Jedro

Vsebina drugega spolnega dejanja, ki ni zajeto v 170. členu KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 144,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 22554/2018 z dne 3. 10. 2019 spoznalo obdolženega B.M. za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega in drugega odstavka 57. člena KZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je še, da mora obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso v višini 56,00 EUR ter stroške oškodovanke in njenega pooblaščenca. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo „razveljavi“ in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni ocenilo razlikovanj v izpovedbah oškodovanke in drugih prič. Prav tako se ni opredelilo do okoliščine, da oškodovanka ni iskala zdravniške pomoči in da so jo vsi moški v družbi nagovarjali k spolnosti, kot tudi, da se je oškodovanka ne dolgo po domnevnem dogodku razkazovala in uživala na erotičnem sejmu, kar kaže na njen svobodnejši pogled na spolnost. 5. Pritožba nima prav. Izpodbijana sodba ima določne, jasne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, ki se nanašajo na znake očitanega kaznivega dejanja in ki predstavljajo dejanski temelj sodbe. Okoliščine, da oškodovanka po dogodku ni poiskala zdravniške pomoči, da so jo vsi moški obravnavanega dne nagovarjali k spolnosti in da ima oškodovanka po mnenju obrambe svobodnejši pogled na spolnost, pa niso odločilne v obravnavani zadevi in obdolženca ne morejo razbremeniti kazenske odgovornosti. Bistveno je namreč, da je obdolženec zoper oškodovanko uporabil silo in jo tako prisilil, da je trpela spolna dejanja, ki niso zajeta v 170. členu KZ-1 (torej druga spolna dejanje, ki ne pomenijo spolnega občevanja ali z njim izenačenega spolnega ravnanja), dejanje pa je storil zaradi zadovoljitve spolnega nagona. O vsem tem ima izpodbijana sodba ustrezne razloge, medtem ko zagovornik z izpostavljanjem posameznih delov izpovedb oškodovanke ter pričv bistvu podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe. S tem pa zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

6. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja zagovornik kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko navaja, da je podan najmanj dvom, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, zaradi česar je potrebno odločiti v njegovo korist. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti.

7. Zagovornik tudi graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, vendar pritožbeno sodišče v tej zvezi nima nobenih pomislekov. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

8. Po mnenju zagovornika je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo izdalo izključno na podlagi izpovedbe oškodovanke, ki je nelogična, brez podrobnosti in v nasprotju z izpovedbami ostalih prič. Sicer pa v bistvenem pritožba ponavlja zagovor obdolženca in povzema izvedene dokaze, s čimer skuša prikazati, da obdolženec ni storil očitanega kaznivega dejanja.

9. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi. Zagovor obdolženca v smeri zanikanja storitve kaznivega dejanja je utemeljeno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, ki je v razlogih sodbe tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj njegovemu zagovoru ni mogoče verjeti. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Oporo za svoje zaključke je sodišče prve stopnje pravilno imelo v izpovedbi oškodovanke ter tudi v izpovedbah prič.

10. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se pridružuje razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo dokazno oceno o izpovedbi oškodovanke (ki potrjuje obtožbene očitke) kot verodostojno, prepričljivo, jasno in določno. Oškodovanka je namreč o odločilnih dejstvih ves čas postopka izpovedovala enako, morebitnih nasprotij v njeni izpovedbi pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni zasledilo. Tako je podrobno opisala dogajanje obravnavane noči (točka 6 razlogov izpodbijane sodbe), še posebej na vikendu, kjer jo je obdolženec spolno napadel. Pojasnila je, da je po prihodu na vikend šla v vinograd na malo potrebo, ko je za njo prišel obdolženec, jo prijel za trebuh in vrgel na tla ter pričel poljubljati. Uspelo se ji je izmuzniti, vendar jo je obdolženec dohitel ter prevrnil, da je ponovno padla. Spravil se je na njo in ji govoril, da „mu ga naj vsaj potegne“, pri tem pa jo je močno držal za roke. Obdolženec jo je otipaval in ji hotel odpeti hlače, ko se je vendarle uspela rešiti. V takšni izpovedbi oškodovanke ni ničesar nenavadnega, samo dogajanje pa ni neizvedljivo, kot to skuša prikazati zagovornik. Neutemeljeni so namreč pritožbeni pomisleki, da ima obdolženec samo dve roki, zaradi česar ni mogel z eno držati oškodovanke, z drugo pa jo otipavati in odpenjati hlač, še zlasti, ker je oškodovanka povedala, da se je obdolženec ulegel na njo, kar pomeni, da pri dejanju ni uporabil zgolj sile svojih rok, temveč tudi silo celotnega telesa, medtem ko se je oškodovanka uspela obdolžencu dokončno izmuzniti šele, ko ji je le-ta hotel odpeti hlače. 11. Pritožba skuša verodostojnost oškodovankine izpovedbe omajati tudi s tem, da navzoči na vikendu niso opazili, da bi obdolženec in oškodovanka istočasno manjkala, vendar ji ni priznati uspeha. Do navedenega se je opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 22 razlogov izpodbijane sodbe, kjer je izpovedbo priče, ki je edini v fazi preiskave navajal, da je obdolženca in oškodovanko ves čas imel na očeh, pravilno ocenilo kot neverodostojno. Pri tem je utemeljeno upoštevalo njegovo izpovedbo, podano na glavni obravnavi, ko se ni spomnil, ali je šla oškodovanka na malo potrebo v vinograd, niti v kakšnem vrstnem redu so izstopili iz avtomobila, povedal pa je, da je mogoče kdo prišel kakšno minuto zadaj. Da obravnavanega dogodka nobena od zaslišanih prič ni neposredno zaznala, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba, je zatorej povsem življenjsko in pričakovano, saj sta bila obdolženec in oškodovanka v vinogradu sama, medtem ko o njuni odsotnosti oziroma navzočnosti ni nihče vedel ničesar konkretno izpovedati.

