Jedro

Stranki, ki ima pooblaščenca, se vsa pisanja vročajo preko pooblaščenca in ne neposredno. Vročitev stranki neposredno v takem primeru sploh ne šteje za veljavno opravljeno in predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ker je bil pooblaščenec dolžnice seznanjen in je prejel vabilo na narok, je bila dolžnica pravilno vabljena na narok, na katerega ni pristopila, zato mora nositi posledice, ki so ji bile izrečene s sklepom o denarni kazni.

Upnik lahko predlaga razpis naroka v primeru, ko mu je vročen seznam dolžnikovega premoženja. V primeru, ko dolžnik seznama ne predloži (kot je tudi konkretni primer), pa sodišče razpiše narok po uradni dolžnosti in predlog upnika za razpis naroka niti ni potreben.

V primeru neplačila izrečene denarne kazni se le-ta izterja po uradni dolžnosti, kar pomeni, da je sklep izvršilni naslov za izterjavo neplačane in izrečene denarne kazni.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnico kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 500,00 EUR, katero mora plačati na račun Okrožnega sodišča v Krškem v roku 30. dni od pravnomočnosti sklepa. Z omenjenim sklepom je bila dolžnica tudi opozorjena, da če v danem roku denarna kazen ne bo plačana, se bo izterjala bo uradni dolžnosti, v kolikor pa to ne bo možno, se bo izvršila tako, da bo sodišče za vsakih začetih 100,00 EUR denarne kazni določilo en dan zapora. Sodišče prve stopnje je še izreklo, da sklep o izrečeni denarni kazni predstavlja izvršilni naslov. Z drugim sklepom z dne 6. 6. 2018 pa je sodišče prve stopnje dolžnici naložilo, da mora upniku v 8. dneh povrniti 24,20 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki so povezani s prihodom pooblaščenca upnice na narok, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje.

2. Zoper oba sklepa vlaga pritožbo dolžnica po svojem pooblaščencu. V zvezi s sklepom, s katerim je bila dolžnici izrečena denarna kazen v znesku 500,00 EUR poudarja, da vabilo za dolžnico na prihod na narok, ni izkazano. Dolžnica ni prejela s strani sodišča na naslov bivanja D. nobenega vabila za narok dne 25. 5. 2018. Res je sodišče poslalo vabilo pooblaščencu dolžnice, vendar pa se to ne more šteti, kot da je bilo vabilo poslano tudi dolžnici. Sodišče bi moralo dolžnici posredovati vabilo osebno v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku glede osebne vročitve. S tem so bila kršena pravila ZPP in tudi ZIZ. ZIZ glede vročanja nikjer ne določa, da se šteje, da je vabilo poslano pooblaščencu stranke. Poudarja še, da je odgovorila na poziv sodišča na predložitev seznama premoženja, ko je prejela odredbo sodišča in ji zato iz tega razloga sodišče ne bi smelo izreči denarne kazni. Sicer pa dolžnica tudi ni prejela vloge upnice z dne 31. 3. 2018, kjer naj bi ta predlagala narok za ugotovitev seznama premoženja dolžnice. Gre za kršenje načela kontradiktornosti postopka, saj sodišče vodi postopek in izdaja odločbe, brez da bi o predlogih upnice seznanilo dolžnico. Na sam narok dne 25. 5. 2018 pa upnica ni pristopila, temveč je pristopil njen mož, iz zapisnika oziroma druge listine v spisu pa ne izhaja, da je upničin mož sodišču predložil kakršnokoli pooblastilo za pristop na narok. Zato predlogi, ki jih je upničin mož podal na naroku, ne morejo šteti za veljavne. Ni ji jasno, zakaj je konkretni primer drugačen kot ostali izvršilni postopki, saj je dolžnici znana sodna praksa sodišča, da ne izreka denarnih kazni. Sodišče pa tudi ni navedlo nobene pravne podlage za odločitev, ki jo je sprejelo v 3. točki izpodbijanega sklepa. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. V pritožbi zoper sklep z dne 6. 6. 2018, s katerim je dolžnici naloženo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov upnice, pa navaja, da na narok ni pristopila upnica, temveč njen mož, iz spisa pa ne izhaja, da bi ta predložil pooblastilo za zastopanje. Nihče zato ne more opravljati v sodnem postopku dejanja namesto drugega brez pooblastila. Iz zapisnika o naroku z dne 25. 5. 2018 izhaja, da upničin mož takšnega pooblastila ni predložil. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

