Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožencu izročil denar kot predujem za plačilo kupnine, do pogodbe pa ni prišlo, ker se je tožena stranka nepošteno pogajala, mora vrniti plačani znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema denarja (214. člen ZOR).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se v točki III izreka odločitev o pravdnih stroških pravilno glasi: „Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 260,90 EUR stroškov postopka v roku petnajst dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (I. izreka).

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je priposestvovala parc. št. 1 in 2, k. o. X in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v korist tožeče stranke. Ugodilo je delno podrednemu denarnemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo 1.533,88 EUR z zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka pod točko I. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pod točko III je naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke 162,50 EUR.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe in proti izreku o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 339. člena ZPP. Tožnik je postavil podredni zahtevek na glavni obravnavi 22. 3. 2016 in to brez ustreznih substanciranih trditev in dokazov, sodišče pa ugotavlja drugače. Na to pa v 21. točki obrazložitve sodišče ugotovi, da je tožnik trditveno podlago podrejenega tožbenega zahtevka podal že v tožbi in prvi pripravljalni vlogi in to šteje kot potrebno. Zato je sodišče napačno odločilo, ko je ugodilo temu delu tožbenega zahtevka. Tožba je torej nesklepčna, sodbe pa ni mogoče preizkusiti. Sicer so pa tudi narobe priznane zamudne obresti in sicer od podpisa listine z dne 19. 6. 1991. Toženec je bil ves čas pripravljen prodati nepremičnino. Če tega ne bi bilo, mu ne bi pustil uporabljati zemljišče in bi zahteval, da odstrani na črno postavljene objekte. Lahko bi zahteval plačilo uporabnine, pa tega ni storil. Ni pa bil pripravljen prodati po ceni, kot jo ponuja tožnik. Med strankama so potekali pogovori o nakupu dela nepremičnine po okvirno določeni ceni, vendar je vmes prišlo do spremembe rabe zemljišča v stavbno zemljišče in torej za višjo ceno. Tožnik od toženca ni zahteval vračila denarja, temveč se je dogovarjal o odkupu zemljišča. Prvič je zahteval vračilo denarja v letu 2013 z dopisom odvetnika z dne 19. 6. 2013 in le od takrat bi šle lahko zamudne obresti. Toženec ni ravnal nepošteno. Kvečjemu je v zamudi od vložitve tožbe. Tožnik ni podal nobenih dokazov. Tožencu zato ni mogoče očitati nepoštenosti. Pač pa je bil tožnik nepošten, ko je na črno gradil, kljub temu, da je vedel, da nepremičnina ni njegova. Tožnik je vedno želel skleniti prodajno pogodbo in ne vračila denarja. Pritožuje se tudi proti izreku o pravdnih stroških. Tožnik je propadel s primarnim delom zahtevka, uspel pa je do polovice s podrednim. Sodišče pa kar odloči, da gredo tožniku 50% stroški. Denarni zahtevek je bil dan šele na glavni obravnavi dne 22. 3. 2016 in s tem niso nastali posebni stroški.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnik graja sodbo v delu, ko je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi 214. člena ZOR in naložilo tožencu vračilo prejetega denarnega zneska 19. 1. 1991. Trdi, da tožeča stranka ni podala trditvene podlage in ponudila dokazov, ter da je zato tožba v tem delu nesklepčna. Trdi tudi, da ni ravnal nepošteno, saj je ves čas želel skleniti prodajno pogodbo, vendar so se spremenile okoliščine, ker je postalo stavbno zemljišče, tožnik pa ni želel plačati višje cene. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bilo 19. 6. 1991 tožencu izplačanih 3.000,00 DEM kot predujem oziroma avans z namenom, da bosta tožnik in toženec sklenila prodajno pogodbo za nepremičnino. Sodišče je tudi ugotovilo, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo, saj nista dogovorila bistvene sestavine pogodbe, to je ceno in predmet. Na edini glavni obravnavi, to je 22. 3. 2016, pa je tožeča stranka postavila ta denarni zahtevek kot podrednega. Tožeča stranka je navajala, da je tožnik toženca pozival k sklenitvi ustrezne pogodbe, s katero bi stranki realizirali medsebojni dogovor in da toženec k temu dogovoru ni pristopil. Tožeča stranka je predlagala dokaze kot dotlej, zaslišanje tožeče stranke, poročilo o ocenjeni vrednosti pravic na nepremičnini (priloga A 13) in cenilni zapisnik o vrednosti gozda (priloga A 14). Na podredni zahtevek je na glavni obravnavi tožena stranka odgovorila. Menila je, da do sklenitve prodajne pogodbe ni moglo priti zato, ker je šlo za kmetijsko oziroma gozdno zemljišče, ki ga ni mogoče priposestvovati. Sklicevala se je na Zakon o gozdovih in na Zakon o kmetijskih zemljiščih. Sklicevala se je na ničnost takšnega pravnega posla. To pomeni, da tožena stranka kot pritožbeno novoto navaja, da je želela prodati zemljišče, vendar nista s tožencem prišla skupaj glede cene, ker se je vmes spremenila raba zemljišča in je to postalo stavbno zemljišče. Ker gre za pritožbeno novoto, pritožbeno sodišče na to ne more odgovarjati, saj tožena stranka ne pojasni, zakaj tega ni mogla navajati do konca glavne obravnave (337. člen ZPP).

