Jedro

Pravna podlaga za tožbeni zahtevek je subrogacija po 963. členu OZ. Tožeča stranka, pri kateri je bil zavarovan kredit, je kreditodajalcu izplačala odškodnino zaradi nevrnjenega kredita. S tem je nanjo prešla celotna terjatev kreditodajalca do odgovorne osebe v višini izplačane odškodnine že po zakonu. Tožeča stranka lahko zato tisto, kar je plačala banki, terja od kreditojemalca (tožene stranke), in sicer v delu, ki vrednostno ustreza dejansko izpolnjeni izpolnitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v 1. alineji točke I. tako, da datum: „4. 4. 2012“ pravilno glasi „19. 5. 2011“, ter - da v točki II datum: „3. 4. 2012“ pravilno glasi: „18. 5. 2011“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem (zavrnilnem), delu za obresti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 160,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46814/2012 z dne 5. 4. 2012 za glavnico v znesku 1.384,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2012 naprej in izvršilne stroške v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2012 naprej (točka I. izreka). V preostalem delu (za zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 17. 5. 2011 do 3. 4. 2012) je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v višini 94,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točka II. izreka) vlaga pritožbo tožeča stranka. Navaja, da jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku ter vračilom pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Pojasnjuje, da vtoževana terjatev predstavlja povračilni zahtevek (regres) tožeče stranke, ki je sklenila zavarovalno pogodbo s toženčevim kreditodajalcem. Zaradi toženčeve kršitve kreditne pogodbe je tožeča stranka kredotodajalcu izplačala odškodnino – zavarovalnino. Prišlo je do subrogacije po 963. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Na tožečo stranko so prešle vse pravice banke proti tožencu do višine izplačane odškodnine. Sodišče je nepravilno in zmotno ugotovilo višino terjatve, ko navaja, da je mogoče zakonske zamudne obresti pred vložitvijo tožbe zahtevati le od neplačanih zneskov mesečnih obrokov, ne pa obresti. Obrazložitev je v nasprotju s predloženimi dokazi in dejstvi. Tožeča stranka je v celoti zadostila zakonskim pogojem 7. in 212. člena ZPP. Odločitev o zavrnitvi zakonskih zamudnih obresti od 17. 5. 2001 naprej je materialnopravno zmotna. Bistveno so kršene določbe pravil postopka, ker je odločeno preko toženčevega ugovora. Bil je popolnoma pasiven. Navedbam tožeče stranke, ko je na poziv sodišča v prvi pripravljalni vlogi navedla vsa pravno odločilna dejstva in predložila dokaze o izplačani odškodnini banki, ni nasprotoval. Po pravilih o subrogaciji preide terjatev na izpolnitelja že na podlagi zakona. S tem trenutkom tudi zapade. Tako je tožeča stranka od izplačila odškodnine nasproti tožencu utemeljeno zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti, kar je skladno s 193. členom OZ in sodno prakso, ki jo navaja (I Cp 440/2013 z dne 7. 5. 2013), in sicer od celotnega izplačanega odškodninskega zahtevka. Zavarovančev zahtevek proti odgovorni osebi je odškodninski, začetek teka zamudnih obresti ni vezan na okoliščino, kdaj je povzročitelj izvedel za zahtevek. Obrestni zahtevek je utemeljen. Terjatev banke in njenega pravnega naslednika – tožeče stranke ni več izpolnitev pogodbe (plačilo glavnice in zapadlih obresti), pač pa povračilni zahtevek odškodninske narave.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V sporu majhne vrednosti je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi napačne uporabe materialnega prava, zaradi relativnih bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa ne (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato na uveljavljene relativne kršitve pravil pravdnega postopka o razpravnem načelu (7. in 212. člen ZPP) ter 214. člena ZPP ni treba odgovarjati. Prav tako tudi ne na pritožbene navedbe v smeri nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z višino terjatve.

