Jedro

Ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti po ZPVAS nimajo statusa denacionalizacijskega upravičenca, njihova ponovna vzpostavitev je zgolj pogoj, da se premoženjske pravice vrnejo članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) združilo v skupno obravnavanje in odločanje postopka v zadevah, št. U 264/99 in U 406/99, in določilo, da se zadevi vodita pod opr. št. U 264/99, s sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbama prvotožeče stranke in tožbi drugotožeče stranke ugodilo, odpravilo odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 11.1.1999 in 1.4.1999, ter zadevi vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka zavrnila pritožbo prvotožeče stranke in delno ugodila pritožbi drugotožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote K. z dne 16.2.1998, ter delno spremenila navedeno prvostopno odločbo. Z delno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da je zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG) dolžan po pravnomočnosti te odločbe vzpostaviti solastninsko pravico na nepremičninah, parc. št. 644/1, gozd v izmeri 23-.583 m2, parc. št. 644/3, gozd v izmeri 6.264 m2, parc. št. 1179, gozd v izmeri 7.301 m2, parc. št. 1187, gozd v izmeri 4.316 m2 in parc. št. 645/1, gozd v izmeri 3.907 m2, vse vpisane v vl. št. 924 k.o. K., pri katerem je vknjižena družbena lastnina s pravico upravljanja v korist Gozdnega gospodarstva L., v korist Agrarne skupnosti MKK, s tam navedenimi deleži 151 poimensko navedenih upravičencev (1. točka izreka); da je upravljalec Gozdno gospodarstvo Ljubljana dolžan po pravnomočnosti te odločbe v 1. točki izreka navedene nepremičnine izročiti v začasno upravljanje M... (2. točka izreka); da se zahteva članov M... za vrnitev nepremičnin, parc. št. 289, 1068/3, dela parc. št. 292/2, parc. št. 1069/3, 481/1, 583, 584/1, 584/2, 588, 590, 594/2, 603/3, 603/6, 607/9, 607/10, 607/11, 607/12, 603/1, 603/5, 603/6, 607/7, 607/8, 365/1, 594/1, 1070/2, 1070/7, 1070/8, 15, 16, 49, 1445, 596/2, 596/3, 595/3, 595/1, 591/2, 644/2, 645/3, 51, 591/1, 592/2, -1069/2, 1069/6, 1069/7, vse k.o. K., in nepremičnin, parc. št. 947/2 in 948/2, obe k.o. S., zavrne (3. točka izreka); da zemljiškoknjižno stanje po tej odločbi izvede zemljiška knjiga v K. po pravnomočnosti te odločbe (4. točka izreka); in da vrednost premoženja, na katerem se vzpostavi solastninska pravica, znaša na dan 14.2.1998 3.820.410,31 SIT. Z odločbo z dne 11.1.1999, je tožena stranka delno ugodila pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ter odločila, da se v delni odločbi Upravne enote K. z dne 16.2.1998, spremeni 2. odstavek 1. točke izreka tako, da se tekst "v korist Agrarne skupnosti MKK z naslednjimi deleži" pravilno glasi: "v korist prejšnjih članov MK v K. vzpostavi solastninska pravica, in sicer:" ter da se v 1. točki odpravita podtočki 149 in 150 (1. točka izreka) ter, da se zahteva za vrnitev deleža, podržavljenega MKK, do 6/194-tin in Mestu K., do 6/194-tin, zavrne (2. točka izreka). Z odločbo z dne 1.4.1999, pa je tožena stranka odločila, da se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS z dne 11.1.1999, dopolni tako, da se v izreku doda 3. točka, ki se glasi: "Pritožba Občine K. proti delni odločbi Republike Slovenije, Upravne enote K. z dne 16.2.1998, se zavrne." Po presoji prvostopnega sodišča izpodbijani odločbi tožene stranke nista pravilni in zakoniti. Ker se po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 56/99 in 72/00, v nadaljevanju ZPVAS), vračajo premoženjske pravice, ki so jih posamezni člani imeli na premoženju bivše agrarne skupnosti, ne pa premoženje bivše agrarne skupnosti, in ker so upravičenci do vračila člani nekdanje agrarne skupnosti kot nosilci nekdanjih premoženjskih pravic, če so sami ali njihovi pravni nasledniki člani ponovno izpostavljene agrarne skupnosti, ne pa ponovno vzpostavljena