Jedro

Dejstvo, da je navedeno pogodbo podpisal (parafiral) L. U., četudi kot vodja gradbišča in zatrjevan podpisnik ostalih pogodb o asignaciji, ni odločilno oziroma pravno pomembno, saj nesporno (neosporavano) L. U. ni bil niti zakoniti zastopnik toženca niti pooblaščen za tako ravnanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

tožnik je dolžan tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.038,72 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude navedenega paricijskega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (med drugim) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108040/2010 z dne 9. 8. 2010 razveljavilo v 1. točki izreka za glavnico v znesku 30.466,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2010 do plačila in v 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 2.470,80 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe (glede izpodbijanega dela) izhaja, da tožnik sklenitve asignacijske pogodbe za vtoževano terjatev, sklenjeno med tožnikom kot podizvajalcem družbe V.d.d., navedene družbe kot izvajalca in tožnika kot naročnika, sklenjene 14. 4. 2010 (asignacijska pogodba št. 538/2010) ni dokazal – toženec pogodbe ni podpisal (njegova za to pooblaščena oseba) oziroma toženec sporazuma o nakazilu vtoževanega zneska tožniku ni sprejel (v nakazilo ni privolil – 1040. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Tožnik kot podizvajalec predpostavk, ki bi mu omogočale uveljavljanje zahtevka na podlagi 631. člena OZ niti zatrjeval ni, še manj dokazoval, neutemeljeno pa je tudi tožnik zatrjeval upravičenje terjati plačilo vtoževane terjatve na podlagi določila petega odstavka 7. člena Pogodbe št. 491, saj gre za pogodbo, sklenjeno med tožnikom in družbo V. d.d. toženec pa ni bil stranka te pogodbe in ga zato določila te pogodbe ne vežejo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopkovnih določb in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnjo v novo sojenje. Navaja, katera dela je za toženko kot investitorja opravil kot podizvajalec družbe V. d.d., ki mu storitev (opravljenih del) nikoli ni plačala. Navaja, da je po pogodbi št. 491 z dne 28. 10. 2008 med tožnikom in izvajalcem dogovorjeno, da ima tožnik kot podizvajalec pravico do plačila direktno od investitorja – toženca. Toženec je bil s to pogodbo seznanjen in se je z njo strinjal, čeprav je formalno ni podpisal. Tudi priča E. je izpovedal, da je vsa dela na objektu D. vedno plačal toženec, in nikoli V. d.d., problem pa je nastal le pri plačilu zadnje situacije. Opozarja na sklenjeno asignacijsko pogodbo dne 14. 4. 2010 glede obveznosti plačila zneska 30.466,59 EUR direktno tožniku. Meni, da sodišče napačno ugotavlja, da te pogodbe za toženca ni podpisala pooblaščena oseba. Iz dokaznega postopka izhaja, da je pogodbo podpisal L. U., ki je bil v kritičnem času zaposlen pri tožniku kot vodja gradbišča. Pripominja, da je ravno on podpisal tudi ostale pogodbe o asignaciji med pravdnima strankama, nato je utemeljeno verjel, da je bila sporna asignacijska pogodba veljavno sklenjena. Očitno je L. U. imel pooblastila za sklepanje takšnih pogodb, zakaj bi jih sicer podpisoval. Tudi priča B. M. je izpovedala, da bi tožnik moral biti za svoje delo plačan. Tako podpisano pogodbo je podpisal tudi V. d.d., nakar jo je prejel tožnik. Zato sodišče napačno zaključuje, da za toženca pogodbe ni podpisala pooblaščena oseba.

Na pritožbo je odgovoril toženec s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži obveznost plačila pritožbenih stroškov toženca. V odgovoru navaja, da je argumentacija tožnika neutemeljena. Skrajno nenavadno bi namreč bilo, če bi asignacijske pogodbe podpisovali vodje gradbišč, in ne zakoniti zastopniki gospodarskih družb. Pri tem pritožba zanemarja pravilno in utemeljeno razlago prvostopenjskega sodišča glede obstoja parafe, ki praviloma predstavlja le potrditev istovetnosti pogodbenega osnutka in dejstvo, da je pogodbo določena oseba pregledala.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki jih pritožba v ničemer ne omaja in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Glede pritožbenih trditev o sklenjeni asignacijski pogodbi med tožnikom, tožencem in družbo V. d.d., z dne 14. 4. 2010 dejstvo, da je navedeno pogodbo podpisal (parafiral) L. U., četudi kot vodja gradbišča in zatrjevan podpisnik ostalih pogodb o asignaciji, ni odločilno oziroma pravno pomembno, saj nesporno (neosporavano) L. U. ni bil niti zakoniti zastopnik toženca niti pooblaščen za tako ravnanje. Tega z ničemer ne omaja pritožbena trditev, da je navedeni očitno imel pooblastila za sklepanje takšnih pogodb (ta trditev je med drugim tudi neupoštevna pritožbena novota – prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede med tožnikom in izvajalcem sklenjene pogodbe z dne 28. 10. 2008 pa tudi povsem drži stališče sodišča prve stopnje, da določila te pogodbe toženca z ničemer ne vežejo, saj ni bil pogodbena stranka niti ni te pogodbe podpisala njegova pooblaščena oseba ali zakoniti zastopnik (pritožnik v pritožbi očitno zavestno zamenjuje pojma tožeča in tožena stranka – tako pritožba protispisno navaja, da naj bi bilo pravno napačno stališče sodišča, da toženca pogodbena določila ne vežejo, ker je ni podpisal tožnik; pogodbo naj bi podpisal ravno toženec – vse to je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje ter dejstvom, da gre za pogodbo med tožnikom in družbo V. d.d. – izvajalcem). Druga v pritožbi zatrjevana dejstva niso pravno pomembna.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in (v izpodbijanem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, odmerjene v okviru uveljavljanega zahtevka toženca ter v skladu z Odvetniško tarifo, upoštevajoč 20 % DDV.