5. Pritožba trdi, da je tožba v tem delu nesklepčna. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da tožeči stranki ni treba navajati pravne podlage za tožbeni zahtevek. Mora pa biti dovolj navedb, da sodišče prve stopnje ugotovi, ali je podan zakonski dejanski stan iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru je tožeča stranka navajala, da je plačala toženi stranki 3.000,00 DEM z namenom skleniti kupoprodajno pogodbo in da do pogodbe nato ni prišlo; tožena stranka pa denarja ni vrnila. Iz teh navedb, za katere je tožeča stranka predlagala dokaze in jih je sodišče prve stopnje izvedlo, je sodišče pravilno ugotovilo, da je treba uporabiti določbo 214. člena ZOR, ki ureja neupravičeno pridobitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bila predpogodba sklenjena in da je bil denar dan za aro. Dokazal pa je izročitev denarja za namen, ki se ni uresničil. Tako se izkaže, da tožba ni bila nesklepčna.

6. Pritožba še trdi, da je sodišče zmotno uporabilo tožbeno podlago, ker v točki 21 obrazložitve piše, da je uporabilo tožbo in pripravljalno vlogo. Pritožbeno sodišče nato odgovori, da gre za obrazložitev glede pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje pri odločanju uporabi vse procesno gradivo, ki ga ima na voljo. Mora pa tožeča stranka zatrjevati dejstva in predlagati dokaze, kar je v predmetnem primeru bilo izkazano. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in zato ni utemeljena očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

7. Za pritožbo je še sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje pridobitelja oziroma tožene stranke nepošteno in da zato mu gre priznati zakonite zamudne obresti od takrat, ko je denar prejel, to je od 19. 6. 1991. Pritožnik meni, da ni bil nepošten, saj je pustil tožniku graditi oziroma postavljati objekt „na črno“ in ni zato zahteval uporabnine. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnik ves čas postopka smiselno zatrjeval nepoštenost toženca, saj mu ta od 19. 6. 1991 dalje ni vrnil prejetih takratnih 3.000,00 DEM, ni imel pa namena skleniti prodajne pogodbe. Ker toženec tega ni zanikal, je sodišče štelo, da priznava zatrjevano dejstvo tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 2. 12. 2015, to je, da ni imel resničnega namena skleniti kupoprodajne pogodbe. Pritožbeno sodišče odgovarja pritožniku, da je med pravdo do konca glavne obravnave trdil, da ni sklenil pogodbe zato, ker je ni mogel, ker bi bila po Zakonu o kmetijskih zemljiščih ta pogodba nična. V pritožbi pa prične trditi, da je vmes prišlo do spremembe rabe in da je zemljišče stavbno, ter da ni toženec pristal na ceno za stavbno zemljišče. Že to spreminjanje navedb tožene stranke kaže, da njegovega ravnanja ni mogoče oceniti kot poštenega v pomenu 214. člena ZOR. Pritožba še trdi, da toženec vse do 2013 leta denarja ni terjal nazaj. Pritožbi je treba odgovoriti, da če je toženec vedel, da je pogodba nična oziroma pogodbe ni mogoče skleniti, denarja ne bi smel vzeti oziroma bi ga moral vrniti in tudi ne dopuščati tožniku, da postavlja objekte na njegovem zemljišču. Tako pa je tožnik menil, da bo do pogodbe le prišlo. Ker je bil denar dan kot predujem oziroma avans za kupnino, ni mogoče očitati tožencu, da ni terjal denarja nazaj. Ni odveč ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da ne drži trditev tožene stranke, da bi bila pogodba za zemljišče, ki je bilo kmetijsko oziroma gozd, nična.

8. Pritožba graja še sodbo glede odločitve o pravdnih stroških. V tem delu je treba pritožbi delno ugoditi. Sodišče prve stopnje je odločilo o pravdnih stroških na podlagi uspeha v pravdi, to je drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je propadla glede primarnega zahtevka, uspela je le do polovice podrednega zahtevka oziroma 25%. Tako izračun pokaže, da je 25% stroškov tožeče stranke 252,33 EUR (od stroškov 1.009,30 EUR). 75% od stroškov tožene stranke pa je 513,22 EUR (od celotnih stroškov 684,30 EUR). Po opravljenem pobotanju mora sedaj tožeča stranka plačati toženi stranki še 260,90 EUR s pripadki oziroma zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru neplačila. Ker pa je tožena stranka uspela z neznatnim delom pritožbe oziroma s stransko terjatvijo, mora nositi sama svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).