6. Pač pa je treba pritožbi pritrditi, da je odločitev sodišča o nesklepčnosti tožbe v zvezi z obrestnim delom zahtevka materialnopravno zmotna. Tožeča stranka uveljavlja zoper toženca povračilni zahtevek na podlagi 963. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za povračilo odškodnine/zavarovalnine, ki jo je tožeča stranka po prijavi zavarovalnega primera izplačala kreditodajalcu tožene stranke zaradi toženčevega neizpolnjevanja kreditne pogodbe, ki je bila za tak primer zavarovana pri tožeči stranki. Ugotovilo je: - da je tožeča stranka po prijavi zavarovalnega primera kreditodajalcu dne 16. 5. 2011 plačala odškodnino v znesku 1.384,70 EUR, kar je v sodnem postopku izkazala s priloženimi listinami, - da je pozvala toženca k izplačilu navedenega izplačanega zneska z dopisom z dne 17. 5. 2011, ki ga je prejel 19. 5. 2011, - da toženec dolga ni poravnal, - da je zato tožeča stranka 4. 4. 2012 vložila predlog za izvršbo za plačilo izplačanega zneska v višini 1.384,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2011 naprej (dneva izplačila), - da je toženec vložil ugovor, kjer je zanikal pravno poslovno razmerje s tožečo stranko, drugih navedb pa tudi po vložitvi prve pripravljalne vloge tožeče stranke ni podal niti ugovarjal višini dolga.

7. Po takih dejanskih ugotovitvah je tožbenemu zahtevku ugodilo za vračilo glavnice, vendar le z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve predloga za izvršbo naprej. V presežku (za obresti od glavnice od izplačila zavarovalnine do vložitve tožbe) je ob uporabi 381. člena OZ tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedena odločitev je materialnopravno zmotna. Pravna podlaga za tožbeni zahtevek je subrogacija po 963. členu OZ. Tožeča stranka, pri kateri je bil zavarovan kredit, je kreditodajalcu izplačala odškodnino zaradi nevrnjenega kredita. S tem je nanjo prešla celotna terjatev kreditodajalca do odgovorne osebe v višini izplačane odškodnine že po zakonu. Tožeča stranka lahko zato tisto, kar je plačala banki, terja od kreditojemalca (tožene stranke), in sicer v delu, ki vrednostno ustreza dejansko izpolnjeni izpolnitvi. Takšno je uveljavljeno stališče sodne prakse (primerjaj odločbe VS RS II Ips 471/2006, II Ips 325/99, VSL I Cp 255/2009, I Cp 3785/2011, I Cp 3880/2010, VSK I Cp 439/2004). Enovite terjatve tožeče stranke (izplačane zavarovalnine) zoper toženo stranko ni več mogoče razčlenjevati na terjatev, ki jo je imela banka do tožeče stranke (na glavnico, obresti in stroške). Izplačani znesek predstavlja odškodnino/zavarovalnino po zavarovalni pogodbi. Z izplačilom zavarovalnine pa zavarovalnica pridobi pravico do povračila izplačanega zneska z obrestmi. Drugačno naziranje sodišča je zmotno.

8. Pritožba pa nima prav v delu, ko se zavzema za tek zamudnih obresti od izplačanega zneska od dneva izplačila naprej. Tako je bilo ustaljeno stališče v starejši sodni praksi, ki je preseženo. Ker o izplačilu škode povzročitelj še ni obveščen, se je sodna praksa spremenila in ustalila pri stališču, da je pri povračilnih zahtevkih glede teka zamudnih obresti treba upoštevati določila OZ o zamudi dolžnika (299. člen OZ). Z izplačilom zavarovalnine namreč terjatev zavarovalnice zapade. Zapadlost terjatve pa še ne pomeni zamude. Tožnik pride v zamudo šele, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če slednji ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko ga upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, pozove, naj izpolni svojo obveznost. Upoštevaje navedena pravna pravila je torej pri povračilnem zahtevku tečejo obresti od opomina, če ta ni izkazan, pa od vložitve tožbe naprej (primerjaj sodbo VS RS III Ips 28/2005, VSL II Cp 6548/2006, VSL II Cp 787/2008, VSL I Cp 515/2010, VSL II Cp 2073/2012 in druge).

9. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka že pred vložitvijo tožbe z opominom pozvala toženca k povračilu zanj izplačanega zneska kreditodajalcu in da je opomin prejel 19. 5. 2011, je pritožbeno sodišče njegovo materialnopravno zmotno odločitev o obrestih na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP lahko spremenilo samo tako, da zakonske zamudne obresti od izplačane zavarovalnine tečejo od dneva prejema opomina (19. 5. 2011 naprej). V presežku (za čas od dneva izplačila do prejema opomina) pa je tožbeni zahtevek zavrnjen.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnica je s pritožbo v pretežnem delu uspela. Zato ji mora tožena stranka povrniti zahtevane pritožbene stroške za sodno takso in poštnino v skupnem znesku 160,00 EUR. V primeru zamude bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka za izpolnitev naprej (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom OZ).