agrarna skupnost, ki ni pravna oseba, je po presoji prvostopnega sodišča za odločanje po ZPVAS pomembno, ali so zahtevo za vrnitev premoženjskih pravic vložile upravičene osebe. Od tega dejstva je odvisno, komu in katere premoženjske pravice na podržavljenem premoženju ter v kakšnem obsegu se bodo v postopku vračale. Zato je po ZPVAS pomembna okoliščina pravilna ugotovitev vsebine pravic, kar je med drugim tudi podlaga za presojo aktivne legitimacije vlagateljev zahteve za vrnitev premoženjskih pravic. ZPVAS določa, da se lahko vrača le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot je bil odvzet. Podana in izkazana mora biti torej istovetnost odvzetih zahtevanih in vrnjenih premoženjskih pravic in v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. V obravnavanem primeru so bili člani nekdanje M... skupni lastniki premoženja (nepremičnin), ki je bilo v zemljiški knjigi vpisano na M.. Njihove deležne pravice so bile oblikovane zaradi upravljanja in uživanja skupnega premoženja v smislu Zakona o delitvah in uredbah skupnih zemljišč z dne 26.10.1887, ne pa kot solastninski deleži v smislu lastninske pravice (iz 1. alinee 3. odstavka 1. člena ZPVAS). Za tak primer ZPVAS v 3. odstavku 1. člena določa, da se za premoženje in pravice, ki se vračajo po ZPVAS, štejejo agrarnim skupnostim odvzete premoženjske pravice. V primeru, kot je obravnavani (skupna lastnina), je to po 2. alinei 3. odstavka 1. člena ZPVAS, lastninska pravica kot skupna lastnina članov agrarne skupnosti (ta pa je bila podrobneje urejena v pravilih nekdanje agrarne skupnosti). V obravnavanem primeru je torej mogoče vrniti le skupno lastnino članov z deležnimi pravicami. Iz Sporazuma o ponovni vzpostavitvi "MK" v K. (v nadaljevanju sporazum) in Statuta za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev "MK" K. (v nadaljevanju statut) nedvoumno izhaja, da so njihove premoženjske pravice urejene kot solastnina članov, kar pomeni, da obseg in vrsta pravic nista identična s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli ob odvzemu. V tem smislu po mnenju sodišča drugotožeča stranka utemeljeno opozarja, da ne gre za identično agrarno skupnost. Za odločitev v tem upravnem sporu je po mnenju sodišča namreč pomembna ugotovitev, da ne gre za identične pravice članov sedanje M.. kot so bile odvzete, kar pa je po ZPVAS pogoj za njihovo vračanje (2. odstavek 8. člena ZPVAS). Tega obsega premoženjskih pravic pa ni mogoče niti izkazati v postopku vračanja, če sedanji statut in sporazum določata drugačno vrsto in obseg premoženjskih pravic, kot je to v obravnavanem primeru. Brez urejene identičnosti premoženjskega režima ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti pa po mnenju prvostopnega sodišča ni mogoče priznati članu M.. položaja upravičenca po ZPVAS. Zato tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je vrnila premoženje z znanimi solastninskimi deleži, saj jim solastninska pravica oziroma solastninski deleži niso bili odvzeti, ker jih tudi prej niso imeli. Prvostopno sodišče meni, da je zaradi navedenih razlogov izpodbijana odločba tožene stranke z dne 11.1.1999 nezakonita, saj vrača članom solastninske deleže, torej drugačno obliko premoženjskih pravic, kot so jim bile podržavljene, kar je v nasprotju z določbami 3. odstavka 1. člena ZPVAS. Že iz teh razlogov je bilo treba po mnenju prvostopnega sodišča izpodbijano odločbo odpraviti. Kot neutemeljene je prvostopno sodišče zavrnilo ugovore prizadete stranke (članov M..) v odgovoru na tožbo, da drugačne skupnosti kot solastninske skupnosti po sedanjih predpisih ni mogoče več vzpostaviti. Res je, da je po sedanjih predpisih mogoče vzpostaviti skupno lastninsko skupnost le, če tako določa zakon, toda iz izrecnih določb 1. in 5. člena ZPVAS izhaja, da je treba in je zato tudi mogoče, vzpostaviti ravno tako agrarno skupnost, kot je bila v času podržavljenja.

