Jedro

Ne glede na to, ali se pritožbeno sodišče odloči za spremembo ali za razveljavitev prvostopenjske sodbe, je pomembna predpostavka za uporabo 355. člena ZPP, da višje sodišče ob uporabi nove pravne podlage ugotovi, da ta terja dopolnitev dejstvene podstati. Če namreč potrebe za dopolnitev pravno odločilnih dejstev ni, ZPP pritožbenemu sodišču omogoča, da prvostopenjsko sodbo spremeni, tako da ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju (le) uporabi pravilno pravno podlago (peta alineja 358. člena ZPP). V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh, po novi sodni praksi Vrhovnega sodišča pravno odločilnih dejstev, zato je Višje sodišče ravnalo napak, ker ni uporabilo 355. člena ZPP.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v obliki izvršljivega notarskega zapisa. Zavzelo je stališče, da bi se tožnik glede na pojasnila toženke in informacije v javnih občilih kot povprečen potrošnik moral in mogel zavedati valutnega tveganja; pojasnilna dolžnost je bila v redu opravljena, zato pogodbeni pogoj ni bil nepošten. Tako stališče je zavzelo, ker je ugotovilo, da: je tožnik najel kredit v znesku 248.500 CHF in se ga zavezal vrniti v 360 mesečnih obrokih, ki je ob sklenitvi pogodbe znašal 1.212,31 CHF; je bilo v pogodbi določeno, da se mesečna obveznost spremeni glede na spremembo LIBOR; je dogovorjena efektivna obrestna mera na dan sklenitve pogodbe znašala 4,26 %; je tožnik podpisal izjavo, da je seznanjen z valutnim tveganjem in ga sprejema; je tožnik kredit potreboval za nakup stanovanja in je bil kreditno sposoben le za kredit v CHF; je bil zanj ob sklenitvi pogodbe kredit v CHF ugodnejši od kredita v EUR, saj je pri isti kreditni sposobnosti dobil višji znesek posojila, anuiteta pa je bila nižja; sta pri razgovoru z njim sodelovali dve uslužbenki toženke, ki nista dajali prednosti kreditu v CHF niti ga nista predstavljali kot varnega, prav tako nista zatrjevali, da naj bi bilo nihanje tečaja le minimalno, povedali sta, da je napoved gibanja tečaja nemogoča; se je zavedal, da lahko prihaja do majhnih razlik v anuiteti, vendar je bila zanj takrat pomembna le višina kredita ter višina anuitete v znesku 1.000 EUR; mu je bila že ob sklenitvi pogodbe s strani toženke predstavljena možnost zamenjave valute (konverzije) v primeru, če bi bilo razmerje CHF in EUR neugodno, zato bi se lahko zavedal valutnega tveganja; ter da kljub spremembam CHF tečaja ni nikoli zahteval konverzije pogodbe.

2.Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Med dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča je dodalo, da je tožnik prejel 150.000 EUR, ker pa je vrednost CHF narasla, je plačal skupno 106 od 360 obrokov ali 29,4 % obrokov, zato je leta 2014 dolgoval še približno 173.000 EUR, kar je več, kot je sploh prejel. Višje sodišče je v svoji obrazložitvi opozorilo na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023) in poudarilo, da mora kreditodajalec potrošnika seznaniti tudi, da ima lahko takšno kreditiranje zanj tako znatne negativne finančne posledice, da jih bo sam težko nosil. Pri tem so posebej pomembna pojasnila o tveganjih potrošnika v primeru velikega znižanja vrednosti valute. Toženka sicer ni mogla predvideti ukrepa švicarske banke, ki je povzročil hudo apreciacijo CHF v primerjavi z EUR, a bi morala tožniku pojasniti, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje potrošnikove domače valute in zvišanje tuje obrestne mere, česar ni storila.

3.Vrhovno sodišče je na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali je pritožbeno sodišče kršilo 355. člen ZPP, ko ni zadeve vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, niti ni razpisalo naroka, niti ni stranke pozvalo k dopolnitvi trditvene podlage in dokaznih predlogov, ki so postali relevantni šele s spremenjeno sodno prakso? 2. Ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da sta zaradi ničnosti kreditne pogodbe nični tudi pogodba o zavarovanju nepremičnin in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, zaradi česar ni več podlage za vpis hipoteke v zemljiški knjigi?

Revizijski postopek

4.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo le v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Vrhovno sodišče se zato ne bo ukvarjalo z drugimi (materialno)pravnimi vprašanji, ki jih načenja revidentka, niti v nadaljevanju njenih navedb v zvezi z njimi ne povzema.