12. Je pa o prestrašenosti oškodovanke takoj po dogodku (obdolženec, oškodovanka, priče so pot nadaljevali proti C. in L.) izpovedala priča, ki je oškodovanko in njeno družbo obravnavane noči srečala v lokalu v L. Tako je potrdila, da je bila oškodovanka razmršena, razmazana in po zadnjici umazana s travo. Oškodovanka ji je med jokanjem povedala, kaj se je zgodilo, in da jo zaradi napada bolijo zapestja, prav tako ji je pokazala, kdo jo je spolno napadel. Podplutbo na oškodovankinem zapestju sta zaznala še priča, oškodovankina sodelavka, in oškodovankin mož, ki sta tudi potrdila, da je bila oškodovanka nekaj časa po dogodku vidno pretresena. Sicer pa v pritožbi izpostavljena okoliščina, da poškodba zapestja ni zabeležena v kazenski ovadbi, na ugotovljeno dejansko stanje ne more vplivati, kot tudi ne, da je oškodovanka podala prijavo en teden po dogodku. Že prvostopenjsko sodišče je namreč pojasnilo, da je oškodovanka ovadbo podala v navzočnosti moža, ker se je tako počutila bolj varno, in da je to storila čez en teden, ker se je mož vrnil iz dela v tujini.

13. Zagovornik tudi neutemeljeno izpostavlja oškodovankino prostovoljno druženje z obdolžencem in ostalimi, saj bi lahko po njegovem mnenju oškodovanka po proslavi šla domov, ne pa na vikend, kjer bi se naj zgodilo očitano dejanje, prav tako pa oškodovanka po dogodku očitno ni bila prestrašena, saj je z njimi odšla v C. in L. Po oceni pritožbenega sodišča privolitev oškodovanke, da po proslavi nadaljuje pot z navedeno družbo, ne vnaša nobenih dvomov v oškodovankino verodostojnost o tistem, kar se je po prihodu na vikend dejansko dogajalo, niti ne more izključiti obdolženčeve kazenske odgovornosti. Oškodovanka je namreč povedala, da je na vikend odšla, ker jo je priča nagovarjal, da naj gre z njimi, kasneje pa je pot z njimi nadaljevala v C., ker je želela iti domov k sestri, ki je praznovala rojstni dan. Zato sodišče prve stopnje, upoštevaje v prejšnji točki opisane zaznave prič o posledicah na oškodovanki (neposredno) po dogodku, utemeljeno ni podvomilo v oškodovankino resnicoljubnost o tem, da se je dogodek pripetil točno tako, kot ga je oškodovanka ves čas v bistvenih delih tudi opisovala. Na samo njeno izpovedbo pa ne more vplivati niti okoliščina, da je oškodovanka v celem dnevu spila liter brizganca, in da je bila vinjena, kot je to sama povedala. Odločilno dejstvo tudi ni okoliščina, kako so priče, obdolženec in oškodovanka sedeli v avtomobilu med vožnjo na vikend, niti razlog, zaradi katerega sta se sprla oškodovanka in priča, potem ko je oškodovanka prišla iz vinograda na teraso, kjer je bila preostala družba. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi v tem zadnjem primeru utemeljeno verjelo oškodovanki, da ji je priča rekel, da se je le „skurvala“, saj o dejanskem razlogu za njun prepir ni vedel nihče konkretno povedati (točka 23 razlogov izpodbijane sodbe).

14. Po obrazloženem so vsa pritožbena izvajanja v smeri, da si je oškodovanka dogodek izmislila, da bi možu opravičila svojo odsotnost, neutemeljena. Zagovorniku je sicer pritrditi, da se je oškodovankina šminka lahko razmazala, ker je jokala zaradi prepira z pričo, vendar očitno prezre, da je druga priča na oškodovanki opazila sledi trave, ki pa jih oškodovanka zgolj zaradi prepira na terasi ni mogla pridobiti, in so torej posledica dogodka v vinogradu. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaključilo, da so bila ravnanja obdolženca usmerjena v zadovoljitev njegovega spolnega nagona in da je za dosego svojega cilja uporabil silo, ter ga posledično utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1. 15. Glede na vse navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

16. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na vrsto in težo kaznivega dejanja in kazensko odgovornost obdolženca je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opominjevalne narave, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je pravilno upoštevalo obdolženčevo vinjenost, dejstvo, da je obdolženec izkoristil poslovne in družabne okoliščine, da neposredno po dogodku ni izrazil posebnega obžalovanja ter tudi njegovo predhodno nekaznovanost, zaradi česar mu je utemeljeno določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. 17. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.