4. Upnica je podala odgovor na pritožbo v zvezi z dolžničino pritožbo glede izrečene denarne kazni in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

7. Neutemeljena je navedba dolžnice v pritožbi, da sodišče ne bi smelo razpisati naroka za ugotovitev seznama dolžničinega premoženja glede na to, da je dolžnica po odredbi sodišča prve stopnje z dne 20. 12. 2017 podala podatke o svojem premoženju. Iz spisa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje z odredbo z dne 20. 12. 2017 dolžnici naložilo, da mora v 15. dneh od prejema odredbe predložiti seznam svojega premoženja in to na obrazcu, ki je priloga odredbe. Omenjeni obrazec vsebuje različne rubrike, ki bi jih dolžnica morala izpolniti, česar pa ni storila, saj je z vlogo z dne 5. 1. 2018 sodišču odgovorila le, da razpolaga s tistim premoženjem, ki je razvidno iz uradnih evidenc, kar pa je že znano sodišču. Na ta način dolžnica ni odgovorila na odredbo sodišča prve stopnje predvsem glede na to, da je bila izvršba na nematerializirane vrednostne papirje dolžnice in denarna sredstva dolžnice pri organizaciji za plačilni promet s sklepoma z dne 19. 1. 2018 in 1. 2. 2018, ustavljena. Po predlogu upnice z dne 31. 3. 2018 pa je sodišče razpisalo narok zaradi zaslišanje dolžnice po sedmem odstavku 31. člena ZIZ za dne 25. 5. 2018, omenjeno vabilo pa je bilo po podatkih spisa vročeno dne 19. 4. 2018 pooblaščencu dolžnice.

8. Dolžnica v pritožbi opozarja, da ji vabilo za narok dne 25. 5. 2018 ni bilo osebno vročeno, čeprav bi ji po določbah ZPP moralo biti. Takšno pravno naziranje pa je napačno in predstavlja nepoznavanje določb ZPP. ZPP v prvem odstavku 137. člena izrecno določa, da kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Stranki, ki ima pooblaščenca, se zato vsa pisanja vročajo preko pooblaščenca in ne neposredno1. Vročitev stranki neposredno tako sploh ne šteje za veljavno opravljeno in predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Po sedmem odstavku 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa se šteje, da je vročitev opravljena stranki osebno, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Sam pojem osebne vročitve ne pomeni, da je v vseh primerih potrebno pisanje vročiti prav osebi, ki je stranka v postopku. Če ima stranka v postopku pooblaščenca, se osebna vročitev stranki lahko veljavno pravi le tako, da se pisanje vroči pooblaščencu, ker je zgolj takšna vročitev pravilna. Iz določbe 261. člena ZPP pa izhaja, da se vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank, osebno vroči stranki oziroma osebi, ki se naj zasliši za stranko, po drugem odstavku 261. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa se šteje v primeru, če ima stranka pooblaščenca, da je vabilo iz prvega odstavka 261. člena ZPP stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu. Ker je bil pooblaščenec dolžnice seznanjen in je prejel vabilo na narok dne 19. 4. 2018, je bila dolžnica pravilno vabljena na narok dne 25. 5. 2018, na katerega ni pristopila.

9. ZIZ res ne določa posebnih pravil glede vročanja, vendar se na določbe 15. člena v izvršilnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP, kar pomeni, da se v izvršilnem postopku glede samega vročanja uporabljajo vse določbe ZPP o vročanju in tako sodišče prve stopnje ni kršilo določb, katere zatrjuje dolžnica v pritožbi zoper izpodbijani sklep.

10. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da upnica ni izkazala pooblastila za svojega moža, ki je kot upničin pooblaščenec pristopil na narok dne 25. 5. 2018. Pooblastilo z dne 1. 7. 2017 je upnica predložila v spis, iz pooblastila pa tudi izhaja, da je upnica svojega moža F. H. pooblastila, da v njenem imenu izvaja vse aktivnosti v zvezi z izterjavo dolga po notarskem zapisu SV 000 z dne 21. 6. 2013, vključno z osebno prisotnostjo na obravnavah na sodišču, ki so neposredno ali posredno v zvezi s to zadevo. Zato so neutemeljeni očitki v pritožbi, da predlog pooblaščenca upnice, da kaznuje dolžnico zaradi neprihoda na narok, ni veljavno. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka, ker dolžnici ni bila vročena vloga upnice z dne 31. 3. 2018, v kateri je upnica predlagala izvedbo naroka. Po šestem odstavku 31. člena ZIZ se seznam premoženja vroči upniku, ki lahko nato v 15.dneh od vročitve sodišča predlaga izvedbo naroka za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Navedena določba jasno nakazuje, da je na strani upnika, da prosto izbira, ali bo v 15. dneh od prejema seznama predlagal razpis naroka, ni pa mogoče prezreti tudi določbe, ki v drugem odstavku izrecno določa, da sodišče razpiše narok tudi, če dolžnik ne predloži seznama premoženja v roku, ki ga določi sodišče. To pomeni, da upnik lahko predlaga razpis naroka v primeru, ko mu je vročen seznam dolžnikovega premoženja, v primeru, ko pa dolžnik seznama ne predloži (kot je tudi konkretni primer), pa sodišče razpiše narok po uradni dolžnosti in zato predlog upnika za razpis naroka niti ni potreben. Glede na to, da pooblaščencu dolžnice upničina vloga, v kateri je predlagala razpis naroka, ni bila vročena, ni kršeno očitano načelo kontradiktornosti postopka.

11. Povsem pravno nepomembne pa so pritožbene navedbe v smeri, da je dolžnici znana sodna praksa sodišča, da ne izreka denarne kazni in da ji zato ni jasno, zakaj je konkretni primer drugačen kot ostali izvršilni postopki. Dolžnica ni izpolnila svoje naložene obveznosti po odredbi sodišča za predložitev seznama premoženja, na narok, na katerega pa je bila pravilno vabljena, pa ni pristopila. Zato mora nositi posledice, ki so ji bile izrečene s sklepom o denarni kazni.

12. Po četrtem odstavku 33. člena ZIZ sodišče izreče denarno kazen s sklepom, v sklepu pa določi rok, v katerem mora dolžnik plačati denarno kazen. Pri tem rok za plačilo kazni ne sme biti krajši od 15. dni in ne daljši od treh mesecev. V petem odstavku 33. člena ZIZ je izrecno določeno, da če dolžnik kot fizična oseba ne plača izrečene kazni v roku, ki ga je določilo sodišče, se kazen izterja po uradni dolžnosti, če pa to ni možno, pa se izvrši tako, da se za vsakih začetih 100,00 EUR denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor za fizično osebo ne sme biti daljši od 30 dni. Ta določba je jasna in poudarja, da se v neprimeru izrečene denarne kazni le ta izterja po uradni dolžnosti, kar pomeni, da je sklep izvršilni naslov za izterjavo neplačane in izrečene denarne kazni, zato posebne določbe o tem, da sklep prestavlja izvršilni naslov, niti ni potrebno posebej navajati v izreku sklepa. Očitki v pritožbi, da v zvezi s tem ni navedena nobena pravna podlaga, so zato neutemeljeni.

13. V zvezi s pritožbo dolžnice glede sklepa, s katerim je bilo dolžnici naloženo, da upniku povrne nadaljnje izvršilne stroške, povezane s prihodom pooblaščenca upnice na narok dne 25. 5. 2018, je bilo v celoti že odgovorjeno s tem, da ne drži pritožbena navedba, da upnica v spis ni predložila pooblastila.

14. Iz navedenih razlogov sta obe pritožbi dolžnice neutemeljeni, sklepa sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Ker dolžnica v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka po določbi 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 To stališče je zavzeto tudi v odločbah Ustavnega sodišča RS Up-869/2004, Up-301/2000 in Up-238/2004.