5.Toženka v reviziji v zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem kot bistveno navaja, da je višje sodišče svojo sodbo sprejelo na povsem drugačni pravni oceni in pravno odločilnih stališčih od tistih, ki jih je toženka glede na dotedanjo ustaljeno sodno prakso lahko pričakovala. Sodna praksa se je spremenila z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022 leto in pol po tem, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo. Standardi pojasnilne dolžnosti so se torej (retroaktivno) zaostrili šele po zaključku sojenja, pred tem pa so šli vodenje postopka, trditvena podlaga in izvajanje dokazov v smeri dotlej poznane sodne prakse. Višje sodišče je zaključek, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena, napravilo le na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ne da bi opravilo narok, na katerem bi lahko toženka podala trditve in predlagala dokaze. Toženka tega ni mogla storiti niti v odgovoru na pritožbo, saj se je sodna praksa spremenila po izteku roka zanj. Pri tem opozarja, da sodišče prve stopnje zaključka o "črnem scenariju" sploh ni napravilo, saj to tedaj sploh ni bilo pomembno, kar ne pomeni, da takšnih opozoril ni bilo. Pritožbeno sodišče je sklepalo, da toženkina navedba, da takega nihanja ni bilo mogoče pričakovati, pomeni, da tožnika na to možnost ni opozorila. Ob tem je višje sodišče samo zapisalo, da je bila sodba sodišča prve stopnje ob njeni izdaji glede na tedanjo prakso pravilna, potem pa se je spremenila. Sodišče druge stopnje bi moralo opraviti narok, na katerem bi ugotovilo dodatna pravno odločilna dejstva glede na spremenjeno sodno prakso, ali pa bi moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Opozarja na 347. člen, drugi odstavek 351. člena in 355. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter navaja, da je sodišče druge stopnje odločitev sprejelo, ne da bi stranki pozvalo, naj se opredelita do spremenjene sodne prakse ter podata navedbe in predlagata dokaze, ne da bi razpisalo narok, na katerem bi stranki to lahko storili, in ne da bi zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bi jima bilo to omogočeno. S tem je poseglo v toženkine pravice do izjave, do pravnega sredstva in do sodnega varstva. Poudarja, da ne gre za situacijo iz pete alineje 358. člena ZPP. Sklicuje se na zadeve VS RS II Ips 262/2018, II Ips 208/2017, II Ips 37/2015, II Ips 340/2013 in II Ips 376/2013. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zato, ker je sodišče odločitev oprlo na podlago, na katero ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva. Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je odprto sojenje, ki ga višje sodišče ni opravilo. Ker je novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča oblika avtonomnega materialnega prava, bi moralo višje sodišče o njej stranki seznaniti pred svojo odločitvijo. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih meni, da sodišče te nove sodne prakse sploh ne bi smelo uporabiti.

Revizijskih navedb v zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem Vrhovno sodišče ne povzema iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju te obrazložitve.

6.Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

7.Revizija je utemeljena.

8.Razvoj prava s pomočjo sodne prakse je nujni del pravne tradicije v vsakem pravnem sistemu. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 zapisalo, da "čas prinaša spremembe in te se, ker je pravo živa tvorba, lahko odražajo v razvoju prava, tudi sodniškega. In če spremembe pravnih predpisov praviloma ne vplivajo na že odprte sodne postopke, sprememba sodne prakse najvišjega, tj. Vrhovnega sodišča povzroči, da predhodni precedensi kot pravni vir postanejo obsoletni, odločbe, ki se nanje opirajo, pa materialnopravno napačne." Vendar mora biti razvoj sodne prakse predvidljiv do te mere, da se lahko naslovniki pravne norme prilagodijo pravnemu razvoju. Uporaba nove/spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zato zahteva, da sodišče poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani. Ne glede na to mora sodišče vselej obrazložiti, zakaj je pri odločitvi v konkretni zadevi odločilo po stari sodni praksi oziroma zakaj po novi, saj to zahteva ustavnoprocesno jamstvo obrazloženosti, varovano z 22. členom Ustave.

9.Višje sodišče je v izpodbijani sodbi poudarilo, da je v obravnavanem primeru prišlo prav do take situacije - pomembne spremembe sodne prakse, zato je nova sodniškopravna spoznanja upoštevalo tako, da je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njegovo korist. V tem revizijskem postopku se odpira vprašanje, ali je ob tem ravnalo procesno pravilno.

10.Prvo dopuščeno vprašanje sprašuje, ali je sodišče druge stopnje kršilo 355. člen ZPP. Ta opredeljuje različne možnosti, ki jih ima pritožbeno sodišče ob obravnavanju pritožbe, ko presoja dva izmed treh pritožbenih razlogov (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava) ter višjemu sodišču ponuja možnosti za odločitev o pritožbi, pri tem pa za vsako od njiju predpisuje pogoje. Ker je v obravnavani zadevi ključno, da je višje sodišče uporabilo drug(ačn)o materialnopravno podlago kot prvostopenjsko, se temu pritožbenemu razlogu prilegajoči del 355. člena ZPP glasi: "Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi, razen če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti - takrat izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, razen če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja."

