Jedro

Tujcu preneha delovno dovoljenje s potekom veljavnosti delovnega dovoljenja v skladu z 2. alineo 13. člena Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 33/92).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se razveljavita ugotovitveni sklep v.d. direktorja tožene stranke z dne 16.10.1995, opr. št. 07/95-GD in sklep zbora delavcev z dne 1.12.1995 in da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, vključno z osebnim dohodkom za čas prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa na delo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih zneskov dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo ter da ga je dolžna pozvati na delo in ga razporediti na ustrezno delovno mesto v roku 15 dni pod izvršbo. Obenem pa je sklenilo, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku skupaj s stroški postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu. Iz listin je namreč kot nesporno ugotoviti, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi dne 27.5.1992 za nedoločen čas. Ta pogodba je bila sklenjena v skladu z določbo 135. člena Zakona o delovnih razmerjih. Že iz tega je treba sklepati, da je tožena stranka že takrat imela namen tožnika obdržati v delovnem razmerju dalj časa. Tudi v svoji vlogi na Zavodu za zaposlovanje z dne 6.10.1994 je navedla, da tožnik kot tujec izpolnjuje vse pogoje, ki jih tožena stranka zahteva za sklenitev delovnega razmerja. Prav zaradi takega interesa je tožena stranka v ponovni vlogi, več kot 2 meseca pred iztekom delovnega dovoljenja, z novo vlogo z dne 30.8.1995 zaprosila pristojni zavod za izdajo tožniku novega delovnega dovoljenja. Ta zavod je pozval toženo stranko za dopolnitev vloge, vendar te dopolnitve ni izvedla tožena stranka, čeprav bi to morala storiti, zato je tožena stranka kriva, da tožnik ni dobil delovnega dovoljenja in je iz tega razloga sodišče prve stopnje razsodilo v nasprotju z dokaznim gradivom v spisu in tudi v nasprotju z določbami Zakona o zaposlovanju tujcev. Poleg tega ni tudi sodišče prve stopnje zaslišalo direktorja tožene stranke in ga soočilo s tožnikom, pa tudi pričo C. P., ki bi vedel povedati, zakaj je bil uveden disciplinski postopek zoper tožnika. Sedaj je tožnik brezposeln in mu pomagata njegova žena in mama.

Tožena stranka v svojem odgovoru na pritožbo soglaša z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s pravnimi stališči, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika pa zaključuje pritožbeno sodišče, da niso utemeljene in odločilnega pomena za izdajo zakonite sodne odločbe. Odločilnega pomena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po poteku veljavnosti delovnega dovoljenja v skladu z 2. alineo 13. člena Zakona o tujcih (Ur.l. RS št. 33/92), zato je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialno-pravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe, obenem pa je sklenilo, da tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške, ker ni uspel s pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP).

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).