Prvostopno sodišče nadalje navaja, da se po ZPVAS (1. odstavek 8. člena) premoženjske pravice vračajo članom ponovno organizirane agrarne skupnosti, in sicer na njihovo zahtevo. Pri tem pa ugotavlja, da teh zahtev v upravnih spisih ni. V upravnih spisih so predložene zahteve za vrnitev predmetnega premoženja, ki jih je vložila ponovno vzpostavljena M.., s podpisom njenega predsednika. Ponovno vzpostavljena in organizirana M.. pa niti v primeru, če jih je vložila v svojem imenu, niti v primeru, če jih je vložila v imenu članov M.., ni aktivno legitimirana za vlaganje zahtev po ZPVAS. Ker aktivna legitimacija ponovno vzpostavljene M.. v obravnavanem primeru ni izkazana, je podana bistvena kršitev pravil ZUP/86, saj je postopek tekel brez zahteve oseb, ki so po ZPVAS edino upravičene za vlaganje zahtev.

Pritožbo zoper izpodbijano sodbo vlaga prizadeta stranka-člani MK v K. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS. Navaja, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je zaključilo, da je upravni organ prezrl, da aktivna legitimacija članov ni izkazana, kot tudi ne ponovno vzpostavljene M.., kot agrarne skupnosti, ter da naj bi postopek tekel brez zahteve oseb, ki so po ZPVAS edino upravičene za vlaganje zahtev, to je članov agrarne skupnosti. Po njenem mnenju je prvostopno sodišče prezrlo določbo 13. člena ZPVAS, ki določa, da se postopki uvedeni na podlagi ZDen o zadevah za vračanje premoženjskih pravic iz 3. odstavka 1. člena ZPVAS nadaljujejo po določbah tega zakona, če o zahtevku ni bilo odločeno na prvi stopnji. Sedanji člani agrarne skupnosti so na podlagi ZDen, že pred uveljavitvijo ZPVAS vložili svoje individualne denacionalizacijske zahtevke za povrnitev deleža na celotnem premoženju nekdanje agrarne skupnost, po uveljavitvi ZPVAS, pa so v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, pristopili k sporazumu o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti MK v K. V utemeljitev svojih trditev pritožbi prilagajo 5 individualnih zahtev, ki so jih vložili na podlagi ZDen. Nadalje navajajo, da je vsak član moral pred overitvijo sporazuma na sodišču izkazati svojo aktivno legitimacijo do članstva ter pristopa k sporazumu. Pristojno sodišče je potrdilo in overilo sporazum in sprejeti statut, s pravnomočno odločbo Upravne enote v K., pa je bila ponovno vzpostavljena in v register vpisana agrarna skupnost M.. Res je, da so bile nepremičnine podržavljene M.. vpisane v zemljiški knjigi na agrarno skupnost brez navedbe lastninskih deležev članov kot skupna lastnina članov, ter da so bile deležne pravice članov v času podržavljenja vezane oziroma združene s temeljnimi hišnimi zemljišči v lasti članov in so se lahko od njih ločile le z dovoljenjem Komisije za agrarne operacije v L. ZPVAS ne določa obveznosti, da morajo imeti člani sedanjih agrarnih skupnosti obvezno skupno lastnino na skupnem premoženju. Glede na zakonsko dopustnost se je vzpostavila solastninska skupnost. S sporazumom so res spremenili skupnolastninski temelj ob podržavljenju v solastninskega ob ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti vendar iz razloga, ker so upoštevali veljavno zakonodajo, kar pa prvostopno sodišče ni upoštevalo. Kolikor akti, ki jih ZPVAS predvideva za ponovno vzpostavitev agrarne skupnosti ne bi bili v skladu z veljavno zakonodajo, bi moralo sodišče odkloniti njihovo overitev zaradi nezakonitosti, kot tudi overitev nadaljnjih postopkov k že sklenjenemu sporazumu, ki jo je opravil notar naknadno, kar pa v tem primeru ni bilo storjeno. Po njenem mnenju je prvostopno sodišče s tem, ko je postavilo vprašanje legitimacije subjektov, poseglo na področje civilnega sodišča in je preseglo svoje pristojnosti. Po njenem mnenju je odločitev tožene stranke pravilna. Upravno sodišče je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave, s čemer ji je bila odvzeta možnost dokazovanja v upravni stvari. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno postopanje in odločitev.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, sklicuje.

Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. ZPVAS, na katerega se je v obravnavani zadevi prvostopno sodišče pravilno oprlo, je uredil ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po Zakonu o agrarnih skupnostih, Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti in drugih predpisih po letu 1945. Ta zakon je omogočil vzpostavitev takega lastninskega stanja in stanja premoženjskih pravic, kakor so bile pred podržavljenjem. Po 2. odstavku 8. člena ZPVAS, na katerega se prvostopno sodišče pravilno sklicuje, pa lahko član agrarne skupnosti po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in tudi ni sporno, so bili v obravnavanem primeru člani nekdanje M.. skupni lastniki navedenih nepremičnin. Lastninska pravica je bila v zemljiški knjigi vpisana na agrarno skupnost M.. brez navedbe lastninskih deležev članov, deležne pravice vsakokratnih lastnikov določenih hiš oziroma zemljišč pa so bile navedene v registru deležnih pravic. Nesporno je tudi, da so pri ponovno vzpostavljeni in organizirani agrarni skupnosti M.. premoženjske pravice urejene kot solastnina članov te skupnosti. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da obseg in vrsta njihovih pravic nista istovetni s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli ob podržavljenju. Zato je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je vrnila premoženje z znanimi solastninskimi deleži, saj solastninska pravica oziroma solastninski deleži niso bili odvzeti. Glede na navedeno, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, s katerimi prizadeta stranka zatrjuje, da je bila ponovno vzpostavljena agrarna skupnost vzpostavljena in organizirana skladno z veljavnimi predpisi, saj presoja zakonitosti postopka ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti M.. ni stvar presoje v tem upravnem sporu.

ZPVAS status upravičenca za vrnitev premoženja in pravic, ki so bile podržavljene bivšim agrarnim skupnostim po predpisih iz 1. člena tega zakona, priznava le članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu. Ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti po navedenem predpisu nimajo statusa denacionalizacijskega upravičenca, njihova ponovna vzpostavitev je zgolj pogoj, da se podržavljene premoženjske pravice vrnejo članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti. Prvostopno sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določbe ZPVAS, ko je presodilo, da ponovno organizirana agrarna skupnost M.., ki je v obravnavanem primeru, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, vložila zahteve za vrnitev predmetnega premoženja, ni aktivno legitimirana za vlaganje zahtev po ZPVAS. ZPVAS v 1. odstavku 8. člena namreč določa, da se premoženjske pravice vrnejo članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, na njihovo zahtevo, v 9. členu pa izrecno določa, da se postopek za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti začne na podlagi zahteve kateregakoli člana oziroma skupnega pooblaščenca. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor, da so vsi člani nekdanje M.. že pred uveljavitvijo ZPVAS na podlagi ZDen vložili individualne zahtevke za vrnitev premoženja, podržavljenega nekdanji agrarni skupnosti M.., saj se v tem upravnem sporu presoja zakonitost odločb izdanih v pravnem postopku, ki se je začel na zahtevo Agrarne skupnosti MKK.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je prvostopno sodišče preseglo svoje pristojnosti, ko je postavilo vprašanje legitimacije subjektov, saj je presojalo le ali je bila v obravnavani zadevi izkazana aktivna legitimacija za vložitev zahteve za vrnitev premoženja po ZPVAS.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi okoliščina, da je prvostopno sodišče odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, ki je stranke niso predlagale ne v tožbi in ne v odgovoru na tožbo, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in na razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.