Jedro

Pravilno je stališče, da je mogoče s procesnim ugovorom zaradi pobotanja, ki ga je podala toženka, uveljavljati tudi terjatev, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženke v višini zakonskih zamudnih obresti od 6.602,97 EUR od 29. 1. 2003 do 19. 5. 2011, kar znaša 7.514,83 EUR (I. točka izreka), ne obstoji pa terjatev tožnice do toženke v višini zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska od 28. 1. 2003 do 29. 1. 2003 (II. točka izreka). Terjatev tožnice je pobotalo s terjatvijo toženke po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 10. 2003, opr. št. In 726/2008, ki na dan 13. 3. 2015 znaša 252,64 EUR in po sodbi Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 6. 3. 2009, opr. št. I P 193/2008 v višini 7.262,19 EUR (III. točka izreka). Nato je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 6.602,97 EUR od 28. 1. 2003 do 19. 5. 2011 (IV. točka izreka). Odločilo je o stroških postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče pravilno ugotovilo obstoj njene terjatve do toženke, nepravilna pa je nadaljnja zavrnitev tožbenega zahtevka iz razloga pobotanja s toženkinima terjatvama po dveh sodnih odločbah. Sodišče je spregledalo, da toženka sploh ni zatrjevala, da sta terjatvi iz izvršilnih naslovov še vedno obstoječi in nepobotani. V odločbi VS RS III Ips 99/2013, na katero se je sklicevalo sodišče, je zastopano stališče, da je mogoče uveljavljati judikatno terjatev z ugovorom pobotanja, če je še vedno obstoječa in nepobotana. Ključnih trditev za sklepčnost pobotnega ugovora toženka ni podala. Ker ni bilo trditvene podlage v navedeni smeri, je sodišče kršilo razpravno načelo iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče bi ji moralo dati rok, da bi se lahko izjasnila o toženkinem pobotnem ugovoru. Skladno z določbo tretjega odstavka 286 a. člena ZPP bi ji moralo dati najmanj osemdnevni rok. Kršena ji je pravica do izjave. V tej posledici šele v pritožbi izpostavlja dejstva in dokaze, iz katerih izhaja, da je pobotni ugovor neutemeljen. Pojasnjuje, da je bil na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Kamniku I P 193/2008 uveden izvršilni postopek I 322/2010, v katerem je bilo v korist toženke v obdobju od 30. 11. 2010 do 30. 9. 2014 že plačano skupno 10.682,72 EUR. Naknadno so bila v isti izvršilni zadevi trgana še dodatna sredstva tako, da je bilo iz naslova navedene sodbe plačano toženki doslej že 12.264,45 EUR. Prilaga dokazila.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da toženka ni zadosti opredelila pobotnega ugovora. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 13. 3. 2015 je razvidno, da je uveljavljala pobotni ugovor po dveh pravnomočnih sodnih odločbah. Navajala je, da ima zoper tožnico dve judikatni terjatvi, ki ju je podrobno opisala. To povsem zadošča. Takšen pobotni ugovor je sklepčen. V tej navedbi je vsebovana trditev o njunem obstoju. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje o odsotnosti dejstva, da terjatvi po pravnomočnih sodnih odločbah obstojita. Zatrjevana kršitev 7. člena ZPP in s tem relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Tožnica, ki je bila skupaj s pooblaščencem prisotna na naroku, je potem, ko je toženka ugovarjala v pobot judikatni terjatvi, navajala na zapisnik le, da je treba pobotni ugovor zavreči, ker toženka že razpolaga s sodnima odločbama, s katerima sta terjatvi priznani, in isti terjatvi ne more uveljavljati dvakrat. Kot je razbrati iz zapisnika glavne obravnave z dne 13. 3. 2015, je sodišče razkrilo, da je takšno stališče napačno(1). Kljub temu je tožnica vztrajala pri tem, da pobotni ugovor ni mogoč. Če je menila, da terjatvi po pravnomočnih sodnih odločbah ne obstojita več, ker sta bili plačani, je bilo o tem trditveno in dokazno breme na njej (in ne na toženki). Tožnica ni predlagala dodelitve roka, v katerem bi se konkretneje izjasnila o pobotnem ugovoru. Tožnica je imela možnost na naroku zahtevati, da ji sodišče da dodatni rok za natančnejšo izjavo o pobotnem ugovoru, a taka zahteva na naroku ni bila podana. Sodišče prve stopnje glede na dano situacijo ni bilo dolžno dati tožnici nobenega roka. Zmotno je pritožbeno sklicevanje na določbo tretjega odstavka 286. a člena ZPP. Ta določba ne pomeni, da se procesno breme s stranke prelaga na sodišče. Sodišče v dani situaciji ni bilo dolžno pod grožnjo prekluzije pozivati tožnico, da v določenem roku v zvezi z ugovorom poda morebiti še kakšna dejstva. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek tožnice, da ji ni bila dana možnost izjave o pobotnem ugovoru. Tudi sicer pa iz zapisnika ni razvidno, da bi pritožnica na kršitev v zvezi s tem opozorila sodišče prve stopnje. Glede na to je morebitna kršitev tudi neupoštevna (286.b člen ZPP). Pritožbene trditve, s katerimi tožnica konkretizirano navaja, v kolikšnem delu je svojo obveznost do toženke iz sodbe Okrajnega sodišča v Kamniku I P 193/2008 že poravnala in za to predlaga dokazila, so pritožbene novote in jih zato pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člen ZPP).

7. Glede na navedeno in ker v pritožbi ni več sporno, da je prišla toženka v zamudo s 29. 1. 2003, je pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): V izpodbijani sodbi je pravilno stališče sodišča, da je mogoče s procesnim ugovorom zaradi pobotanja, ki ga je podala toženka, uveljavljati tudi terjatev, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.