec tega roka, ki ga je sam zgolj predlagal, ne drži.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog taksnega zavezanca (dolžnice) za odlog plačila sodne takse do 31. 10. 2014 zavrnilo.

2. Zoper tako prvostopno odločitev se pravočasno laično pritožuje dolžnica brez navedbe pritožbenih razlogov. Izpostavlja svoje slabo zdravstveno stanje, zaradi katerega je bila nesposobna opravljati tekoče zadeve, sicer pa se plačilu obveznosti ne izmika. Navaja, da ji zaradi slabih gospodarskih razmer in finančne nediscipline poslovnih partnerjev v letošnjem letu ni bil izplačan osebni dohodek. Prosi za „odobritev obročnega poplačila sklepa o izvršbi“ v dveh obrokih, ki jih podrobneje opredeli. Prilaga tudi izjavo o premoženjskem stanju. Izrecnega pritožbenega predloga ne podaja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da v izpodbijanem sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev o odlogu plačila sodne takse. Tudi materialno pravo je bilo v njem zmotno uporabljeno, kot bo vse še podrobneje obrazloženo.

5. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) sodišče stranki, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči po prvem odstavku tega člena, odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sodišče lahko stranki odloži plačilo taks najdlje do izdaje odločbe, takse za postopek o predlogu za izvršbo pa najdlje do preteka šestih mesecev od izdaje sklepa o izvršbi. Odločitev o odlogu plačila sodne takse, ki ga predlaga taksni zavezanec, je tako na sodišču. Le-to je tisto, ki o predlogu za odlog plačila sodne takse odloča ter mu ob presoji zgoraj povzetih zakonskih pogojev ugodi in plačilo sodne takse do določenega roka odloži, ali pa tak predlog zavrne, v kolikor presodi, da (glede na premoženjsko stanje taksnega zavezanca - 12. člen ZST-1) ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja oz. se preživljajo njegovi družinski člani. Materialnopravno nepravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, zavzeta v izpodbijanem sklepu, iz katerega kot razlog za zavrnitev predloga za odlog plačila sodne takse izhaja, da dolžnica (taksna zavezanka) do roka, ki ga je sama predlagala, takse ni poravnala. Taksni zavezanec sicer lahko predlaga odlog plačila sodne takse do določenega datuma, ne more pa si sam, brez aktivnosti sodišča, postaviti roka, do katerega namerava plačati sodno takso, sodišče pa nato brez poprejšnje aktivnosti izreči sankcijo, če se taksni zavezanec tega roka, ki ga je sam zgolj predlagal, ne drži. Po drugi strani pa v obravnavanem prvostopnem sklepu ni nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih kot relevantne za odločanje o predlogu za odlog plačila sodne takse določa zgoraj povzeta zakonska določba ZST-1 (če bi bila s takojšnjim plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka oz. njeni družinski člani). Poleg tega iz izpodbijanega sklepa niti ni mogoče razbrati, odlog plačila katere sodne takse je bil sploh predlagan (in zavrnjen). V spisu sta namreč dva še neizvršena plačilna naloga za plačilo sodne takse (list. št. 47-48 spisa in list. št. 54-55 spisa), pri čemer iz podatkov v spisu niti ni jasno, ali sta bila (oba) dolžnici tudi pravilno vročena, kar bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku še razjasniti.

6. Vse obrazloženo je že ob uradnem preizkusu zadeve v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje.

7. Sodišče druge stopnje le še pripominja, da je sicer iz vsebine pritožbene graje, s katero dolžnica uvodoma izrecno izpodbija obravnavano prvostopno odločitev, razbrati, da se pritožnica v njej v celoti osredotoča zgolj na razlago upravičenih razlogov za dosedanjo opustitev plačila svojih obveznosti (slabo zdravstveno stanje in gospodarske razmere) ter prosi za odobritev obročnega plačila obveznosti po sklepu o izvršbi po dveh natančno opredeljenih obrokih in rokih plačila. To pa ni nekaj, kar bi lahko dolžnici odobrilo sodišče, temveč se mora dolžnica o morebitnih modalitetah plačila terjatve iz izvršilnega naslova, na podlagi katerega teče obravnavani izvršilni postopek, poskusiti dogovoriti z upnikom. Le slednji je tisti, ki lahko dolžnici odobri drugačne (milejše) pogoje plačila od tistih, določenih v izvršilnem naslovu. Izvršilno sodišče je namreč v izvršilnem postopku v skladu z načelom stroge formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ) na izvršilni naslov vezano, ne le na način, da ne more presojati njegove konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti, ampak tudi, da vsebine izvršilnega naslova ne more spreminjati niti tako, da bi obveznost, ki je v njem določena, zaostrovalo ali jo (npr. z odobritvijo obročnega plačila) omililo in jo na ta način spreminjalo.