11.Ne glede na to, ali se pritožbeno sodišče odloči za spremembo ali za razveljavitev prvostopenjske sodbe, je pomembna predpostavka za uporabo 355. člena ZPP, da višje sodišče ob uporabi nove pravne podlage ugotovi, da ta terja dopolnitev dejstvene podstati. Če namreč potrebe za dopolnitev pravno odločilnih dejstev ni, ZPP pritožbenemu sodišču omogoča, da prvostopenjsko sodbo spremeni, tako da ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju (le) uporabi pravilno pravno podlago (peta alineja 358. člena ZPP). Odgovor na zastavljeno vprašanje se torej skriva v presoji, ali je pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da ima za uporabo nove prakse Vrhovnega sodišča v razlogih izpodbijane sodbe na voljo vsa pravno odločilna dejstva. Če jih nima, je ravnalo napak, ker ni uporabilo 355. člena ZPP.

12.Vrhovno sodišče je v novejših odločbah poudarilo, da je razvoj sodne prakse SEU terjal nadgraditev njegovih predhodnih stališč. Ključno je stališče, da pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika. V sodbi II Ips 54/2023 je poudarilo, da je presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja odvisna od vsebine posameznega pogoja in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša in načina predstavitve pogoja: "Kot stalnica in navdih presoje obsega ter intenzivnosti pojasnilne dolžnosti mora obstajati razlagalčevo zavedanje, i) da je na eni strani (večplastnost asimetričnega razmerja) ponudnik, ki ima profesionalno vedenje in izkušnje glede tveganj, in to tveganje prenaša oziroma (so)ustvarja za druge, na drugi strani pa je potrošnik, ki je ravno glede tega netipičnega, neomejenega in neobvladljivega tveganja, ki ga prevzame nase, a) praviloma informacijsko podhranjen ter b) tega tveganja (drugače kot banka) ne more ovrednotiti in obvladati, ii) da gre tu za kombinacijo izrazitega informacijskega razkoraka glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremena tveganja, oboje v škodo potrošnika, kar lahko v součinkovanju vzpostavi znatno neravnotežje, iii) da se kredit odplačuje s tekočimi prihodki družine v domači valuti, kar lahko ogrozi njen socialni razvoj in možnost osebnostnega razvoja njenih članov, iv) da gre v primeru stanovanjskih kreditov za finančne produkte, ki služijo zagotovitvi osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine in v), da je pri zapolnjevanju vsebine pojasnilne dolžnosti treba po drugi strani izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Slednje pomeni, da je ekonomska izobrazba stranke nebistvena za presojo izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti. Ta je namreč i) standardizirana in zato objektivizirana in ii) potrošnik, četudi ekonomsko izobražen, ni v informacijsko enakovrednem položaju z banko, ki se vsakodnevno in sistematično ukvarja z denarnim poslovanjem in ki poseduje akumulirano zanje številnih bančnikov, finančnikov in drugih ekspertov s področja bančništva, ki tvorijo njeno zaposlitveno strukturo." Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, da je to, da se valutno tveganje lahko realizira le bodisi v korist bodisi v škodo potrošnika, ne pa tudi ponudnika, posledica zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank (zaprte devizne pozicije) in dovoljene vsebine bančnega instrumenta, in da to samo po sebi še ne povzroči znatnega neravnotežja. Če je banka skrbno opravila svojo pojasnilno dolžnost, potem v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama in ni nepoštenosti pogodbenega pogoja. Novejša praksa Vrhovnega sodišče torej terja ugotovitev o tem, kakšna pojasnila je posojilodajalec pred sklenitvijo pogodbe posredoval posojilojemalcu, kar omogoča presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena, na podlagi teh ugotovitev je šele mogoča presoja poštenosti pogodbenega pogoja.

13.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno le splošno opozorilo banke tožniku glede valutnega tveganja, ni pa ugotovitev, katero pojasnilo/ gradivo toženke bi pomenilo ponazoritev materializacije tveganja v sferi tožnikove obveznosti. Ta bi pri njem kot povprečnem potrošniku mogla oziroma morala povzročiti ne le zavedanje možnih tečajnih nihanj (in možnih sprememb višine obrokov), temveč zavedanje resničnih posledic velike depreciacije obračunske valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kreditnega bremena, ki bi ga v primeru znižanja nacionalne valute v razmerju do tuje valute ekonomsko težko nosil.

