Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri izdaji sklepa o nepristojnosti in odstopu zadeve krajevno pristojnemu sodišču ne gre za dejanje, ki meri na pregon storilca prekrška.
I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 5.9.2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu PR 820/2006 z dne 25.5.2009, spremeni tako, da se postopek o prekršku po 4. točki prvega odstavka 164. člena Zakona o graditvi objektov zoper S.B. s.p. ustavi.
II. Stroški postopka bremenijo proračun.
A. 1. S.B. s.p. je bil z uvodoma navedeno odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor (prekrškovni organ) spoznan za odgovornega storitve prekrška po 4. točki prvega odstavka 164. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Izrečena mu je bila globa 300.000 SIT. Zahteva kršiteljevega zagovornika za sodno varstvo je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu PR 820/2006 z dne 25.5.2009, zavrnjena kot neutemeljena.
2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka N.F. Navaja, da je bila izpodbijana sodba izdana v času, ko je postopek o prekršku že relativno zastaral in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj odloči v skladu prvim odstavkom 426. člena Zakona o kazenskem postopku.
B.
3. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje postopka o prekršku). V skladu s tretjim odstavkom istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje postopka o prekršku).
4. Iz opisa prekrška v izreku izpodbijane odločbe je razvidno, da je S.B. 14.6.2005 in 13.7.2005 kot investitor gradnje uporabljal montažno skladiščno halo, zgrajeno na zemljišču parc. št. 90/4 k.o. K., brez uporabnega dovoljenja, ter s tem kršil prvi odstavek 5. člena ZGO-1, kar predstavlja prekršek po 4. točki prvega odstavka 164. člena tega zakona. Prekrškovni organ je o očitanem prekršku odločil z odločbo z dne 5.9.2005. Zoper to odločbo je storilčev zagovornik vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ 20.9.2005 predložil v odločanje Okrajnemu sodišču v Mariboru. To sodišče se je s sklepom PR 5952/2005 z dne 6.10.2006 izreklo za krajevno nepristojno in zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Lenartu, ki je v zvezi z vsebino zahteve za sodno varstvo 3.9.2008 opravilo poizvedbe na Upravni enoti Lenart in nato s sodbo PR 820/2006 z dne 25.5.2009 odločilo o zadevi.
5. Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno navaja, da pri izdaji sklepa o nepristojnosti in odstopu zadeve krajevno pristojnemu sodišču ne gre za dejanje, ki meri na pregon storilca prekrška (podobno sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 38/2001 z dne 24.1.2002). To pomeni, da je med predložitvijo zadeve sodišču dne 20.9.2005 in opravo poizvedb 3.9.2008 o dejstvih, pomembnih za odločitev o zahtevi za sodno varstvo (kot naslednjim dejanjem v postopku, ki v skladu s tretjim odstavkom 42. člena ZP-1 pretrga zastaranje pregona), poteklo več kot dve leti. Ob upoštevanju, da se kršitelju očita storitev prekrška izključno na datumsko določena dneva (14.6. in 13.7.2005) oziroma da odločba ne očita neupravičene uporabe montažne hale po teh datumih in da glede tega v izpodbijani odločbi tudi ni ugotovitev, je pravilna trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je v obravnavani zadevi pretekel rok, v katerem mora biti postopek o prekršku končan oziroma da je pregon prekrška (relativno) zastaral. 6. Ob upoštevanju navedenega je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno odločbo v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 spremenilo tako, da je postopek zoper kršitelja S.B. s.p. ustavilo (4. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1) ter odločilo, da stroški tega postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).