Jedro

Pogoj za utemeljenost obogatitvenega zahtevka po ZOR je, da je nasprotna stran okoriščena. Program za toženke ni imel nobene uporabne vrednosti in tako z njim niso bile okoriščene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo prvi toženki, da mora v roku 15 dni tožniku plačati znesek 535,29 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in drugi toženki, da mora v roku 15 dni plačati znesek 3.638,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa je naložilo še povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v roku 15 dni. Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 30.000,00 SIT (zdaj 125,19 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v delu, v katerem zahteva, da druga toženka od zneska 168,38 EUR plača zakonske zamudne obresti za čas od 21.08.2001 do 12.09.2001. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni nikakršne pravne podlage, ki bi tožnika upravičevala do zneska 125,19 EUR in do zakonskih zamudnih obresti od zneska 168,38 EUR za naveden čas.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravnočasno pritožil tožnik, pri čemer se sklicuje na vse pritožbene razloge po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede njegove pritožbe v delu, v katerem tožnik izpodbija 1. in 2. točko izreka sodbe, je Višje sodišče ugotovilo, da gre za zahtevo za izdajo dopolnilne sodbe in v skladu s tem tudi ravnalo (325. – 327. člen ZPP). Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki je izdalo dopolnilno sodbo. Po njeni pravnomočnosti je to sodišče odločilo o preostalem delu tožnikove pritožbe.

Tožnik v pritožbi napada del sodbe, s katerim mu je bil zahtevek zavrnjen - 3. točko izreka. Tožnik izpodbija odločitev sodišča, da mu tožena stranka ni dolžna plačati 125,19 EUR za krajo računalniškega programa Bilance, saj tožena stranka ni predložila niti enega pisnega dokaza, da ni odgovorna za krajo, nasprotno, dolžniki so potrdili, da je bil program naložen na njihov računalnik. Uporabljali ga niso zato, ker ga očitno niso znali. Bistveno pa je, da so ga vzeli.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v okviru materialnopravnih določb ugotavljalo, ali obstaja kakšna pravna podlaga za prisoditev zneska v višini 125,19 EUR, ki ga je tožnik zahteval za to, da je toženi stranki prilagodil oz. doprogramiral program za glavne knjige, ki ga je uporabljal pri izvajanju računovodskih storitev zanjo. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da takšna podlaga ne obstaja, poleg tega pa tožnik z ničemer ni izkazal višine svojega zahtevka. Tožnik je priznal, da je program prilagodil za toženo stranko in da mu tega nobena izmed njih ni naročila. Tega torej ni storil na podlagi pogodbe. Za tožnika tudi ni bila sporna trditev toženk, da tega programa niso uporabljale. Vendar je zmotno njegovo stališče, da zadošča, da so program »vzele«, torej da je ostal na njihovem računalniku. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je za utemeljenost obogatitvenega zahtevka po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) pogoj, da je nasprotna stran okoriščena (210. člen ZOR). Ugotovilo je, da program za toženke ni imel nobene uporabne vrednosti in tako z njim niso bile okoriščene. Prav tako ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi razlog nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, saj le-to med strankami v tem delu sploh ni bilo sporno. Tožnik ne navaja, katere bistvene kršitve pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, tako da je to sodišče ugotavljalo le, ali so podane tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP). Obstoja teh ni ugotovilo. Iz teh razlogov se pritožbo v tem delu zavrne. Tožnik pa navaja v pritožbi še, da so mu bile v postopku kršene človekove pravice po Ustavi RS in Evropski konvenciji o človekovih pravicah, namreč pravica do sojenja v razumnem roku in pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Teh navedb ni mogoče upoštevati kot razlogov, iz katerih je mogoče izpodbijati sodbo sodišča prve stopnje. Če stranka meni, da so ji bile te pravice kršene, ima na voljo poseben postopek po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO, Ur. l. RS, št. 49/2006).

Tožnik je v tožbi zahteval, da se mu prisodi od zneska 40.350,00 SIT (zdaj 168,38 EUR), katerega plačilo je zahteval od druge toženke, še zakonske zamudne obresti od 21.08.2001. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo omenjen znesek in zakonske zamudne obresti z začetkom teka dne 13.09.2001, v ostalem delu pa zahtevek zavrnilo. Tožnik v obrazložitvi pritožbe ni posebej izpodbijal še tega dela, navedel pa je, da se pritožuje zoper 3. točko izreka. Zato je sodišče to odločitev preizkusilo z vidika razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Takšni razlogi niso podani. Zato se tudi v tem delu pritožbo zavrne.

Tožnik je v pritožbi zahteval tudi povračilo stroškov postopka v zvezi z njo, vendar s pritožbo ni uspel, zato jih krije sam (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, zato ji v pritožbenem postopku niso nastali nobeni stroški.