Jedro

Tožnik je s tem, ko je izstavil račun z neresnično vsebino (zneskom), čeprav je vedel, da je bil za isti znesek že izdan originalni račun drugemu gostu, storil disciplinsko kršitev ponarejanja listin. Ker je to storil z namenom, da prikrije del iztržka in da si s tem pridobi protipravno premoženjsko korist, je bilo to dejanje storjeno v idealnem steku z drugo očitano kršitvijo, to je prisvojitvijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke z dne 29.4.1998 in z dne 8.6.1998, na podlagi katerih je bil tožniku zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, opredeljenih kot "očitno prisvajanje, ponarejanje ali poskus prisvajanja denarja, oziroma premoženja, last podjetja, ali premoženja, ki se nahaja v podjetju", po 160. členu Pravilnika o delovnih razmerjih izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je pritrdilo oceni disciplinskih organov tožene stranke o kršitvah obveznosti, njihovi teži in naravi ter zaključilo, da je bil tožniku zakonito izrečen najstrožji ukrep.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da pritožbeno sodišče ni ugotovilo nasprotij med razlogi sodbe prve stopnje in vsebino listin v spisu oziroma izpovedbo priče N. L., zato je tudi samo storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Še več, sodišče druge stopnje v obrazložitvi poudarja, da naj bi bila imenovana priča prisotna pri razdelitvi izkupička, pridobljenega s plačilom lažnih računov, tožniku. O tej okoliščini pa priča ni izpovedala ničesar. Pritožbeno sodišče je prezrlo navedbe pritožbe, da dejansko stanje, ker niso bili izvedeni dokazi z zaslišanjem drugih receptorjev in mnenjem izvedenca računalniške stroke, ni bilo popolno ugotovljeno. Teh pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za ugotovitev disciplinske odgovornosti tožnika, sodišče druge stopnje ni presodilo, zato je kršilo določbe ZPP. Sodišče bi namreč moralo dopustiti izvedbo dokazov, s katerimi bi bilo ovrženo, da očitanega dejanja ponarejanja računov ni storil tožnik, pač pa nekdo drug, ki je uporabil njegovo šifro. Sodišči sta s tem, ko sta ugotovili tožnikovo objektivno odgovornost za očitana dejanja, storjena z zlorabo njegove računalniške šifre, zmotno uporabili materialno pravo. Delavčeva disciplinska odgovornost je po zakonu subjektivna. Tožnik za ista dejanja v kazenskem postopku ni bil obsojen, priče, na katerih izpovedbe se opirata sodbi, pa so potrdile zgolj dejstvo, da so bili ponarejeni računi izdelani z uporabo njegove računalniške šifre, ne pa da jo je tožnik sam uporabil. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbi obeh sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka nobenega izmed očitkov bistvenih kršitev določb postopka formalno ni opredelila v smeri 1. in 2. točke 370. člena v zvezi s točkami 2. odstavka 339. člena oziroma 1. odstavkom 339. člena v zvezi z drugimi določbami ZPP), temveč le vsebinsko. Zato je njihov preizkus omejen.

Revizijski očitki, da razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo vsebini listin ter zapisnikov o izpovedbi prič v postopku (N. L.) niso utemeljeni. Predvsem je opozoriti na določbo iz 3. odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijske navedbe, ki se ukvarjajo z vprašanjem verodostojnosti in popolnosti dokazov, njihove ocene in dokaznih zaključkov, ne morejo biti predmet presoje v revizijskem postopku. Očitek, ki se nanaša na (ne)izpovedbo priče L., pa nasprotuje vsebini zapisnika na l. št. 43. Tudi zatrjevane kršitve zaradi zavrnitve dokaznega predloga tožnika za izvedbo dokaza po izvedencu računalniške stroke, ne bi pomenile - tudi če bi bile storjene - postopkovnih kršitev. Pomenile bi le izpodbijanje ugotovljene dejanske podlage sodbe, kar po prepovedni normi 3. odstavka 370. člena na revizijski stopnji ni več dopustno. Sicer pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje dokaza z izvedencem ni ponudil, prav tako ni predlagal izvedbe tega dokaza v pritožbi (l. št. 63 - 66), zato so revizijske navedbe v tej smeri brez dejanske podlage.

Revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni ravnalo skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP se nanaša na domnevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Po 1. odstavku omenjenega postopkovnega določila je podana bistvena kršitev določb postopka, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona, ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana takrat, kadar obstaja ali je vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo postopkovnih določb in izrekom nezakonite in nepravilne sodne odločbe. Če je namreč sodba zakonita in pravilna kljub določeni procesni kršitvi, ni podana relativna kršitev določb pravdnega postopka.

V reviziji iz tega razloga očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče druge stopnje je v okviru pooblastila iz 1. odstavka 360. člena ZPP presodilo vse pritožbene razloge, ki so v obravnavani zadevi odločilnega pomena. Med drugim tudi v reviziji grajano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik tisti, ki je izpisal fiktivne račune, navedene v izreku disciplinskega sklepa. V 2. odstavku na 4. strani obrazložitve je z ugotovitvijo, da nasprotuje izvedenim dokazom ovrglo tožnikovo drugačno pritožbeno trditev. S tem je pritrdilo pravilni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da je tožnik storil očitane disciplinske kršitve.

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določba 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), po kateri je delavec disciplinsko odgovoren za kršitev delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt. Tožena stranka je v 160. členu Pravilnika o delovnih razmerjih za hujšo kršitev delovnih obveznosti opredeljenih kot "očitno prisvajanje, ponarejanje ali poskus prisvajanja denarja oziroma premoženja last podjetja, ali premoženja, ki se nahaja v podjetju" (1. alinea) določila obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 370. člena ZPP), izhaja prav takšno ravnanje tožnika. Tožnik si je v času med 1.11.1997 in 10.3.1998 kot receptor v H. P. na R. protipravno prilastil denar, s tem, da ni v celoti odvedel gotovine od dnevnih iztržkov gostov - poimensko navedenih od 1. do 23. v dispozitivu disciplinske odločbe -, katerim je izdal ponarejene račune pod istimi številkami kot so bili predhodno že izdani računi drugim gostom. Ta materialno pomembna dejstva - torej dejstva, ki tvorijo dejanski stan očitane kršitve - je sodišče ugotovilo na podlagi podatkov iz predloženega disciplinskega spisa ter izpovedb v postopku zaslišanih prič in tožnika. Na podlagi vestne in skrbne presoje vseh dokazov o teh pomembnih dejstvih in na podlagi uspeha celotnega postopka je sprejelo pravilno materialnopravno presojo, da je imelo tako ugotovljeno nedopustno ravnanje tožnika vse znake očitanih kršitev in z gotovostjo zaključilo, da je podana njegova disciplinska odgovornost. Tožnik je s tem, ko je izstavil račun z neresnično vsebino (zneskom), čeprav je vedel, da je bil za isti znesek že izdan originalni račun drugemu gostu, storil očitano disciplinsko kršitev ponarejanja listin. Dejstvo, da naj bi neprijavljen gost vplačal turistično takso, zavarovanje in provizijo za prijavno-odjavno delo, ni bilo resnično. Ker je to storil z namenom, da prikrije del iztržka in da si s tem pridobi protipravno premoženjsko korist, je bilo to dejanje storjeno v idealnem steku z drugo očitano kršitvijo, to je prisvojitvijo. Tožnik je bil eden izmed petih receptorjev, ki so imeli skupen namen in dogovor prisvajati si sredstva, protipravno pridobljena na opisani način.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije uveljavljane kršitve procesnega in materialnega prava niso podane oziroma niso zakoniti razlog za vloženo izredno pravno sredstvo. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).