14.Revidentka pravilno opozarja, da manjkajočega sklopa pravno odločilnih dejstev v sodbi sodišča prve stopnje ni, ker je bila v času, ko je bila izdana, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, bistveno drugačna in ta dejstva niso bila pravno odločilna. Ker sta celo pritožbeni rok ter rok za odgovor na pritožbo iztekla dosti prej, preden je Vrhovno sodišče svojo prakso spremenilo, je logično, da tudi v pritožbi in zlasti ne v odgovoru nanjo (tega je vložila revidentka) ni trditev, ki bi (višjemu) sodišču omogočala sklepanje o manjkajočih dejstvih. Tako je bila v trenutku, ko je višje sodišče odločalo o pritožbi, podana procesna situacija, ki jo predvideva drugi odstavek 351. člena ZPP in ki v takem primeru od pritožbenega sodišča terja, da "s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge; pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo."

15.Višje sodišče ni storilo nič od navedenega, temveč se je zadovoljilo z ugotovljenimi dejstvi iz prvostopenjske sodbe, zato je ravnalo napak, ker ni uporabilo 355. člena ZPP in ene izmed možnosti za dopolnitev pravno odločilnega dejanskega stanja. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej pozitiven.

16.Zaradi ugotovljene procesne kršitve je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo uporabiti eno od zakonskih možnosti iz 355. člena ZPP za dopolnitev dejstvene podlage, nato pa ponovno odločiti v zadevi.

17.Odgovor Vrhovnega sodišča na drugo dopuščeno vprašanje v tem trenutku ni mogoč. Sprašuje namreč, ali je višje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, tako presojo pa je mogoče opraviti šele, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, kar v našem primeru ni. S pravnimi argumenti, ki jih proti izbrisu hipoteke v reviziji navaja toženka, se bo moralo ob novem sojenju tako soočiti višje sodišče, ko bo ponovno odločalo o njeni pritožbi.

18.Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

19.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Sklep VS RS II DoR 336/2023 z dne 17. 4. 2024.

Op. št. (2)Povzeto po odločbi Ustavnega sodišča RS Up-164/2015 z dne 18. 2. 2016.

Op. št. (3)Če gre tretji pritožbeni razlog - kršitve postopka - so postopkovna ravnanja pritožbenega sodišča predvidena v 354. členu ZPP.

Op. št. (4)Primerjaj sodbo VS RS III Ips 42/2017 z dne 11. 12. 2018.

Op. št. (5)Glej zlasti II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.

Op. št. (6)II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 45. točka obrazložitve.

Op. št. (7)Glej 16. točko obrazložitve te odločbe.

Op. št. (8)Primerjaj tudi 34. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS UP-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 in 20. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS UP-54/19-46 z dne 6. 7. 2023.

Op. št. (9)Primerjaj 56. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.

Op. št. (10)Določba preprečuje izdajo t. i. sodbe presenečenja. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 262/2018 z dne 3. 10. 2019 zapisalo, da do njene izdaje "lahko pride le v primerih, ko pritožbeno sodišče posreduje po uradni dolžnosti in uporabi pravno kvalifikacijo, na katero kljub potrebni skrbnosti stranki nista pomislili, pa tudi ne sodišče prve stopnje (sklep VS RS II Ips 122/2016 z dne 1. 9. 2016). Sodišču je v vsaki posamezni zadevi prepuščeno iskanje pravnega razmerja med bremeni strank in sodišča, pri čemer je ob teži in zapletenosti pravnih vprašanj pomembno tudi, ali se je sodna praksa o pravnem vprašanju že izrekla, ali gre za odstop od nje, ali so (vsaj) v teoriji o tem vprašanju enotna stališča, ali gre za "vzorčno" sojenje, ali stranko zastopa odvetnik, kako je potekalo materialno procesno vodstvo na prvi stopnji (ali je bil postopek izrazito usmerjen k napačni pravni podlagi, ki ji tudi druga stranka ni ugovarjala), ali se je stranka udeležila glavne obravnave (in s tem sodišču sploh omogočila, da bi ji povedalo, katera dejstva so po njegovem pravno upoštevna), ali so v navedbah samo vrzeli ali pa je treba popolnoma spremeniti prvotne navedbe, morda celo zahtevek (Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 429 - 433)." Primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-765/13-24 z dne 3. 12. 2015, 16. točka obrazložitve, ter sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018 in II Ips 79/2018 z dne 6. 9. 2018.

Op. št. (11)V skladu z drugim odstavkom 355. člena sodišče druge stopnje ne glede na določbo prejšnjega odstavka in kljub načelu instančnosti ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in ne vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo. Sodišče mora ob tem opraviti test sorazmernosti pri oceni razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstva drugih ustavnih pravic. Test legitimnosti je namreč s citirano zakonsko ureditvijo opravil že zakonodajalec, prav tako je v drugem odstavku 355. člena že opredeljeno, kdaj je takšno postopanje višjestopnjskega sodišča primerno in nujno. Tako Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 34/2023 z dne 20. 3. 2023, 27. točka obrazložitve.

---.---

ZvezaZakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 351, 351/2, 355, 358, 358-5